Razmišljanje kot svobodna praksa

Ob gledanju filma A Star is Born (Bradley Cooper, 2018) sem se vnovič soočil z vprašanjem, kako vzgojiš prestrašenega, negotovega, tesnobnega otroka in kasneje odraslega človeka. Začetni kratki odgovor je zelo preprost: tako, da ga vedno znova prestrašiš, da mu nalagaš občutke krivde in manjvrednosti, neadekvatnosti; zlasti pa tako, da se ne pogovarjaš z njim, ko pogovor najbolj potrebuje. Tako torej, da ne razmišljaš o lastnem vzgojnem početju, da ne delaš refleksij, da trmasto vztrajaš pri svojem in nisi pripravljen ničesar zares spremeniti. Kar pomeni, da nisi svoboden, zato je malo verjetno, da boš vzgojil svobodnega človeka.

Razmišljanje je praktična dejavnost. Je praksa; ni res, da delamo samo z rokami. Obstaja dolga zgodovina razmišljanj o tem, kakšna praksa je razmišljanje. In kakšna praksa je filozofsko razmišljanje? V obzorju takega razmišljanja ima Karl Marx prav posebno mesto. Ni edini, kajpak, tam sta vsaj še Kant in Hegel, je pa pomemben. Pomemben je, ker razmišlja o resnici sveta in je obenem glas, ki nekaj hoče, glas, ki hoče biti slišan, glas, ki poziva k določeni občutljivosti. In ali ni vsakdanja želja slehernega človeka natanko taka? Ali ne želi biti vsak človek slišan, ali ne želi, da bi bili ljudje okoli njega dovolj občutljivi, da bi zaznali, kaj želi od njih? In morda je pri vsem tem ključno spoznanje, ki ga večkrat ponovi Alain Badiou: razum, čisti razum, matematični razum je absolutno brez meja. Človeška bitja zato nikoli ne bodo mogla prenehati razmišljati, celo če bi hotela. Sedaj pa pomislite, koliko ljudi živi tam zunaj, ki jim dnevno dopovedujejo, naj ne razmišljajo preveč, naj raje delajo z rokami, da je razmišljanje izgubljanje časa, da je zgolj brezvezno filozofsko nakladanje, da se jim od preveč razmišljanja lahko še zmeša. Kako primitivni smo še. Resnica je namreč ravno nasprotna, kar dokazuje že klinika. Človeku se namreč slabo godi ravno zaradi premalo razmišljanja, ki potegne za seboj počasno propadanje nevronskih mrež, kajti nevroni, ki jih človek nekaj časa ne uporablja, začnejo dobesedno propadati. Poleg tega pa je razmišljanje še nekaj. Je namreč svobodna praksa par excellence, kot bom pokazal v nadaljevanju.
 
Poleg Marxa, Kanta in Hegla moram omeniti vsaj še Freuda, ki je s svojim revolucionarnim razmišljanjem o naravi tega, kar je imenoval der Trieb, ki nikakor ni instinkt, potegnil črto do Kanta in pokazal, da človeka nekaj žene v življenju, kar pomeni, da je njegovo delovanje in razmišljanje zavezano gonu.
 
Zavezano je gonu, to pa nadalje pomeni, da ne more kar nehati razmišljati, da je siljen v razmišljanje, da je ujet vanj, da ga neka žene. Kam torej?
 
Kant, Marx in Freud, če se omejim na te tri avtorje, nam povedo, da je vsako človeško bitje obsojeno na razmišljanje, ki je praksa, simbolna in družbena praksa, zavezana neki sili, gonu, ki se ji človek kot razumno bitje, kot subjekt čistega razuma, preprosto ne more upreti.
 
Nobene druge možnosti nima, in natanko v tem je njegova svoboda (!), da nekaj stori. Natančneje: da začne nekaj na novo. Novo razmišljanje pomeni novo serijo pojavov, fenomenov, novo množico besed, stavkov, novo vedenje in novo delovanje, saj je razmišljanje že praksa.
 
V čem je torej človekova svoboda? V dolžnosti, da začne nekaj na novo.