Razmišljaj s svojo glavo

Steve Jobs bi morda živel še danes, če ne bi razmišljal s svojo glavo, ko je izvedel za diagnozo, bilo je leta 2003. Imel je obliko raka, za katero zdravniki trdijo, da je ozdravljiva. Namesto zdravljenja, ki so mu ga takrat predlagali zdravniki, se je odločil za nekakšno alternativo, če jo je sploh mogoče tako imenovati. Ko se je končno vendarle vrnil k zdravnikom, da so ga operirali, je nehal misliti s svojo glavo in se je raje podredil ljudem, ki vedo o takih boleznih veliko več kakor on.  Odločil se je za operacijo, a bilo je prepozno. Umrl je oktobra leta 2011.

Zdi se, da je imenitno reči komu, naj razmišlja s svojo glavo. Vedno znova slišimo, da kdo modro svetuje ljudem, naj razmišljajo s svojo glavo, kot da ljudje za kaj takega niso še nikoli slišali. Skoraj vsak dan nas nagovarjajo prek zaslonov, naj razmišljamo s svojo glavo, kot bi bilo tako razmišljanje nekaj svetega in kot bi bilo odrešilno za nekaj, če bi jih poslušali. A kaj pravzaprav pomeni razmišljati s svojo glavo?
 
To je kajpak metafora, saj človek ne razmišlja z glavo, temveč z možgani. In če smo čisto natančni, predvsem razmišljajo možgani sami od sebe, človek pa kakega velikega vpliva na njihovo delovanje niti nima. Pa vendar: kaj pomeni razmišljati s svojimi možgani?
 
Verjetno bi se nam vsakdo smejal, če bi rekli, da čistimo kri s svojimi ledvicami. Če nismo ravno uporabniki umetnih ledvic, kot jih imenujejo, če nam torej ni treba vsak teden na dializo, je tako zatrjevanje nekoliko čudaško. Seveda čistimo kri s svojimi ledvicami. Natančneje: ledvice to počnejo same.
 
Ko kdo reče, da je dobro razmišljati s svojo glavo, hoče reči, naj človek razmišlja samostojno, naj ne verjame prehitro temu, kar pravijo drugi ljudje, naj torej dobro premisli – karkoli že. A natanko tu je past.
 
Človek namreč lahko uporablja svojo glavo, se pravi, inteligentnost ali pamet, tudi tako, da zavrne argumente in dokaze zoper to, v kar je sam prepričan. Prav s sklicevanjem na lastno inteligenco, na svojo glavo lahko trmasto vztraja – tudi pri zadevah, ki so neumne in povsem zgrešene.
 
Verjetno bi številni ljudje, če ne kar vsi, rekli, da razmišljajo s svojo glavo, saj je skoraj nemogoče misliti z glavo koga drugega. Zakaj jih torej pozivati k nečemu, kar po lastnem prepričanju že počnejo?

Zapisano nam pride prav ravno v tem obdobju, ko se očitno veliko ljudi strinja, da razmišlja s svojo glavo, krivulje, ki kažejo, koliko ljudi se okuži z novim koronavirusom, pa se nikakor nočejo znižati. Ljudje torej na veliko širijo virus naokoli, taki so empirični podatki.
 
Toda za širjenje vendarle ni odgovorno zgolj ljudstvo. V hierarhično urejeni družbi je veliko bolj odgovorna vlada. V obdobju pandemije namreč ljudje ravno ne bi smeli razmišljati s svojo glavo, temveč bi morali pohlevno slediti spoznanjem znanosti, kar pomeni, da bi morala dati vlada prednost znanosti, ne pa na primer policiji ali vojski.
 
Ljudem pravzaprav nihče ni jasno razložil, kako je z virusom, zato se nanj nenadoma spozna vsakdo, ki ima nekaj časa in brska po medmrežju. Zahtevno je brati znanstvene članke o virusu, težko je narediti metodološko neoporečno študijo o njegovem širjenju in težko je prek medijev ljudem razložiti na razumljiv, konkreten način to, kar bi morali vedeti.
 
Vladni ljudje niso storili ničesar od tega, zato se navadni ljudje znajdejo po svoje in jim ne zaupajo. Zmerjanje, češ da je narod glup, da se ljudje preveč zbirajo po kleteh in zidanicah, kjer ga žingajo, da se pari mečkajo na klopcah in da se ne bi smeli, je kajpak le še prilivanje olja na ogenj.
 
Zaupanje je izginilo, zato cvetijo teorije zarote, vraževerje, spontana prepričanja in sofistika.