Različnost nas bogati

Vedno znova slišimo koga reči, da je treba spoštovati različnost, da nas ta bogati; včasih je vtis, da vsi ljudje zagovarjajo različnost, obenem pa je nespodobnosti, nestrpnosti, živčnosti in celo sovražnosti do drugačnih ljudi precej. Tudi politiki imajo radi take izjave, a ko so za isto mizo, je hitro videti, da se ne morejo niti gledati, kaj šele, da bi se spoštovali. Vprašanje torej je, kaj zares pomeni izjavljanje o spoštovanju različnosti, lahko je namreč zgolj kroženje puhlic, kaj pomeni v vsakdanjem življenju, ko se moramo odločati in dati prednost enemu dejanju pred drugim. Kako se takrat vidi, da spoštujemo različnost? Zadeva je zahtevna, kajti spoštovanje različnosti namreč ne pomeni le, da spoštujemo druge ljudi, ki so različni od nas. Najtežji del spoštovanja različnosti je – spoštovati samega sebe kot različnega. Kaj to pomeni?

Človek lahko dostopa do sveta le iz določenega zornega kota, na določen način, ki ni vseobsegajoč. To pomeni, da nihče ne more z enim pogledom zaobjeti vsega sveta, ga videti na konsistenten način in povedati, kakšen je. To lahko naredi le tako, da se postavi na določen kraj, kar vselej pomeni, da bi se lahko tudi na kakega drugega. Različnost ljudi ni zato nič drugega kot različnost zornih kotov, iz katerih zrejo v svet, krajev, na katerih jim je dan svet in vse, kar je v njem, v presojanje.
 
S tem pridemo do preprostega vprašanja. Ali bi lahko gledal na svet tudi drugače? Odgovor je dan vnaprej: seveda. Velja za čisto vsakega človeka. Vprašanje torej ni, ali je tak pogled mogoč ali ne, vprašanje je, ali ga sploh želim. Natančneje: ali sem se pripravljen premakniti in narediti refleksijo lastnega gledanja v svet? Ne gledanja drugih ljudi, ki so kajpak drugačni od mene, temveč svojega. Sem se torej pripravljen vprašati, od kod zrem v svet, kje stojim, na katerem kraju, da se mi zdi, da je natanko tak, kot pač verjamem, da je?
 
Do polne podobe sveta ne pridem tako, da najdem pravi kot gledanja, da izmed vseh možnih izberem tistega, ki je pravi in mi to omogoča. Ne, do take podobe pridem, če k podobi sveta prištejem še pogled na samega sebe, na kraj, od koder sicer zrem v svet, da bi imel podobo sveta.
 
Moj pogled na svet je vselej drugačen od pogleda drugih ljudi. To je truizem. Pomemben pa postane šele takrat, ko mu dodam nekaj – pogled na svoj pogled.
 
Šele to me obogati. In šele sedaj dobi polni pomen zatrjevanje, da nas različnost bogati. Dokler se to ne zgodi, nas bogati malo ali prav nič, lahko pa nas celo uničuje. Ves čas se namreč prepiramo in si dokazujemo, kdo ima bolj prav, gremo si na živce in težimo k iskanju potrditev lastnega pogleda na svet, da potem naši skupaj zmerjamo vaše in udrihamo čeznje, češ kako butasti in omejeni so.
 
Vsakdo je omejen. In svojo omejenost preseže le z njeno refleksijo. Torej je na začetku resničnega razumevanja sveta spoznanje o lastni omejenosti, ne le o omejenosti drugih ljudi. Zatrjevanje lastne identitete zato ne pomeni vztrajanja, da ima človek pravico do svojega mnenja, ne pomeni vztrajanja, da je tak, kakršen pač je, temveč pomeni vztrajanje v različnosti od samega sebe, pomeni vztrajanje, da ravno ni tak, kot se zdi, da je. V taki drži je prava, resnična iskrenost do sebe.
 
Vsak človek nezavedno ve, da ni identičen s seboj, da obstaja nekaj v njem, česar ne razume in ne more vključiti vase. To ve, vendar se navzven obnaša, kot da ni tako, kot da je vse v najlepšem redu, kot da imajo probleme s svojo identiteto vselej le drugi.