Rast vsega v času minimalnih moralnih pričakovanj

Eden pomembnejših avtorjev iz moje mladosti je Theodor Adorno. In njegovo delo Minima moralia je še danes zgled, ki mi pomeni veliko, kajti moralna in etična pričakovanja niti danes niso prav velika. Podnaslov Adornove knjige je: Refleksije iz poškodovanega življenja. Refleksije iz trenutnega življenja se na poseben način povezujejo z njegovimi spoznanji o naravi vsakdanjega življenja, za katerega je že dolgo značilno zlasti priganjanje k rasti vsega. V priganjanju je veliko ironije. Število okuženih z novim virusom je tako že pred dnevi preseglo dva milijona, mrtvih je skoraj sto petdeset tisoč ljudi. Samo v ZDA je zaradi virusa izgubilo delo več kot dvaindvajset milijonov ljudi. Mednarodni denarni sklad je napovedal ničelno gospodarsko rast za Latinsko Ameriko in Karibe, in sicer do leta 2025. Toliko o rasti vsega.

Ko je pisal Theodor Adorno refleksije iz poškodovanega življenja, je bilo že jasno, da bo imelo iz dneva v dan vse več ljudi pred seboj novo nalogo oziroma kar dolžnost. Pogledati bodo morali vse televizijske programe, ki jih je skoraj neomejeno veliko, videti bodo morali vsak film, ki jim ga bodo priporočili, poslušati bodo morali vsako novo pesem uspešnega glasbenika, ki bo uspešnica, še preden jo bo sploh kdo slišal – tako jo bodo namreč predstavili poslušalcem.
 
Novi ljudje morajo tudi v novih časih, to je čas pandemije, porabiti čim več denarja za dobrine oziroma za blago, čeprav so zelo omejeni. V teh dneh nam zato že napovedujejo silovito gospodarsko rast, ki naj bi se zgodila prihodnje leto. Tisti, ki so na vrhu in so zainteresirani, da so ljudje dobri potrošniki, že govorijo, kako veliko bodo ljudje potrošili, ko bo virus ukročen. Kot da vsi čakamo v nizkem štartu, da se zapodimo po trgovinah.
 
Obilje dobrin, ki jih je treba porabiti, pa če jih potrebujemo ali ne, je postalo blazno, piše Adorno. Kaj potem reči danes, ko je obilje preseglo vse razumne meje? Če je bilo v filozofovem času že nemogoče najti svojo pot, ker se je zdelo, da slehernik živi, kot bi bil v gigantski trgovini, v kateri se preprosto ne znajde, je danes bistveno slabše, saj je trgovina neskončno velika. Iskanje voditeljev se bo zato nadaljevalo, dokler jih ljudje ne bodo našli, kajpada. Verjetno bo tako.
 
Pandemija se je namreč šele dobro začela. Gospodarstvo sveta bodo spet zagnali na vso moč, hoteli bodo, da smo večji potrošniki kot kadarkoli doslej, znanstveniki pa bodo še naprej nemočno opozarjali na podnebne katastrofe, ki nas čakajo, in vse manj bo jasno, zakaj ne bi hoteli ustvariti sveta, v katerem bi bolj upoštevali dejstva in naravnavali svoja življenja, da bi bila skladnejša z njimi.

To bi pomenilo, da bi zmanjšali porabo fosilnih goriv na minimum, prenehali jesti meso in pobijati živali, med katerimi so tudi tiste, od katerih prejemamo smrtonosne viruse, zlasti pa bi pomenilo, da bi se resno lotili moralne filozofije in še enkrat premislili, zakaj smo pripravljeni vedno znova verjeti tem, ki so nad nami in nam prigovarjajo, kako naj živimo, da bo vse raslo celo v časih, ko je očitno, da virusa še ne obvladamo in da bo po napovedih znanstvenikov do leta 2050 vsako leto umrlo vsaj deset milijonov ljudi zaradi odpornosti bakterij na antibiotike, ki jih človeštvo uporablja v orjaških količinah.
 
Resnično, spet bo vse raslo.