Rast drugega

Verjetno še dolgo ne bomo živeli v svetu, v katerem bi bila osebnostna in duhovna rast ljudi pomembnejša od rasti dobičkov, preoblikovanja ljudi v človeški kapital, instrumentalnosti uma in obsedenosti s tehnološkim razvojem oziroma nenehnim napredovanjem. Čeprav nam je že dolgo dobro znano, kako pomembna je duhovna rast ljudi za njihovo blagostanje, se pogosto obnašamo, kot da nas v resnici ne zanima, ker je toliko drugih zadev, s katerimi naj bi se ukvarjali, saj se nenehno srečujemo z njimi. Duhovna rast je zato pogosto le komercialna storitev, bolj ali manj draga ponudba na trgu, modna zahteva ali prevarantska religiozna obljuba sreče. Posvečanje duhovni rasti je podobno prevladujočim medicinskim praksam, ki so na voljo ljudem, potem ko so že bolni. Zlasti psihiatri že zelo dolgo zavračajo duhovnost pacientov, medtem ko sodobne znanstvene študije dokazujejo, da je duhovnost celo kritični vidik duševnega zdravja oziroma skrbi zanj. Spiritualno ali duhovno psihoterapijo pacienti tako pogosto postavljajo celo na prvo mesto, ko jih vprašajo, česa si najbolj želijo, kaj mislijo, da najbolj potrebujejo. In ne obstaja tableta za duhovno rast.

Vse to je še pomembnejše v zadnjem obdobju, ko se je zaradi pandemije skokovito povečalo število duševnih motenj, povečala se je poraba alkohola in substanc, pri mladih ljudeh pa se je pomembno povečala verjetnost resnega razmišljanja o samomoru. Kljub temu še vedno preveč ignoriramo potencialne duhovne blagodejne učinke na duševno krizo, v kateri smo se znašli, pri tem pa vztrajamo celo sedaj, ko je naše počutje v povprečju slabše kot kdajkoli prej.
 
Zmožnost za duhovno življenje je tudi zmožnost za dobro v strogem pomenu besede. Zapisano lahko razumemo s pomočjo kratke in jedrnate filozofske refleksije.
 
Ko Emmanuel Lévinas razmišlja o naravi posebne zmožnosti človeških bitij, to je zmožnost za etičnost, še ne more vedeti, da njegovo delo že razsvetljuje Freudova spoznanja o naravi analitičnega odnosa, ki temelji na transferju. Prav analitična izkušnja je namreč tista, ki požene misel daleč onkraj tega, kar sprva povsem obvladuje filozofovo razmišljanje. Ve namreč, da spontana vsakdanja zavest ljudi bije boj. To je poseben boj, notranji boj. Kar je drugačno, skuša zanikati, celo odstraniti, prezreti ali pa nekako spremeniti, preoblikovati in skrčiti na isto, čeprav ne ve, zakaj to počne. Prizadeva si prepoznavati identitete ali istovetnost, želi si enakosti in istosti. Obenem skuša verjeti, da je človek identičen s seboj, da je to, kar je, čeprav že sluti, da zadeva vendarle ni tako preprosta.
 
Lévinas spoznava, da razum vse to zares skuša narediti, vendar je prej ali slej neuspešen. Njegova neuspešnost se kaže zlasti v poskusih ljudi, da bi dokazali obstoj nečesa najboljšega, celo popolnega, v določanju vedenja, ki naj bi bilo najučinkovitejše, najboljše, v zavračanju tega, kar po njenem mnenju ni najboljše.
 
Instrumentalni um, saj prav o njem govorimo, prežema vedenje, razmišljanje in delovanje ljudi do take mere, da se danes še bolj kot za časa Lévinasa sprašujemo, kako lahko vplivamo nanj, kajti volja do prevladovanja, obvladovanja, celo totaliziranja objektov, identitet in navsezadnje sveta je izjemno močna, prepoznavamo pa jo zlasti pri pripadnikih družbene elite, ki se na primer ne morejo odreči fosilnim gorivom in dobičkom oziroma načinom življenja, za katere verjamejo, da so najboljši.
 
Lévinas končno prepozna delovanje uma onkraj instrumentalnosti, pri tem pa pride do polnega izraza tudi Freudovo poudarjanje pomena transferja ali brezpogojnega zaupanja in sprejemanja v analizi, ki je neposredna simbolizacija filozofovega poudarjanja pomena drugosti, Drugega ali njegove drugosti, ki jo začutimo ob drugem človeku, ko se zazremo v njegov obraz in počasi vse bolj razumemo, ne le čutimo, kaj hoče filozof povedati, ko vztraja, da je Drugi neskončno tuj in da je odnos do njega neskončen.
 
In kdaj dokončno razumemo, da je to res, če ne tedaj, ko drugega ni več, ko se mu ne moremo več zazreti v obraz, ko ne čutimo njegove paradoksne bližine, ki je obenem neskončna tujost?
 
Resnično, ne obstaja celjenje duševnih ran in ne obstaja duhovna rast brez brezpogojnega zaupanja v Drugega. In vselej bo vsaj en človek, ki ga bo vztrajno zastopal. Pomen take vztrajnosti je neprecenljiv. Tega se ne zaveda le vsak pacient, to nekje globoko v sebi ve čisto vsak človek.