Radikalnost ljubezni

Govôri nam o ljubezni, reče Almitra v knjigi, ki je zaznamovala moje življenje bolj kakor mnoge druge; knjiga ima naslov Prerok, spisal pa jo je izjemni Kahlil Gibran. In je govoril: ko vas pokliče ljubezen, ji sledite, čeprav vas lahko rani in vas pretrese pri koreninah. Morda je danes bolj kakor v preteklosti pomembno, da dojamemo Gibranove besede, kajti besedna zveza pretresti pri koreninah ni nič drugega kot revolucionarni poziv ljudem, naj se prepustijo ljubezni, naj ne kalkulirajo in preračunavajo, naj ne bodo vedno na varni razdalji, hladno in celo cinično ugotavljajoč, kaj se jim splača in kaj ne, kaj je bolj dobičkonosno in kaj manj. Nadaljujem z ogledom filma, ki zapisano ponazori na način, ki je res vreden, da se mu posvetimo.

S tremi oskarji nagrajeni film Roma (Alfonso Cuarón, 2018) je mojstrovina tudi zato, ker nam postreže z razmišljanjem, ki je na prvi pogled povsem nedolžno in nevtralno, zato ga številni gledalci, mnogi od njih se imajo za ljubitelje filmov, tudi ne marajo in trdijo, da to sploh ni film, ker nima jasno razvidnega scenarija, zapleta, dinamike hollywoodskih filmov in vsega drugega, kar naj bi film po njihovem trdnem prepričanju, za katerega morda niti niso prepričani, kje so ga dobili, sploh imel.
 
V resnici to ni film o mehiški družini srednjega razreda in vsakdanjih težavah, s katerimi se sooča, tako kot številne druge družine, o večno odsotnem možu in skrbni ženi, ki ostaja z otroki doma v precej veliki hiši, za katero je treba nenehno skrbeti, pri tem pa ji pridno pomaga hišna pomočnica, ki nekega dne zanosi. Daleč od tega.
 
To je najprej film o posameznikih in njihovih družbenih eksistencah znotraj širših koordinat, ki jih morda niti ne poznajo in ne razumejo, zlasti pa je film o empatiji, sočutju in sorodnosti človeških bitij, ki se prebijajo iz dneva v dan in se jim pri tem ne dogaja nič epohalnega, zato pa se med njimi tkejo vezi, ki so še močnejše od teh, ki jih sicer zastopniki tega, kar prevladuje, hvalijo na vsa usta, kot bi se bali, da bodo ljudje nekega dne kratko malo pozabili na logiko kapitala in njegove norosti. Dogaja pa se veliko detajlov, na katere je film diskretno pozoren, ker noče vrednotiti in še manj obsojati, kritizirati ali moralizirati.
 
Film daleč presega načine rutinskega razmišljanja o svetu in o tem, kar se dogaja v njem, načine, ki sicer prevladujejo med ljudmi. Ne dosega ga niti kritična misel, saj je danes del igre vsakdanjega življenja, ki ga naddoloča logika kapitala. Resnične spremembe zato niso mogoče, ker jih vase sproti posrka dinamičnost trgov in političnih spektaklov. Pa vendar o(b)staja nekaj, česar preprosto ni mogoče posrkati.
 
Spremembe zastopa in ponazarja poetika tega, kar imamo lahko ljudje med seboj, iz filma pa izhaja kot logična misel, trdna odločitev in naravnanost na drugega človeka obenem.
 
Poetičnost filma Roma je zato v njegovi izjemni počasnosti, neverjetno zanimivi kameri, ki se sprehaja skozi življenje družine, zlasti pa v njegovi zmožnosti in želji, da pokaže, kaj vse nastaja med ljudmi, ko so zgolj pozorni drug na drugega, ko čutijo, kako zelo pomembno je, da vsaj kdaj pa kdaj vsakdo odstopi od svoje sebičnosti in da prednost drugemu.
 
Ob tem mi nujno pride na misel radikalni sklep, s katerim povzame Lévinas nekaj stoletij trajajoče razglabljanje filozofov o etičnosti oziroma o zmožnosti človeških bitij, da sežejo daleč onkraj sebičnosti, racionalnega preračunavanja, kopičenja dobrin in poskusov, da bi nekako prelisičili drugega in celo Drugega.