Psihologija za moč demokracije

Moč demokracije je tudi demokratična moč. Je demokratična in je moč, sila. Torej zlasti ni naivna. V teh časih pa prihaja do polnega izraza še neka ideja. To je preprosto psihološko spoznanje o pomenu empatije, sočutja in avtoritete. Medtem ko številni politični voditelji ne razumejo niti enega od treh konceptov ali pa se obnašajo, kot da jih ne razumejo, saj hočejo predvsem moč, s katero želijo sami odločati o usodah ljudi, je vse bolj jasno, da je sklicevanje na medicino in medicinske strokovnjake, številke in priporočila vlade dosti premalo za resno spreminjanje življenja ljudi, ki jih ne ogrožajo samo podnebne spremembe, saj jih ogrožata tudi smrtonosni virus in delovanje političnih veljakov, ki je daleč od delovanja resničnih avtoritet, te pa v takih časih ljudje potrebujejo bolj kot kadarkoli. Moč demokracije je zato svetilnik, ki nam bo pomagal skozi temne čase. A le, če bo dovolj ljudi dojelo, da je njena moč natanko inteligentni izraz empatije, razumevanja ljudi in njihovih resničnih potreb. Demokratična moč ni pravzaprav nič drugega kot izraz za kreativnost ljudi, da ustvarjajo nove načine skupnega življenja, ki ščitijo občestva in povečujejo njihovo blagostanje. Povečevanje BDP-ja in večno pritiskanje na ljudi, naj delajo več in naj bodo produktivni, češ da bodo potem srečnejši, zato še uvod k predgovoru ni.

Pomembno je zlasti spoznanje, da je demokracija moč, sila. Preveč naivnosti je, ki pravi, da se ljudje ne bi smeli bojevati za oblast, da jo morajo prepuščati tem, ki jo že imajo. Naivnost je tako velika, da so ljudje pripravljeni dolgo, predolgo prenašati oblastnike, češ da so avtoritete, ki jih gre ubogati, čeprav jim je tako podrejanje največkrat neposredno v škodo.
 
Človek postane avtoriteta samo pod enim pogojem. Da zna izmeriti utrip ljudi, če lahko uporabim to metaforo, da jim zna prisluhniti. Avtoriteta tako ni človek, ki goni svoje, češ da bolje kot ljudje ve, kaj je dobro zanje. Ne, avtoriteta zares ve, kaj je dobro za ljudi, to pa pomeni, da predvsem veliko bere in da se spozna na psihologijo ljudi. Zlasti pa razume, da občestva niso vsote posameznih atomov in da je zelo težko postaviti koordinate občestvenega življenja tako, da so smiselne in da povečujejo blagostanje vseh ljudi, ne zgolj elite, ki v teh mesecih bogati, kot ni že dolgo; tudi s kupovanjem delnic naftnih družb.
 
Poznavanje značilnosti vedenja posameznikov in občestev je izjemno pomembno za vse, ki jemljejo moč demokracije resno, ki torej vedo, da ljudje potrebujejo vodenje, ki pa mora biti zavezano najvišjim moralnim in etičnim standardom oziroma zahtevam.
 
Vprašanje, zaupati elitam ali ne, zato ni dovolj dobro, kajti elitam je smiselno zaupati le, če očitno dokazujejo, da se znajo obnašati do ljudi tako, da zaslužijo status avtoritete, da torej zares vedo, kakšne so koordinate družbenega življenja in resničnih potreb ljudi. Naivno je zaupati elitam samo zato, ker so pač elite, ker imajo veliko denarja, moči ter premoženja in dostop do kapitala.
 
Ali kot piše v današnji številki časnika The New York Times Thomas L. Friedman, ko razmišlja o ameriškem predsedniku, za katerega pravijo, da se ničesar ne nauči in da ničesar ne pozabi. A pomembno ni samo vprašanje, česa se nauči predsednik, zares pomembno je, pravi avtor, česa se naučijo ljudje.  
 
Predsednik ni nikakršen Superman, je pa očitno Superspreader, nadaljuje avtor članka. Superspreader je angleški izraz za človeka razširjevalca. In kaj širi okoli sebe? Širi pogled na svet, ki je nevarno zgrešen. Vnovična izvolitev bi pomenila kolektivno norost (collective madness), sklene avtor.
 
Česa se torej naučijo ljudje, ki najverjetneje stavijo na demokracijo, to izjemno starogrško iznajdbo, ki pomeni, da ljudje v določenem trenutku preprosto vzamejo moč v svoje roke in pokažejo sebi in eliti, kaj moč demokracije?