Psihologija v šoli pol stoletja pozneje

Davnega leta 1899 so v ZDA izšla predavanja takrat slavnega psihologa Williama Jamesa, ki jih je imel za učitelje. Ti so od njega pričakovali, da jim pove, kako uspešno delati z učenci. Seveda je bilo treba najprej določiti, kaj sploh pomeni besedna zveza uspešno delo z učenci. Zadeva je postala precej jasna, ko je eden izmed njegovih učencev, psiholog in pedagog Granville Stanley Hall, postavil zadevo na noge. Takole je trdil: namesto da skušamo prilagoditi učence šoli (fitting the child to the school), bi se morala šola prilagajati učencem. Od takrat je minilo krepko več kot sto let. Koliko je šola prilagojena učencem danes? In kaj to sploh pomeni?

Najprej pomeni, da ima šola veliko odgovornost. Njena odgovornost je, da dobro oblikuje, strukturira, kar je imenoval Thorndike, še eden od Jamesovih učencev, classroom experience, izkušnjo razreda. Izkušnje kajpak nima razred, ima pa jo vsak učenec. In kaj je značilno za tako izkušnjo?
 
Za tako izkušnjo je značilno zlasti učinkovito učenje (efficient learning). A zgodbe s tem še ni konec, kajti odgovoriti moramo na vprašanje, kaj je učinkovito učenje. Je to učenje na pamet? Nikakor ni. Tako učenje je pravzaprav najmanj učinkovito. Vsak učenec ve, kaj to pomeni: naučeno pozabi v nekaj tednih.
 
Kaj je torej značilno za učinkovito učenje?
 
Najprej se zdi, da se morajo učenci naučiti vsega, kar ponujajo učitelji. A v tem je težava, kajti učencem ponujajo silno veliko. Pravzaprav bi lahko ponudili vsako leto več, saj je zaradi napredovanja znanosti na voljo več in več novih podatkov, dejstev, spoznanj in vsega drugega. Torej je vprašanje, kako izbrati, kaj izbrati, česa se sploh naučiti, kaj pa zanemariti in preskočiti.
 
Minila so desetletja in danes je še vedno aktualno vprašanje, kaj je učinkovito učenje, čeprav je odgovor na vprašanje kristalno jasen.
 
Že pred pol stoletja, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je začela revolucija v šolskem polju. Psihologi so končno vzeli zalet in začeli širiti dobre ideje o tem, kaj je dobra šolska izkušnja, izkušnja razreda, kaj naj bi učenci doživeli v šolskih klopeh in česa naj bi se naučili.
 
V samo jedro šole so postavili preprosto idejo: a concern for individualizing the experience of students. Vsak učenec je drugačen, torej je odgovornost šole jasna: individualiziranje izobraževanja in vzgajanja otrok. Nič več množičnega dela po načelu vsi učenci morajo ob istem času početi isto in težiti k istim ciljem.
 
Katero učenje je torej najučinkovitejše, katera šolska izkušnja je z naskokom najboljša? Ko dela učenec tako, da mu je prijetno, da dela na ravni, na kateri je dober, da dela s svojim ritmom, da ima svoje cilje in je uspešen.
 
Tak način dela tako izvrstno ponazarja ples, ki ga odpleše fenomenalni Anthony Quinn v filmu Grk Zorba. Ni plesalec, a vseeno pleše. Ne ve, kako plesati pravilno, zato pleše po svoje. Začne skoraj nemogoče počasi, potem pa napreduje tako, da gledalca sezuje.
 
In se vpiše v zgodovino ne le filma, temveč celotne kulture.