Psihologija osamljenosti, samotnosti in izoliranosti – 6.

Če bi bili odnosi med ljudmi res tako dobri, kot vedno znova slišimo, potem je nekaj narobe z raziskavami, ki dokazujejo, kako veliko ljudi je osamljenih. Nemogoče je združiti podatke o sreči in zadovoljstvu ljudi in njihovih izjavah, kako pogosto so osamljeni. Ljudje, ki so osamljeni, namreč po definiciji niso srečni. Kako je torej s tem?

Ljudje, ki izjavljajo, da se počutijo osamljene, so izolirani, izključeni. To ni taka izoliranost, kot jo doživljamo sedaj, ko se varujemo virusa. Niti slučajno ne moremo obojega primerjati. Človek se lahko čuti izoliranega in izključenega sredi največje množice ljudi, ki so povsod okoli njega. In najbolj grozno pri osamljenosti je, da človek čuti največji odpor do stikov z drugimi ljudi ravno takrat, ko si jih najbolj želi in ko so najpomembnejši in najbolj nujni. Zadaj je kajpak strah, je groza pred stiki in odnosi.
 
Samo včasih je lahko ljudem v zadovoljstvo, da so med drugimi ljudmi in niso organski del njihovega občestva. Včasih je tako dobro zgolj biti, ne da bi se skušal kakorkoli povezati z drugimi ljudmi. Zato izoliranost ni nujno tudi osamljenost. Daleč od tega. Medtem ko je osamljenost vselej nujno tudi izoliranost in izključenost.
 
Osamljenost pomeni, da ti v glavi vedno znova odmeva, da si luzer, da te nihče ne mara, da nikoli nihče ne bo govoril s teboj, ker nisi vreden, da bi kdo govoril s teboj, da nihče ne želi slišati, kar imaš povedati, da te nihče ne razume, tudi če kaj poveš, da te nihče niti ne skuša razumeti, ker si preveč drugačen, da ti nihče ne zaupa, ker nisi zaupanja vreden, da se nihče ne pogovarja s teboj, ker si neumen …
 
Ko si osamljen, si obupno želiš, da bi te kdo sprejel. Osamljenost je namreč osamljenost različnosti, drugačnosti; ni res, da smo ljudje zgolj nevtralno različni drug od drugega. Obstaja različnost, ki se je bojimo, ki je ne želimo, ker je osamljena. Prav tako obstaja osamljenost nezaželenosti; morda je ena najbolj grozovitih izkušenj tista, ko imam občutek, da me nihče ne želi. Obstaja osamljenost nesprejemanja, ko vem, da me nihče ne želi sprejeti v čarobni krog medsebojnih odnosov, vsega tega, kar imamo lahko ljudje med seboj. Posameznik ne more doživeti magije medsebojnega, če ni v takem krogu.
 
Različnost, drugačnost lahko odpre rane, povzroči bolečino, prinese trpljenje. Podobnost prinaša varnost, sprejetost. Prinaša občutek privlačnosti. Nekaj me privlači, sam privlačim druge ljudi. Potem smo skupaj. In je dobro.
 
Vsakdo bi moral privlačiti vsaj enega drugega človeka. In nihče se ne bi smel bati, da ga bo drugi ego pogoltnil vase, posrkal, premagal, presegel. Drugega potrebujem, ker ne morem biti sam, ker ni dobro biti sam. Sem simbolno bitje, in jezik je skupinski medij; človek ne more imeti svojega jezika, ki ga ne deli z nikomer. Brez jezika ne moremo misliti, jezik pa vselej že pomeni občestvo, skupnost posameznikov, ki uporabljajo jezik in mislijo.  
 
Zato je tako izjemno pomembno, ko ljudje vedno znova trdijo, da nimajo dobrih sogovorcev,  da nimajo nikogar, s katerim bi se pogovarjali. Ne, to ni pomembno, to je odločilno.
 
Trditve, da so ljudje večinoma srečni in zadovoljni, nasprotujejo vsakdanjim izkušnjam, ki jih oblikujejo pogovori z ljudmi, ki mi vedno znova zatrjujejo, da nimajo nikogar za dober pogovor. In jaz jim verjamem. Trditvam, da je toliko in toliko ljudi srečnih, ne verjamem povsem. Kako si lahko srečen, če nimaš nikogar za dober pogovor?