Psihologija osamljenosti, samotnosti in izoliranosti – 5.

Nadaljujem s predavanjem. V slovenskem tedniku preberem: komur je leta 2020 pri vseh sredstvih za preganjanje časa, ki so na voljo, dolgčas, mora imeti resne probleme. Izjava sicer znanega slovenskega komika, imitatorja in televizijskega voditelja je tako problematična in obenem simptomalna, da jo je vredno komentirati, ker se lahko iz analize česa naučimo. Zlasti v času, v katerem smo številni obsojeni na izolacijo. Lepo po vrsti.

Gospod govori o sredstvih za preganjanje časa. Kot bi bilo življenje namenjeno takemu početju. Čas je namreč preveč dragocen, da bi ga preganjali, in življenje je prekratko. Veliko pametneje in koristneje ga je živeti tako, da človek doživi čim več takega, kar ga izpolnjuje, navdušuje in mu omogoča doživljanje smisla eksistence.
 
Sredstva za preganjanje časa, mediji na primer, pogosto res niso nič drugega kot neuporabna in nekoristna sredstva za preganjanje časa in kopičenje dobičkov njihovih lastnikov, včasih pa tudi za to, da naredijo kakega človeka popularnega – za tistih prislovičnih petnajst minut slave, ki itak pripadajo vsakemu človeku.
 
Sredstva za preganjanje časa omenjeni mož povezuje z dolgočasenjem. Ker ni psiholog, najbrž nima nobenega resnega vpogleda, kaj dolgočasenje sploh je. Zlasti ne ve, kako stresno je, saj je pravzaprav sinonim za stres. In človek, ki je pod stresom, zagotovo ne potrebuje sredstev za preganjanje časa. Potrebuje vse kaj drugega, zlasti pa kaj dobrega in kakovostnega.
 
Sam se na primer včasih, ko me vendarle zamikajo tudi sredstva za preganjanje časa, da bi se malo odklopil od vsakdanjega dela, zelo hitro začnem dolgočasiti, ker so oddaje tako nezanimive, tako dolgočasne, puste, klišejske, stereotipne in neinteligentne, da sredstva za preganjanje časa tudi zelo hitro izklopim, ker nimam čisto nobene želje, da bi bil pod stresom, da bi se torej dolgočasil; enako je z drugimi mediji.
 
In to razmišljanje me privede do sklepne ugotovitve moža, ki pravi, da ima tak človek, ki se torej ob vseh sredstvih za preganjanje časa še dolgočasi, resne probleme. Take probleme morda resnično ima, ampak sredstva za preganjanje časa prav nič ne pripomorejo, da bi imeli ljudje z resnimi problemi le-teh kaj manj. Ko se sam začnem dolgočasiti pred sredstvi za preganjanje časa, nimam nobenih problemov, saj sredstva izklopim in se lotim dela. S tem pa se že dotikam predavanja o psihologiji izoliranosti, samotnosti in osamljenosti.
 
Predavanje o osamljenosti, izoliranosti in drugih pojavih, ki nas te dni zelo zanimajo, tako nadaljujem s komentarji k nekaterimh pomembnim spoznanjem iz nevrološkega pozitivizma. To je izraz, ki je nastal v prejšnjem stoletju, v devetdesetih letih, nanaša pa se na razmišljanje znanstvenikov, kako bi pojasnili delovanje možganov v luči evolucijskih procesov in teorije dinamičnih, odprtih, kompleksnih sistemov.
 
Eden ključnih konceptov nevrološkega pozitivizma je algoritemsko organiziranje možganov. Razumemo ga kot posledico delovanja selekcijskih evolucijskih mehanizmov. Možgani torej niso kar padli z neba in niso nastali čez noč. Razvijali so se dolgo časa.
 
Da bi razumeli algoritemsko organiziranje možganov, moramo najprej razumeti, kaj so algoritmi. Razumemo jih lahko takole.
 
Algoritem je množica pravil, ki v primeru možganov upravljajo z njimi. Torej jih regulirajo, določajo, kako se kot sistem obnašajo. Na tej točki je treba poudariti, da z možgani ne upravlja človekov jaz, ne upravlja njegova zavest.  
 
Naj se tukaj ustavim. Na voljo imam dovolj miselnih orodij za razumevanje, zakaj je toliko ljudi osamljenih, pod stresom, v stiskah etc.
 
Zaradi naprav za preganjanje časa zagotovo ne. Z njimi si tudi ne morejo pomagati. Pomembno je tole spoznanje.
 
Algoritmi, s katerimi smo dobro evolucijsko opremljeni, mislim na možgane, ne rešujejo problemov, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju. Zagotavljajo rešitve problemov, o tem ni nobenega dvoma, vendar morajo ljudje storiti še nekaj.
 
Preganjanje časa ni dovolj. Dolgočasenje je stresno in dolgoročno škodljivo. Zato pa lahko ljudje kot socialna bitja, skupaj z drugimi ljudmi, skozi medsebojne odnose ustvarjajo dobre rešitve problemov, na katere naletijo. Sredstev za preganjanje časa pri tem niti ne potrebujejo.