Psihologija osamljenosti, samotnosti in izoliranosti – 3.

Mladi ljudje me vedno znova sprašujejo, od kod zlo in zakaj trpljenje. Potem navajajo modre ljudi, ki pravijo, da je vsak človek dober in da če bi vsi ljudje delali dobro, če bi se vedno znova odločali za dobro, bi bilo na tem svetu veliko dobrega in ne bi bilo zla. Na žalost ni tako preprosto, jim odgovarjam. Izhajam iz njihovih izjav, iz tega, kar se jim dogaja doma, pa ne le tam, saj se podobno dogaja tudi v šolah in drugje, kjer se zadržujejo.

Pravijo, da jim starši, vzgojitelji in učitelji velikokrat rečejo kaj iz tega registra:
 

1. TI NISI ZA NOBENO STVAR;
2. TI NIČ NE ZNAŠ;
3. IZ TEBE NIKOLI NIČ NE BO;
4. LAHKO BI SE BOLJ POTRUDIL …

 
Seveda. Vsak človek lahko vsakemu drugemu človeku vsakič reče, da bi se lahko še bolj potrudil. In vsak človek je vselej omejen: lahko se potrudi toliko in nič več. Starši, učitelji in vzgojitelji radi moralizirajo, ker narobe verjamejo, da bodo njihove moralistične pridige zalegle in da bodo otroci sprejeli, kar jim skušajo dopovedati. V resnici pa jim delajo škodo, saj jih z njimi ne spodbujajo k razumnemu, samostojnemu vedenju in delovanju, temveč k ubogljivosti in uporništvu.
 
In zapisane izjave so dolgoročno že zle, čeprav verjetno ni starša, ki bi zase rekel, da hoče svojemu otroku kaj slabega. Prav nasprotno, običajno rečejo, da hočejo samo dobro, da hočejo pomagati, da delajo v korist otroka, ki ga imajo radi. Od kod potem zlo, zakaj je toliko trpljenja, zakaj toliko otrok in mladih ljudi izjavlja, da se pogosto počutijo same, osamljene, da nimajo sogovorcev, da se jim po glavi motajo ideje o samomoru? Kako je s tem?
 
Temeljne človekove potrebe, če dobro pomislimo, pravzaprav sploh niso biološke potrebe. Ne, temeljne potrebe so tri druge potrebe: potreba po pripadnosti, potreba po sprejetosti, potreba po pozitivnih, dobrih medsebojnih odnosih. V nekem smislu so pomembnejše od bioloških potreb, kajti če ima človek zadovoljene biološke potrebe, teh psiholoških potreb pa nima zadovoljenih, je to zanj katastrofa, medtem ko zadovoljenost psiholoških potreb že pomeni realne možnosti, da zadovolji biološke potrebe, saj so okoli njega drugi ljudje, ki mu zaradi pozitivnih medsebojnih odnosov pri tem pomagajo.
 
Človek, ki čuti, da je izoliran, da ne pripada, da ni sprejet, da nima dobrih, pozitivnih odnosov, je na dobri poti v osamljenost, depresijo in na koncu v samomor.
 
Tako pot tlakujejo drobne vsakdanje razlike v načinih, kako vstopajo ljudje v medsebojne odnose. Nikoli ne morejo enoznačno določiti, kaj je dobro, nikoli se ne bodo sporazumeli, kaj je dobro, zlasti pa ne morejo enako delati dobrega, tudi če se strinjajo, da je nekaj dobro. Primer. Že dve tisočletji vsi ljudje tega sveta poznajo izrek modrega človeka, ki jim je rekel, naj ljubijo svojega bližnjega.
 
Izrek je tako dober, da se verjetno veliko ljudi z njim z lahkoto strinja. Strinjajo se, da je zares dober in da je dobro tako delovati. V praksi pa so velikanske razlike med ljudmi, ki se sicer strinjajo, da delajo dobro, da ljubijo svojega bližnjega.
 
Drobne začetne razlike tako vodijo k velikanskim razlikam v vedenju in delovanju na koncu. Tudi zgoraj zapisane izjave, o katerih govorijo mladi ljudje, s katerimi se srečujem, so pogosto pospremljene z izrazi, da starši ljubijo svoje otroke, svoje bližnje torej, da jim hočejo samo dobro, da so prepričani, da delajo dobro. Pa vendar …