Psihologija osamljenosti, samotnosti in izoliranosti – 2.

Obstajajo pa tudi nenavadni odnosi med ljudmi, zaradi katerih so številni ljudje osamljeni, ne zgolj samotni ali začasno izolirani, kar se nam dogaja prav sedaj. Obstaja osamljenost, ki pa je pogostejša, kot si navadno predstavljamo. O njej pišem danes.

Vsak človek ve, da osamljenost ni isto kot samotnost. In prav zato je jasno, da samotnost, za katero se človek odloči po svobodni volji, ni nič hudega, bolečega; lahko je celo zelo produktivna, učinkovita, v njej je lahko človek ustvarjalen. Poleg tega se tak samoten posameznik lahko kadarkoli pridruži skupini ljudi, ki ji želi pripadati.
 
Osamljenost je čisto nekaj drugega. In če jo res želimo dobro razumeti, je na voljo več kot zanimiva vzporednica.
 
Za osamljenost je namreč najprej in bistveno značilen občutek nemoči. Vzporednica pa je tale. Ljudje pogosto govorijo o peklu kot posebnem kraju, kjer je vroče in grešnike kuhajo v vrelem olju, pod katerim gori večni ogenj, na katerega nalagajo peklenščki drva. Dante pa v Božanski komediji opiše pekel čisto drugače in mnogo bolj prepričljivo. To je namreč kraj, kjer je vse zamrznjeno. Ljudje so ujeti v ledenih kockah in se ne morejo nikamor premakniti; večno so prikovani na kraj, kjer so. Mislim, da je to daleč najboljša ponazoritev osamljenosti. Kot bi bil človek ujet in se ne more nikamor premakniti, čeprav se želi, saj ima močno potrebo po bližini drugih ljudi.
 
Do leta 1970 psihiatri o osamljenosti tako rekoč ne govorijo. O njej ne napišejo niti ene knjige. Potem pa na začetku sedemdesetih let Robert Weiss priobči sedaj že klasično razpravo z naslovom Loneliness: The Experience of Emotional and Social Isolation. Z njo izpostavi dvoje.
 
Da o osamljenosti več povedo poeti in umetniki kakor pa znanstveniki, čeprav je pogosta, in da je osamljenost neposredno prepletena z čustveno in socialno izoliranostjo ljudi, kar nikakor ni nepomembna zadeva, o kateri naj pišejo poeti.
 
Ko torej razmišljamo o osamljenosti, mislimo zlasti na čustveno praznino in socialno oddaljenost. Mislimo na nemoč posameznika, da bi zadovoljeval svoje temeljne socialne in čustvene potrebe. Zakaj so ta spoznanja pomembna?
 
Pomembna so, ker osamljenost ni svobodna izbira posameznika, ni njegova muhavost, ni njegova odločitev. Izkušnja osamljenosti je čisto nekaj drugega.
 
Najprej sproži mehanizem, ki ga psihologi imenujejo zelo povečana občutljivost na socialne grožnje ali nevarnosti, na znamenja ogroženosti. Oseba, ki postane tako občutljiva, se znajde v začaranem krogu. Povsod okoli sebe zaznava znamenja, da jo nekaj ogroža, da je zunanji svet nevaren, da jo ljudje lahko ranijo, poškodujejo, ponižajo, prizadenejo, zato se še bolj umika vase, še bolj se zapira in izolira.
 
Posledice so kajpak grozne. Oseba je vedno bolj prepričana, da jo zunanji svet ogroža in da je nevaren zanjo. Obupno si želi stikov z drugimi ljudmi, želi vstopati v odnose, vendar se vse bolj boji prav stikov in odnosov.
 
Spremembe pa se dogajajo tudi v telesu take osebe. Stalno se izločata hormona, kot sta adrenalin in kortizol, da bi se telo soočalo z zunanjimi stresorji, z domnevnimi ali realnimi grožnjami. Taka oseba je počasi ves čas pod stresom. Ta postane čez nekaj časa kroničen in telo je resno zdravstveno ogroženo.
 
Kronična osamljenost vpliva tudi na upadanje moči imunskega sistema, slabitev kognitivnih funkcij, nespečnost, občutke utrujenosti in izčrpanosti, visok krvni pritisk. Znanstvene študije prav tako nesporno dokazujejo, da je lahko usodna, da torej privede do prezgodnje smrti.
 
Izjemno pomembno spoznanje je tole. Za človeka kot socialno in družbeno bitje je sama osamljenost, občutek osamljenosti že stres, je že nekaj, kar človek slabo prenaša.
 
In kaj je najboljše zdravilo zoper osamljenost? Dobri medsebojni odnosi. A osamljeno osebo je treba povabiti k takim odnosom, saj sama nima moči, da bi jih vzpostavljala, čeprav si jih želi.