Psihologija blagostanja v težkih časih

V teh časih se množica psihologov in drugih strokovnjakov ukvarja z vprašanji, kako pomagati drugim ljudem, kako premagovati stres in kako obdržati optimizem, ohraniti dobro voljo in samozavest. Hvalevredno početje. Zagotovo pa je dobro vedeti še nekaj. Da premagovanje stresa ni zelo enostavno delo, da ohranjanje optimizma terja veliko več kot nekaj nasvetov, kako se to naredi. Človekova osebnost je namreč tako kompleksna struktura, da je potrebno veliko dela, obenem pa raziskave potrjujejo spoznanje, da so osebnostne razlike med ljudmi precejšnje, kar pomeni, da so nekateri nasveti za določene osebnosti v redu, za druge pa ravno niso, oziroma ne zadoščajo. Naj pojasnim.

Osebnostne lastnosti, dimenzije in značilnosti so namreč zelo stabilne. A ko govorimo o stabilnosti, moramo biti zelo natančni.
 
Tudi nevrotična osebnostna struktura je namreč lahko zelo stabilna. Lahko je stabilna v svoji rušilnosti, avtodestruktivnosti, toksičnosti, lahko je stabilna na način, ki ga ljudje označujejo s frazo nikamor se ne premaknem. Primer. Ljudje, ki razmišljajo o samomoru, so lahko izjemno stabilni, in jih ni mogoče premakniti oziroma odvrniti od poskusa samomora. Kot je rekel zadnjič v skupini nekdo, ki je dejansko že skušal narediti samomor: nihče me ne more ustaviti, če se odločim, da skočim pod vlak.
 
Stabilnost je torej dvorezni meč in včasih terja neverjetno veliko dela, ne da bi bili lahko vnaprej prepričani v uspeh. Naj zapisano ponazorim še takole.
 
Življenje se spreminja, osebnostna struktura pa ostaja bolj ali manj ves čas enaka. Raziskave tako dokazujejo, da je treba razumeti osebnostne značilnosti kot dispozicije, za katere znanstveniki vse pogosteje uporabljajo dva izraza.
 
Prvi je endogeno. To preprosto pomeni, da je osebnostna struktura do določene mere nedovzetna za učenje, za zunanje dejavnike, za dejavnike okolja. Ne pomeni, da osebnost ni odvisna od učenja in zunanjih dejavnikov, seveda, pomeni pa, da morda včasih pretiravamo, ko verjamemo, da se osebnost zlahka spreminja, če se le hoče, če ima na primer ego ali jaz močno voljo.
 
Drugi izraz je intrinzično. Obstajajo vnaprej določene poti osebnostnega razvoja. To zopet ne pomeni, da je tak razvoj vgraviran v skalo, pomeni pa, da je, zopet do določene mere, stabilen in določen.
Osebnostni razvoj je torej lahko mnogo bolj določen, kot bi včasih radi, ker gre kaj narobe in si želimo, da bi se človek spremenil, kot se reče. In ljudje vse prepogosto obljubljajo, da se bodo spremenili.
 
V trenutnem obdobju to pomeni. Kdor je osebnostno zrel in stabilen na konstruktiven, ustvarjalen način, bo krizo preživel zlahka, ne da bi ga kaj poškodovalo. Zunanji dejavniki ga ne bodo premaknili, kaj šele zlomili ali zrušili. Kdor pa je stabilen v drugo smer, kar pomeni, da je stabilno pesimističen, nevrotičen, čustveno labilen in lomljiv, negotovo in z malo samozavesti, mu nekaj nasvetov ne bo pomagalo, saj potrebuje redne stabilne opore.
 
Psihično blagostanje in duševno zdravje v težkih okoliščinah ohranjajo samo stabilne redne koordinate skupnega delovanja. Posameznik potrebuje druge ljudi, skupine, občestva, močne zunanje opore, da vpliva na notranje, intrinzične, endogene dejavnike, ki lahko delujejo rušilno.
 
V družinah, ki so bile še do včeraj nefunkcionalne, rušilne, toksične, je danes težko živeti, ker so člani družine obsojeni biti skupaj na majhnem prostoru, družina pa se ne more čez noč magično spremeniti. Zlasti to velja za otroke in stare ljudi.
 
Aktualna izkušnja je zato pomembna tudi dolgoročno. Morda se bomo česa naučili. Da vse premalo vlagamo v krepitev stabilnih medsebojnih odnosov, ki varujejo osebnost.