Psihoanaliza za dobro življenje

Jezus sprva radikalno ne ve, kaj želi bog od njega; znajde se pred breznom. Sprejme občutek, da nekaj hoče. Ne popusti. Potem vztraja. Torej vztraja v neki nevednosti. Ali ni njegova drža ravno nasprotna od drže, ki naj bi jo dosegel človek kot razumno bitje, za katero je rečeno, naj najprej spozna, kaj je treba narediti, potem pa to tudi naredi? In če bi se Jezus motil v svoji intuiciji in bi ga pozval hudič, ne pa bog? Se je Jezus sploh lahko zmotil? Sicer pa: kakšno zvezo ima vse to s psihoanalizo in z dobrim življenjem?

Psihoanaliza, ki ni psihoterapija, je znanost o singularnem. Razumem jo tudi kot [teoretsko] prakso, ki ima za svoj cilj dobro življenje. In kaj je dobro življenje, če odmislimo, da se verjetno številnim ljudem, zlasti pa eliti, njihova življenja že spontano zdijo nevprašljivo dobra?
 
Kot sem že zapisal, je Aristotelova Nikomahova etika močno vplivala name. Aristotel v njej med drugim zapiše tudi, da krepostni človek ni moralno slep. Kaj naj bi to pomenilo? Dolgo časa sem se posvečal temu vprašanju in danes ne trdim, da poznam odgovor. Znam pa misliti samo vprašanje.
 
Aristotel očitno verjame, da človeška bitja lahko razvijejo krepostni značaj, kar pomeni, da obstaja možnost, da ga tudi ne razvijejo; gotovo je vsaj to, da otrok ne prinese takega značaja s seboj na svet. Če ga ne prinese, ga zgradi, na primer z vzgojo, to pa pomeni, da prav zaradi tako oblikovanega značaja vztraja/verjame, da je krepostno življenje dobro; človek, ki ne razvije krepostnega značaja, ne 'vidi' enako, kar pomeni, da je zanj dobro življenje predvsem življenje v iskanju ugodja in izogibanju bolečini. Vsekakor torej obstajajo različni načini razumevanja dobrega življenja.
 
Človeška duša, pravi Aristotel, lahko razlikuje dobro od slabega ali zlega. Tega se lahko nauči. Nauči se, kaj je blagodejno za življenje in kaj ni, kaj ga uničuje in kaj ga krepi, spodbuja, potrjuje, afirmira, kot bi rekel Nietzsche.
 
Duša je odgovorna za razlikovanje med dobrim in slabim, če pozna razliko med njima; če je ne pozna, če se ni naučila razlikovati obojega, ne more biti odgovorna.
 
Ko je odgovorna, ko torej pozna razliko, je odgovorna za odločitve, kajti duša se mora odločati. Vprašanje pa je, kako dobro pozna duša razliko med dobrim in zlim. Ali je možno tako dobro poznavanje razlike, da je poznavanje ultimativno, da ni mogoče še boljše poznavanje?
Kdaj je torej človek tako kreposten, da ne more biti kreposten še bolj? Je to vprašanje sploh smiselno?
 
Razvoj krepostnega značaja pomeni za človeka tudi spreminjanje razumevanja razlik med dobrim in zlim. Človek z bolj krepostnim značajem zaznava in razume svet drugače kakor človek, ki je manj kreposten. Vsaj, če mislimo na razlike med dobrim in zlim. Ali to drži?
 
Ljudje smo kajpak živali. Narejeni smo iz atomov. In atomi so materialni. A globlji spust v materialno realnost nam postreže z osupljivimi vpogledi v naravo materialne realnosti, ki so izključno matematični. Brez matematike preprosto ne moremo misliti najglobljih razsežnosti realnosti. Velik del realnosti človeških živali je prepleten z načini, kako živali zaznavajo realnost in se gibljejo v njej. Toda nobena žival ne more postati subjekt, ne more postati podložnik tega, kar imenuje Badiou procedura resnice. In nadaljuje: človeška bitja imajo singularno zmožnost, da se prepoznajo še kot nekaj drugega, in ne le kot živali. Ljudje so torej živali, ki se lahko prepoznajo kot ljudje. Med živalmi je torej vsaj ena taka žival, ki ima to posebno zmožnost. Bi se Aristotel strinjal z zapisanim?
 
Z njo lahko človek misli materialno realnost na načine, ki so za živali nezamisljive. S svojimi nevroni si namreč ne morejo predstavljati, kako si predstavljajo materialno realnost, katere del so, ljudje. In sebe v njej. Živali niso zmožne za univerzalno misel; človek je [po naravi] zmožen za univerzalno misel.
 
Podobno človeško žival včasih zgrabi nekaj, česar v tistem trenutku ne more misliti. Kljub temu je to nekaj misljivo, je torej nekaj, kar je mogoče [pozneje] misliti. Ko ga zgrabi, postane subjekt/podložnik univerzalnega.
 
V tem je nekaj izjemno zanimivega, kajti Aristotel skuša pokazati, da moralno in etično delovanje človeka temelji na prevladi racionalnih delov duše nad iracionalnimi.
 
Jezus se ne more racionalno odločiti, da bo sledil božjemu pozivu, saj nima na voljo nobenih informacij, nobenih podatkov in nobenih argumentov. Razen enega: če me poziva hudič, ga bom prej ali slej prepoznal in odgnal, če pa me poziva bog, bom vztrajal in sledil.
 
Človek lahko kot singularnost vztraja v dobrem in sledi univerzalnemu.