Na prvi pogled obstaja skoraj neskončno brezno med sodobnimi praksami dobrega življenja, dobrega počutja, blagostanja in dobrobiti (well-being) ter brutalnostjo enoletnega vojskovanja v Ukrajini, ki ga Putin še vedno razume le kot razumni odgovor na Zahodne provokacije, saj naj bi bilo vsakomur kristalno jasno, da država mora ščititi svoje interese. Ugotovitev, do katere se moremo in moramo dokopati, je na dlani in je preprosta: če začnem vojno in pobijem veliko ljudi, sem to storil samo zato, ker so me drugi prisilili k temu, kar pomeni, da so vojno začeli oni, ne jaz. Absurdnost razmišljanja in sklepanja dopolnjuje uvodoma omenjeno brezno, in sicer na način, ki ga ni zlahka prepoznati, kaj šele razumeti. Medtem ko se veliko prebivalcev tega planeta skupinsko in vsak zase obenem naravnava na prehod iz pravice do dobrega življenja v obveznost takega življenja, delovna udeležba je pri tem nevprašljiva in o njej ne gre dvomiti, so vsakdanji evfemizmi o močni volji, trdem delu in disciplini slehernikov, ki morajo v življenju sanjati, da bi končno tudi uspeli, simptom srhljive preslikave močne volje ruskega predsednika, njegove nepopustljivosti, izjemne discipliniranosti njegovih podložnikov in skupnih sanj o izgradnji velikega imperija. Kar je absurdno, srhljivo in nerazumno, se prikazuje ljudem kot nova normalnost, kot temelj nove svetovne ureditve, ki bo kajpak pravična in uravnotežena. In kakšno vlogo ima pri tem psihoanaliza? Prav nobene. Še vedno sem prepričan, da je psihoanaliza znanost. Je znanost o singularnem. Ni brskanje po pacientovi preteklosti, da bi odkrili nerazrešen Ojdipov kompleks. Še manj je iskanje seksualnih travm iz otroštva, ki naj bi povzročale nevrotičnost. In ni odkrivanje podzavestnih potlačenih vsebin, ki bi morale biti na površju. Psihoanaliza ni psihodinamično zdravljenje motenih ljudi in ni njihovo popravljanje v imenu normalnosti. Ni vedenjsko in ni kognitivno zdravljenje. Kljub temu je o simptomih, teh nenavadnih šifrah, ki nastanejo zato, ker bi človek rad nekaj spremenil pri sebi kot bitju, za katerega sta Freud in Lacan pokazala, da uporablja možnosti simbolnega sveta v njegovih simbolnih in imaginarnih razsežnostih, v katerih živi, obenem pa je subjekt, podložnik učinkov takih rab.
Simptomi imajo funkcije, ki jih raziskuje psihoanaliza. Imajo pomen v psihični ekonomiji točno določenega posameznika – zato singularnost. Kar ima pomen za tega posameznika, ga nima nujno za drugega. Paradoks simptoma je, da predstavlja poskus, da bi človek razrešil neko zagato, našel izhod iz nje. Simptom je šifrirani in za človeka nerazumljivi poskus odgovora na vprašanje, ki ga ne pozna in o njem kot zavestno bitje ne ve prav dosti, največkrat pa ne ve ničesar. Analitik jamči pacientu za nov poskus odgovarjanja na vprašanje, zaradi katerega se oglasi pri njem. Transfer je zato nujni pogoj analize – drugo ime zanj je kajpak ljubezen. In njen cilj je obenem razgradnja natanko tega, kar jo omogoča. V tem je jedro etike psihoanalize, ki neomajno zastopa idejo dobrega. Njen končni cilj ni objektivna rekonstrukcija pacientove preteklosti, da bi postalo popolnoma jasno in očitno, kaj se je dogajalo. Njen cilj ni razlaganje preteklosti, kot je spoznal Freud leta 1895. Njen cilj je interpretacija drugega reda. Je analiza in dekonstrukcija pacientovih neustreznih razlag lastne preteklosti in sedanjosti. Cilj psihoanalize je odpiranje možnosti za novo. Za odprti prostor, v katerem lahko pacient zaživi drugače, misli drugače, se obnaša drugače. In možnosti za spremembe nikakor ne pomenijo možnosti za normalno obnašanje ali delovanje. Etika psihoanalize je usmerjena k dekonstrukciji same normalnosti. Temelji na zaupanju v Drugega, kot je o njem razmišljal Descartes. In prav zaupanje v Drugega je to, kar danes bolj kakor v preteklosti potrebuje celotno človeštvo, ne le ta ali oni nevrotični posameznik. Ruski predsednik Putin kot predstavnik mračnega imperija, v katerem je ujetih 140 milijonov Rusov, vsi drugi prebivalci tega planeta pa so tako ali drugače odvisni od njegovega imperialnega početja, potrjuje zapisano. Bo nova svetovna ureditev zares nova ali pa bo le drugačen učinek velikega posla, kar vojna zagotovo je, posla, ki obljublja nove imperialne razsežnosti sveta in obenem sproža množico novih vprašanj o naravi dobrega življenja, blagostanja in dobrobiti milijard ljudi, ki bodo v takem svetu še naprej plačevali največjo ceno podnebnih katastrof, morebitnih novih vojn in globalizacije kot socializma za elite.
54 Comments
Jelena
2/24/2023 10:48:08 am
Razgrnjeno razmišljanje je še kar koherentno, čeprav je zgrešeno, saj izhaja iz vprašljivih in napačnih izhodišč. Kot navadni državljani, prvič, nimamo dostopa do vseh informacij. Naše razlage v času cenzure npr. niso podkrepljene z informacijami iz vseh strani, zato so lahko čista blodnja. Spomnimo, da se vsaka normalnost konstituira opirajoče na gospodarjeve besede, ki jih danes lahko zlahka prepoznamo, ne samo zato, ker se ponavljajo, ampak ker predstavljajo zadnje, nevprašljive besede. Žal to niso več vsakdanji evfemizmi o močni volji, trdem delu, disciplini in uspehu, temveč politično strateške laži. Zavedati se moramo, da je v vojni (in mi smo v vojni, če verjamemo zunanji ministrici) prvi talec verodostojen diskurz. Razberemo lahko, katere besede se nenehno ponavljajo, ko v zmedenem drsenju pomena in smisla, naši politiki ne zmorejo razložiti in opravičiti dodatnega financiranje oboroževanja in ne npr. rajši mirovnih prizadevanj. Osnovno izhodišče, v katerega pravijo moramo verjeti in mu zaupati je: »Rusija je agresor, Ukrajina pa žrtev«. Gospodar danes ve še nekaj: da bi njegove besede res postale zadnje sidrišče smisla, mora ob tem ciljati predvsem na moralni čut ljudi. Paranoičen gospodar nenazadnje od ljudi zahteva predvsem zvestobo in ljubezen ali kot evfemistično pravite vi: zaupanje. Vsakomur, ki ne izkazuje zvestobe, grozi izključitev in diskreditacija, saj da razmišlja absurdno in ni sposoben sklepati.
Reply
Andrej
2/25/2023 01:13:25 am
»In prav zaupanje v Drugega je to, kar danes bolj kakor v preteklosti potrebuje celotno človeštvo, ne le ta ali oni nevrotični posameznik.«
Reply
Andrej
2/25/2023 02:52:55 am
Dr. Rutar:
Reply
Jelena
2/26/2023 02:42:49 am
Kaj sploh pomeni to zaupanje v velikega Drugega, ki je nekakšna abstraktna entiteta in neskončna multipliciteta? Kdo pravi, da potrebujemo vero v Drugega, v pravo obliko "svetega duha"? Zakaj že? Kaj pa mali človek pred mano?
Andrej
2/26/2023 04:37:52 am
Jaz upam, da razumete, da je tukaj premalo prostora za kakšno daljšo obrazložitev kako se je nek koncept razvijal in od kod izvira. Vsak strnjen povzetek ničesar ne pojasni. Pokazati na nek kraj na zemljevidu je nekaj povsem drugega kot če bi se človek sam odpravil na pot. Nič ne more nadomestiti lastnega branja in razmišljanja. Karkoli bom lahko na tem kraju napisal o Velikem Drugem bo delovala kakor, da sem potegnil zajca iz kluba.
Jelena
2/26/2023 09:26:21 am
Mislim, da ste čisto dovolj izčrpno osvetlili koncept velikega Drugega. Družbeni simbolni konsenz je očitno v težavah. Zahodnjaki verjamejo v svojega, vzhodnjaki v svojega - vmes pa divja vojna za prevlado. Na koncu je vojna res za nekatere lahko zelo velik posel.
Andrej
2/26/2023 12:03:44 pm
Če bi sklepal po vaših dosedanjih zapisih, bi rekel, da se vedno znova vračate označevalcu moči. ‘...vojna za prevlado’, ‘zgolj manipulira pozornost’, ‘načrtovalci prihodnosti’, ‘da so korporacije ideal odprte znanosti in družbe že davno zlomile’, ‘Medicini že precej časa vladajo farmacevtske multinacionalke’, ‘da bo moč politike in interes komerciale prevladal nad racionalnostjo dokazov’, ‘saj je lažje živeti v predstavah, ki jih reproducirata propaganda’, ‘nekakšni tiskovni predstavniki oblasti le reproducirajo gospostvena razmerja’, ‘strah nas je lahko vsiljevanja’, ‘strah nas je lahko hinavsako krščanskega altruizma, menedžerjev psihe, norih sanj bogatašev, ki ljubijo planiranje svetovne natalitete, plandemije in vojne. Strah nas je lahko vseh tistih, ki bi iz svojega nezadovoljstva, zblojene samopodobe, pokopali, cenzurirali, cepnili, zadušili še vse druge‘, ‘Antonio Guterres je prodana duša, nastavljena s strani amerike, zato tudi tam leži njegova zvestoba’, ‘čaka nas še več zgrešene tehno-znanstvene manične regulacije vsega’, itd, itd.
Jelena
2/27/2023 09:00:03 am
Morda se mi res zdi, da je moč bolj ali manj glavni akter v sodobnem političnem teatru, vam ne? Tukaj je kar nekaj komentatorjev (npr. Richard Wolf je ravno objavil Are Mega-Corporations Ruining Our World?), ki že nekaj časa pripovedujejo o zatonu ameriške ekonomske moči napram Kitajski itd. In če oblast preprosto teži k svojemu povečevanju ali vsaj ohranjanju, se zdi čisto logično, da se ne bo kar prepustila toku propada. Predstavniki oblasti so v nekem smislu res popolnoma impotentni, ujetniki želje po moči. Stari napol dementni lažnivci, ki si kaj veliko ne morejo pomagati. Ni pa moč, ki sicer prepreda sisteme kot kapilarni sistem, edini mehanizem na delu. Vedno bodo obstajale tudi razpoke in nepokvarjena prizadevanja.
Andrej
2/27/2023 12:39:09 pm
Če verjamete, da je moč ali pa želja po moči tisto kar šteje v svetu je to čisto legitimna izbira. Jaz nimam nobenega problema s tem. Bilo bi pa pošteno do drugih, da to prepričanje eksplicitno izrazite in poskusite pojasniti zakaj tako mislite. Sami ste omenili profesorja Richard Wolfa, akademika, ki preučuje področje ekonomije in enega od številnih avtorjev, ki ste jih v življenju prebrali in mu zaupate kot strokovnjaku. Tako početje v žargonu imenujejo ‘zaupanje v Velikega Drugega’. »Veliki Drugi je torej tisti, ki mu pripisujemo vednost.« Da sploh lahko izrazite kritiko o delovanju česarkoli, v tem primeru mega-korporacij, se opirate na to študijo ali pa na katero drugo. Profesor Richard Wolfa, pa se spet opira na študijo drugih raziskovalcev. Tudi če je profesor Richard Wolfa moral razviti nove metode preučevanja te delno temeljijo na metodah sodobnikov ali predhodnikov.
Andrej
2/27/2023 12:40:00 pm
Pa tudi spodnji zapis od Alenke Župančič je povsem na mestu:
Jelena
3/3/2023 09:25:08 am
Moč je kapaciteta, da nekaj naredimo, spremenimo, dosežemo. Ljudje najprej nekaj želijo, nato pa želijo moči, da bi to dosegli. In, ker to, kar želijo ni dosegljivo in je tudi nekaj, kar lahko izgubijo, želijo več moči, da se to ne bi zgodilo. Ljudje lahko želijo nore reči, zavestno ali nezavedno. Moč je namreč povezana s "falusom" in kot veste obstaja imaginarni, simbolni in realni falus. Večini se niti ne sanja o simbolnem, kaj šele o realnem. Tako je npr. znanje (connaissance) iz reda imaginarnega in ni naključje, da marsikateri znanstvenik (predvsem promotorji znanosti oz. komunikatorji znanosti) verjame v ultimativno moč znanosti, kar brzčas podpira želja.
Andrej
3/3/2023 01:26:17 pm
V prvem odstavku na začetku opisujete moč (moč je kapaciteta/falus) in končate pri tem, da marsikateri znanstveniki verjamejo v ultimativno moč znanosti.
Andrej
3/3/2023 01:59:22 pm
Veliki Drugi res ne obstoja, ampak morate zgodbo povedati do konca. ODNOS do velikega Drugega pa še kako obstoja. Človek kot simbolno bitje je vedno v ODNOSU do velikega Drugega, čeprav ne obstoja in je fikcija. Kot govoreča bitja ne moremo brez velikega Drugega. Kakšen ODNOS imamo do te fikcije je bistvenega pomena. Dejansko ta ODNOS določa kako bomo ravnali s sočlovekom in kako bomo živeli v občestvih. Kakšen ODNOS bo človek zgradil na tej praznini, je pravzaprav odgovor na to kaj dejansko pomeni biti človek. In ta ODNOS ni vnaprej določen. ODNOS se lahko manifestira v neskončnih multiplicitetah. Sveti duh je le ima za to možnost.
Jelena
3/3/2023 02:39:48 pm
Prva dva odstavka sta o moči, kot jo lahko opazimo v svetu. Moč seveda včasih deluje in včasih ne. Včasih je resnična, včasih iluzija. Tako znanstveniki, kapitalisti ali filozofi si prizadevajo, da nekaj dosežejo in pri tem seveda uporabljajo moč, ki je bolj ali manj resnična in bolj ali manj uspešna. Oblast lahko moč zlorabi, lahko pa jo tudi izgubi. Ne moremo vnaprej reči, da "teorija zarote/zlorabe moči" ne obstaja. In tudi ne, da ob najbolj dobronamernih ljudeh ne pride do korupcije sistema.
Reply
Andrej
3/3/2023 04:58:18 pm
»Človeštvo veliko bolj potrebuje dekonstrukcijo zaupanja v velikega Drugega. Pa naj bo to zaupanje v Putina, v Bidna, v Zelenskega, zaupanje v Medije, zaupanje v Znanost, zaupanje v Trg ali tudi zaupanje v Nezavedno ali Boga.«
Andrej
3/4/2023 01:01:36 am
Iz vsakdanjih izkušenj vemo, da bi številni ljudje radi na vsak način spremenili boga v nekaj, kar bi lahko mislili: morda je vsemogočno Bitje, kozmična Energija, nekaj Skrivnostnega, Skrivnost sama, Začetnik vsega, Veliki Kreator, Negibni gibalec …
Andrej
3/4/2023 01:02:43 am
Dr. Rutar:
Andrej
3/4/2023 02:36:06 am
Vse kar zgornji Dr. Rutarjevi citati lahko naredijo, je, da vas opozorijo, da si po vsej verjetnosti stvari neustrezno predstavljajte. Saj glede tega o če govori Dr. Rutar. Luknje v znanju se boste morali zaflikati sami.
Jelena
3/4/2023 06:27:56 am
Ne gre za flikanje lukenj v znanju, ker bi si potem tudi vi razjasnili konec analize. Še vedno ne razumete, da vselej že verjamemo v velikega Drugega in da je za to potrebna dekonstrukcija teh identifikacijskih vezi. Ko bo prišlo do takšne dekonstrukcije, bo prišlo tudi do spremembe v uživanju nezavednega. Vi če hočete, kar zaupajte v svojega Dr-ugega, ki ni neskončnost, kot bodo še mnogi drugi še naprej zaupali v velikega Drugega posredovanega skozi medijsko propagando. A kot rečeno flikanje znanja ne bo ničesar spremenilo, vsak dokler ne bo prišlo do prekinitve in odčaranja. Vojna pa bo medtem časom postal še večji posel, zavest pa bo še naprej presežno zaupala.
Andrej
3/4/2023 06:58:30 am
Potem moram vprašati. Ste bili sami v psihoanalizi in ste storili kar sami pričakujete od drugih? Če ni skrivnost ali mi lahko zaupate pri kateremu analitiku ste opravili ‘dekonstrukcija teh identifikacijskih vezi’ in koliko let vam je to vzelo?
Sara L
3/5/2023 12:10:20 am
Gospa Jelena zagovarja odčaranje od sveta. Prekinitev vseh libidinalnih vezi, ki posameznika vežejo na širšo družbo. Pa naj bo to znanost, filozofija, psihoanaliza, nezavedno, bog, ljubezen, resnica, podnebne spremembe, itd. Torej vse možne odnose z velikim Drugim, saj vsi delujejo v interesu gospodarjev. To pa vodi v vsesplošni cinizem in na dolgi rok v nihilizem. V psihoanalizi se analitik nikoli ne ubada z vsemi pacientovimi verjetji/identifikacijami. Le s tistimi, ki mu povzročajo inhibicije ali simptome. V poštev pridejo le identifikacije, ki delajo težave in skrbijo za to, da je pacient obtičal v slepi ulici. Če pacient verjame v pravičnost, resnico, ljubezen, prijateljstvo, znanost, filozofijo, podnebne spremembe, da se je potrebno cepiti, da človek ne bi smel mučiti živali ali jesti mesa, da pod kapitalizmom večina človeštva zgolj trpi, itd. Psihoanalitik nima nobene pravice takšna pacientova verjetja/identifikacije postavljati pod vprašaj. Le identifikacije, ki so povezane s trpljenjem.
Borut
3/5/2023 02:38:05 am
Sem mnenja, da gospa Jelena ni zmožna vidite, da ima ciničen odnos do velikega Drugega. Ne verjame vanj, ampak verjame da ostali ljudje verujejo vanj. Slavoj Žižek vse te konkretne oblike verovanja imenuje »subjekta za katerega se predpostavlja, da verjame« in so le nadomestki za velikega Drugega. Cinična distanca posameznika je ključna za delovanje ideologije. Sebe tako dojamejo kot skeptike, ki le neradi sledijo teku stvari, sredi množice drugih, naivnih vernikov. Ciniki tako prenesejo svoje verovanje na na kolektiv, ki verjame na njihovem mestu in ostanejo prisebni. Za Žižka ideologija danes deluje tako, da »prevzamemo simbolne mendate brez da bi se jih zavedali in »jih jemali resno«. Iz tega sledi, da so moderni ciniki eni najbolj gorečih vernikov, ki se oklepajo svoje najljubše fikcije preko serij projekcij in eksternalizacij.
Jelena
3/5/2023 05:05:15 am
Mi lahko priporočate kakšnega analitika ali analitičarko še poleg dr. Rutarja, širši nabor?
Borut
3/5/2023 06:06:18 am
Če prav razumem potlej niste bili v analizi. Nimate analitične izkušnje. Nimate izkušnje transferja v kliničnem okolju. Lastno ‘dekonstrukcijo identifikacijskih vezi’ potemtakem niste naredili.
Jelena
3/5/2023 07:05:19 am
Ne spravljajte me v smeh s tako poceni "obrambo". G. Andrej bi vam bil lahko za vzor, ker je očitno presegel potrebo po to vrstni "obrambi". Če ponovim: veliki Drugi ne obstaja, čeprav je nujna iluzija za začetek njene razgradnje. Zaupanje plus dekonstrukcija normalnosti, ki temelji na zaupanju. Ampak ljudje na tem svetu že zaupajo temu ali onemu, čisto premalo pa je dekonstrukcije, npr. propagandnih sloganov.
Andrej
3/5/2023 08:55:58 am
‘Dekonstrukcijo propagandnih sloganov’ pa naredimo s čim? S teorijo? Z Lacanovsko teorijo?
Borut
3/5/2023 10:04:06 am
Gospa Jelena ne more sprijazniti da ljudje USTVARIMO SVOJEGA VELIKEGA DRUGEGA in je za nas pomembno da v to MOŽNOST VERJAMEMO. Ker ne obstoja je vse odvisno od nas. Namesto da se ukvarjajmo kaj narobe z obstoječimi bi se morali ukvarjati z kreiranjem novih VELIKIH DRUGIH. In to je tisto za kar se zavzema Dr. Rutar. Vse drugo je izguba časa, ki ga nimamo več veliko na razpolago.
Andrej
3/5/2023 11:07:39 am
Jaz tudi mislim, da je to verjetje, da lahko ustvarimo nove velike Druge, tisto kar je mišljeno pod neskončno multipliciteto. Kreiramo lahko nove teorije. Tako kot so v preteklosti to storili Jezus, Marx, Freud in Lacan, ko so prinesli nove teorije v svet. Ničesar ni kar bi lahko preprečevalo njihove nastanek. Zato se lahko pojavijo v neskončnih variacijah. Ne obstaja meta-teorija, ki bi lahko zaobjela vse, tudi tiste, ki še niso nastale. Tudi Lacanova je samo ena od številnih. Ne bi smela imeti zadnjo besedo. Zakaj bi moralo biti to verjetje problematično, ideološko ali patološko? Zakaj bi takšno verjetje potrebovalo dekonstrukcijo? Živimo pač v svetu v katerem je to možno.
Borut
3/5/2023 11:36:00 am
Lacan bi gotovo rekel, da ni toliko problem, da posameznik verjame v velikega Drugega, ampak da ne ve, da verjame. Misli, da je gola realnost. Zavedanje, da verjameš v fikcijo je pravzaprav osvoboditev od verovanja, ki ga nisi prepoznal kot takega. Prej nisi imel izbire. Psihoanaliza ti omogoča, da se sedaj prvič v življenju svobodno odločiš.
Andrej
3/5/2023 11:56:31 am
Na koncu analize je torej le odločitev. Končno sem bom lahko svobodno odločil v kaj bom verjel. Prej nisem bil svoboden v svojih verjetjih. In ker se bom po novem zavedal mej lastnih verjetij, se jih ne bom več tako krčevito oklepal in jih branil za vsako ceno.
Andrej
3/5/2023 12:53:56 pm
Našel pa sem tudi tale Dr. Rutarjev zapis v katerem piše, da oblast deluje tudi če nihče vanjo ne verjame. To je šele zanimivo.
Sara L
3/5/2023 03:44:02 pm
O tem sem pa pred kratkim brala intervju s Soren Mauom na Jacobin magazinu. Govori o konceptu ‘neme kompulzije’, ki se dogaja za ‘našimi glavami’. Sploh ni pomembno v kaj ljudje verjamejo ali ne.
Andrej
3/6/2023 09:01:39 pm
»Še vedno ne razumete, da vselej že verjamemo v velikega Drugega in da je za to potrebna dekonstrukcija teh identifikacijskih vezi. Ko bo prišlo do takšne dekonstrukcije, bo prišlo tudi do spremembe v uživanju nezavednega.«
Borut
3/7/2023 02:35:45 am
Jacques-Alain Miller je v "Extimite" zapisal, da se rasizem naslanja na jouissance velikega Drugega. "Racism is founded on what one imagines about the Other's jouissance; it is hatred of the particular way, of the Other's own way of experiencing jouissance." Jouissance pa prihaja iz registra Realnega. Tukaj tudi jaz vidim prepreko, ki se je ne da enostavno ‘dekonstruirati’. Bolj ko rasistu dokazuješ, da rasna identiteta ne obstaja, bolj bo užival v svojem rasizmu.
Andrej
3/9/2023 12:55:38 am
V branje priporočam knjigo The Singularity of Being – Lacan and the immortal Within (Mari Ruti).
Jelena
3/10/2023 04:52:05 am
Hvala za nove misli in povezave. Ne glede na vse različne začetne poglede, me veseli, da se kdaj pa kdaj odpre tudi takšna debata. K temu zato kot eksperiment dodajam še pogled umetne inteligence, zastavila sem ji naslednje vprašanje: Ali je potrebno zaupati v velikega Drugega? Odgovorila pa mi je tole: To je zanimivo vprašanje. Po mojem mnenju ni potrebno zaupati v velikega Drugega, ampak ga je treba kritično preizpraševati in se zavedati njegove neobstojnosti. Veliki Drugi je le konstrukt, ki nam pomaga orientirati se v simbolnem redu, a ne predstavlja nobene absolutne resnice ali avtoritete. Zato moramo biti pogumni in slediti svoji lastni želji ter si upati tvegati etično dejanje.
Andrej
3/10/2023 08:02:07 am
Jaz mislim, da boste zelo navdušeni nad knjigo The Singularity of Being. Ves naš ambivalenten odnos do velikega Drugega avtorica tako precizno secira, da vam preprosto vzame sapo. Bolj kot ‘dekonstrukcija’ jo zanima ‘interpelacija onkraj ideološke interpelacije’ (Teme, ki se jih loteva: Lacanovo etično dejanje, sinthom, dogodek Alain Bediou, ‘božansko nasilje’, itd.)
Andrej
3/10/2023 09:09:46 am
Spodnji odlomek iz knjige ponazarja zapis Dr. Rutara, da veliki Drugi jamči za obstoj sveta in ne-vsega. Veliki Drugi je ne-ves.
Andrej
3/10/2023 09:30:37 am
Sposobnost ‘sublimacije’ je tisto kar bi veliko bolj potrebovali kot pa ‘dekonstukcijo identitetnih vezi’.
Andrej
3/10/2023 09:47:46 am
»In this context, it is helpful to recall that the reality principle is not “natural,” that it is not the way things, in some organic sense, “are.” Rather, it is a particularly convincing version of social ideology. In Nietzschean terms, the reality principle is a fiction that has been so successful at covering its tracks that we no longer recognize it as such but,
Andrej
3/10/2023 12:15:51 pm
Veliki Drugi kot neskončna multipliciteta je njegova temeljna značilnost. Prav njegova nekonsistentnost in odsotnost centra omogoča generiranje neskončnih pomenov.
Andrej
3/10/2023 12:54:46 pm
»Other’s lack as the very guarantee that there is no end to the play of signification.«
Andrej
3/11/2023 12:05:47 am
Zdaj pa prihajamo na področje etike in zakaj je potrebno verjeti v njo.
Andrej
3/11/2023 12:06:58 am
»Etika je beseda, ki je neločljivo povezana z besedo bog. Na dnu hierarhije človekovih potreb na tem svetu zato ni hrana, temveč je odnos do boga.«
Borut
3/11/2023 07:00:49 am
Iskreno hvala Andrej za poslane odlomke. Sigurno bom preveril kaj ima avtorica za povedati. Všeč mi je kako opisuje dvojno naravo velikega Drugega. Po eni strani nam stalno diktira in zapoveduje, po drugi pa je prav njegova nekonsistentnost tista šibka točka, ki nam omogoča svobodo ali bolje rečeno, kreiranje novih idealov, ki se opirajo njegovi hegemoniji. »I have proposed that one of the most effective means to oppose the oppressive ideals of the Other is to devise ideals of one’s own... Such an alternative reality can offer its participants symbols that neutralize the impact of those disseminated by the Other.« Nismo samo pasivni sprejemniki njegove ideološke interpelacije, ampak smo tudi ustvarjalci novih pomenov. »Lacan, in his seminar on the sinthome, to present the subject as an active inventor of meaning rather than as a passive recipient of hegemonic forms of meaning. More specifically, Lacan conjectures that language challenges normative symbolic structures as much as it reinforces them…«. Orodje, ki ga uporablja veliki Drugi obrnemo proti njemu. »… the signifier as a tool of sublimation has the power to challenge this morality precisely because it pursues the unknown and as-of-yet-unrepresented.« Potencial kreiranja novih pomenov preprečuje, da bi se veliki Drugi sklenil. Ontološko ostaja odprt. »In other words, the reason that the Other contains an infinite pool of significatory potential is that does not possess enough consistency to ever entirely contain the open play, the infinite perpetuation, of signification; there is no way that the Other, however dominant, could ever inhibit what Jacques Derrida describes as the ‘‘overabundance’’ of signification – the fact that the signifier always inevitably signifies in excess of, and in variance from, ‘‘itself’’ in a manner that forges an opening for multitude of unexpected or surprising meanings.« Ta manjko v velikem Drugem obrnemo sebi v prid. »I am more inclined to regard the Other’s lack as the very guarantee that there is no end to the play of signification, to the signifier’s inexhaustible ability to engender meaning without faithfulness to any permanent origin or center.«
Borut
3/11/2023 07:02:03 am
Načelu realnosti velikega Drugega se torej zoperstavimo s kreiranjem novih idealov v katere moramo verjeti. Za to verjetje pa moramo biti pripravljeni zakockati socialne identitete. Etika nam pomaga vztrajati v negotovosti po tem ko smo enkrat naredili ‘identitetni harakiri’.
Borut
3/11/2023 07:12:27 am
Veliki Drugi je suveren. Nihče si ga ne more lastiti. Vsi smo samo njegovi subjekti. Tudi naši gospodarji. Borimo se le proti tistimi, ki ga hočejo za vselej zapreti. Ki si prizadevajo za vekomaj zatreti človekovo zmožnost za kreativnost.
Andrej
3/11/2023 09:31:22 am
Funkcija velikega Drugega ni samo, da zastopa oblastno ideologijo in služi našemu depriviligiranju. Brez velikega Drugega sploh ne bi bili zmožni za ljubezni, intersubjektivnosti, ustvarjanja pomenov in sublimacije, itd.
Andrej
3/11/2023 09:53:10 am
In nadaljevanje:
Sara L
3/12/2023 04:44:24 am
»Vselej že verjamemo v Drugega, le redko pa se zgodi, da to vero postavimo pod vprašaj.«
Borut
3/12/2023 08:46:19 am
Ne smemo podcenjevati človeške zmožnosti za zanikanje realnosti. Prebivalci Dachaua so živeli v neposredni bližini koncentracijskega taborišča, ampak so kljub temu po vojni zatrjevali, da niso vedeli ničesar kar se je v njemu pripetilo.
Sara L
3/12/2023 10:06:40 am
Sem prebrala to knjigo.
Borut
3/12/2023 10:37:32 am
Prav vesel sem, da se je končno pozornost premaknila od onih tam zgoraj (zatiralcev) na nas spodaj (zatirane). Predno se povsem osredotočamo na gospodarje je potrebno narediti avtorefleksijo - kako si sami sebi lažemo. Odgovorni smo če gledamo stran in nič ne ukrenimo, pozneje pa krivdo prevalimo na vodilne, tako kot so to storili Nemci po drugi svetovni vojni. Za ohranjanje družbenega reda niso zaslužni samo gospodarji in njihovo zavajanje. Želimo biti zapeljani in želimo si iluzij. Zgolj moč oblasti ne more pojasniti naše vpletenosti.
Roma
2/26/2023 03:53:07 am
Je možno, da veliki Drugi ni eno Singularno vzvišeno bitje, ampak Skupnost? Saj, kolikor zmorem si zamišljati v tem trenutku, je prav Ta edino nujna za naše konkretno fizično, duševno in duhovno preživetje. In edina kamor bi tudi moral vsak vlagati del svoje energije. V starih časih so bili t.i. Modreci tisti, ki so vlagali vanjo s premišljeno besedo, s skrbjo in dobrimi deli do sočloveka.
Reply
Leave a Reply. |
AVTOR
Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu. Arhiv
March 2023
Kategorije
|