Psihoanaliza, Putin in socializem za elito

2/24/2023

Na prvi pogled obstaja skoraj neskončno brezno med sodobnimi praksami dobrega življenja, dobrega počutja, blagostanja in dobrobiti (well-being) ter brutalnostjo enoletnega vojskovanja v Ukrajini, ki ga Putin še vedno razume le kot razumni odgovor na Zahodne provokacije, saj naj bi bilo vsakomur kristalno jasno, da država mora ščititi svoje interese. Ugotovitev, do katere se moremo in moramo dokopati, je na dlani in je preprosta: če začnem vojno in pobijem veliko ljudi, sem to storil samo zato, ker so me drugi prisilili k temu, kar pomeni, da so vojno začeli oni, ne jaz. Absurdnost razmišljanja in sklepanja dopolnjuje uvodoma omenjeno brezno, in sicer na način, ki ga ni zlahka prepoznati, kaj šele razumeti. Medtem ko se veliko prebivalcev tega planeta skupinsko in vsak zase obenem naravnava na prehod iz pravice do dobrega življenja v obveznost takega življenja, delovna udeležba je pri tem nevprašljiva in o njej ne gre dvomiti, so vsakdanji evfemizmi o močni volji, trdem delu in disciplini slehernikov, ki morajo v življenju sanjati, da bi končno tudi uspeli, simptom srhljive preslikave močne volje ruskega predsednika, njegove nepopustljivosti, izjemne discipliniranosti njegovih podložnikov in skupnih sanj o izgradnji velikega imperija. Kar je absurdno, srhljivo in nerazumno, se prikazuje ljudem kot nova normalnost, kot temelj nove svetovne ureditve, ki bo kajpak pravična in uravnotežena. In kakšno vlogo ima pri tem psihoanaliza? Prav nobene.

Še vedno sem prepričan, da je psihoanaliza znanost. Je znanost o singularnem. Ni brskanje po pacientovi preteklosti, da bi odkrili nerazrešen Ojdipov kompleks. Še manj je iskanje seksualnih travm iz otroštva, ki naj bi povzročale nevrotičnost. In ni odkrivanje podzavestnih potlačenih vsebin, ki bi morale biti na površju. Psihoanaliza ni psihodinamično zdravljenje motenih ljudi in ni njihovo popravljanje v imenu normalnosti. Ni vedenjsko in ni kognitivno zdravljenje. Kljub temu je o simptomih, teh nenavadnih šifrah, ki nastanejo zato, ker bi človek rad nekaj spremenil pri sebi kot bitju, za katerega sta Freud in Lacan pokazala, da uporablja možnosti simbolnega sveta v njegovih simbolnih in imaginarnih razsežnostih, v katerih živi, obenem pa je subjekt, podložnik učinkov takih rab.

Simptomi imajo funkcije, ki jih raziskuje psihoanaliza. Imajo pomen v psihični ekonomiji točno določenega posameznika – zato singularnost. Kar ima pomen za tega posameznika, ga nima nujno za drugega.

Paradoks simptoma je, da predstavlja poskus, da bi človek razrešil neko zagato, našel izhod iz nje. Simptom je šifrirani in za človeka nerazumljivi poskus odgovora na vprašanje, ki ga ne pozna in o njem kot zavestno bitje ne ve prav dosti, največkrat pa ne ve ničesar.

Analitik jamči pacientu za nov poskus odgovarjanja na vprašanje, zaradi katerega se oglasi pri njem. Transfer je zato nujni pogoj analize – drugo ime zanj je kajpak ljubezen. In njen cilj je obenem razgradnja natanko tega, kar jo omogoča. V tem je jedro etike psihoanalize, ki neomajno zastopa idejo dobrega.

Njen končni cilj ni objektivna rekonstrukcija pacientove preteklosti, da bi postalo popolnoma jasno in očitno, kaj se je dogajalo. Njen cilj ni razlaganje preteklosti, kot je spoznal Freud leta 1895. Njen cilj je interpretacija drugega reda. Je analiza in dekonstrukcija pacientovih neustreznih razlag lastne preteklosti in sedanjosti.

Cilj psihoanalize je odpiranje možnosti za novo. Za odprti prostor, v katerem lahko pacient zaživi drugače, misli drugače, se obnaša drugače. In možnosti za spremembe nikakor ne pomenijo možnosti za normalno obnašanje ali delovanje.

Etika psihoanalize je usmerjena k dekonstrukciji same normalnosti. Temelji na zaupanju v Drugega, kot je o njem razmišljal Descartes.

In prav zaupanje v Drugega je to, kar danes bolj kakor v preteklosti potrebuje celotno človeštvo, ne le ta ali oni nevrotični posameznik.

Ruski predsednik Putin kot predstavnik mračnega imperija, v katerem je ujetih 140 milijonov Rusov, vsi drugi prebivalci tega planeta pa so tako ali drugače odvisni od njegovega imperialnega početja, potrjuje zapisano.

Bo nova svetovna ureditev zares nova ali pa bo le drugačen učinek velikega posla, kar vojna zagotovo je, posla, ki obljublja nove imperialne razsežnosti sveta in obenem sproža množico novih vprašanj o naravi dobrega življenja, blagostanja in dobrobiti milijard ljudi, ki bodo v takem svetu še naprej plačevali največjo ceno podnebnih katastrof, morebitnih novih vojn in globalizacije kot socializma za elite.

54 Comments

Jelena

2/24/2023 10:48:08 am

Razgrnjeno razmišljanje je še kar koherentno, čeprav je zgrešeno, saj izhaja iz vprašljivih in napačnih izhodišč. Kot navadni državljani, prvič, nimamo dostopa do vseh informacij. Naše razlage v času cenzure npr. niso podkrepljene z informacijami iz vseh strani, zato so lahko čista blodnja. Spomnimo, da se vsaka normalnost konstituira opirajoče na gospodarjeve besede, ki jih danes lahko zlahka prepoznamo, ne samo zato, ker se ponavljajo, ampak ker predstavljajo zadnje, nevprašljive besede. Žal to niso več vsakdanji evfemizmi o močni volji, trdem delu, disciplini in uspehu, temveč politično strateške laži. Zavedati se moramo, da je v vojni (in mi smo v vojni, če verjamemo zunanji ministrici) prvi talec verodostojen diskurz. Razberemo lahko, katere besede se nenehno ponavljajo, ko v zmedenem drsenju pomena in smisla, naši politiki ne zmorejo razložiti in opravičiti dodatnega financiranje oboroževanja in ne npr. rajši mirovnih prizadevanj. Osnovno izhodišče, v katerega pravijo moramo verjeti in mu zaupati je: »Rusija je agresor, Ukrajina pa žrtev«. Gospodar danes ve še nekaj: da bi njegove besede res postale zadnje sidrišče smisla, mora ob tem ciljati predvsem na moralni čut ljudi. Paranoičen gospodar nenazadnje od ljudi zahteva predvsem zvestobo in ljubezen ali kot evfemistično pravite vi: zaupanje. Vsakomur, ki ne izkazuje zvestobe, grozi izključitev in diskreditacija, saj da razmišlja absurdno in ni sposoben sklepati.

Transferno zaupanje je v resnici simptom, ki svet razdeli na samo dobre in samo slabe, je poskus odgovora na problem, ki ga ne poznamo. Ko pravite: »zaupanje v Drugega je to, kar danes bolj kakor v preteklosti potrebuje celotno človeštvo, ne le ta ali oni nevrotični posameznik.«, ste v kontradikciji: če so ruski ljudje zvesti Putinu kot Drugemu, zakaj bi potrebovali več zaupanja in več discipliniranih podložnikov? Saj pravite, da je tam mračno in slabo. Torej je dobro, da mu ravno ne zaupajo. Kasneje si sicer premislite in pravite, da so njegovi ujetniki. Če pa s tem zaupanjem ciljate na nas zahodnjake, zakaj je potem potrebna npr. psihoanalitična razgradnja simptoma? Nenazadnje je to naloga psihoanalize: dekonstrukcija identifikacijskih vezi, ki meglijo razsodnost.

Andrej

2/25/2023 01:13:25 am

»In prav zaupanje v Drugega je to, kar danes bolj kakor v preteklosti potrebuje celotno človeštvo, ne le ta ali oni nevrotični posameznik.«

V kakšnem pomenu Dr. Rutar uporablja koncept Velikega Drugega v tem zapisu?

Iz vaših interpretacije je razvidno, da ste povezali empirično osebo (Putina) kot Drugega in potem očitali kontradikcijo »če so ruski ljudje zvesti Putinu kot Drugemu, zakaj bi potrebovali več zaupanja in več discipliniranih podložnikov?«
V tem blogu Dr. Rutar ne uporablja koncepta v smislu »Veliki Drugi je tudi gospodar, za čigar pogled morajo hlapci skrbeti tako, da ga pojavni svet ne bo vznemiril, saj bi se lahko strašno razjezil in jih kaznoval...«.

V zgornjem zapisu nam Dr. Rutar da indic katera razlaga Velikega Drugega je v tem primeru ustreznejša.

»Temelji na zaupanju v Drugega, kot je o njem razmišljal Descartes.«

Torej se nanaša bolj na »Veliki Drugi je abstraktna entiteta in neskončna multipliciteta. Veliki Drugi zlasti ni empirična oseba, temveč je koncept, ki ga lahko zastopa taka oseba.«

Dr. Rutar:
Ker pa se je Hobbes dopisoval tudi z Descartesom, ki se je sočasno spraševal, kako je lahko človek povsem prepričan glede česarkoli, saj je zmotljivo bitje, bi lahko sklepal, da je lahko taka skupna oseba zgolj ljubi bog, kajti vsako človeško bitje je ujeto v enake mehanizme, zaradi katerih se ne more povzpeti nad sebe in se popolnoma prepričati glede česarkoli. Hobbes to pravzaprav naredi, saj končno spregovori o umetni entiteti, ki ima voljo, neodvisno od volje ljudi ali katerega koli človeka.
Umetna entiteta, o kateri govori Hobbes, je lahko samo neskončni Veliki Drugi. Ne more biti drugi (človek), zato je izraz Drugi povsem na mestu. Ni pomembno, kaj je, pomembno pa je, da ga označimo kot Drugega z velikim D, zato Veliki.
Zanj po definiciji ne velja noben človeški zakon, nobena ustava in sploh nobeno pravilo, ki ga izumijo ali sprejmejo ljudje. Lepota absolutne oblasti Velikega Drugega nad ljudmi pa je, da je ne more noben človek zastopati absolutno, saj je končno, omejeno bitje, kot pravilno ugotavlja Hobbes, zato se mora tudi vsak vladar kot oseba podrejati Velikemu Drugemu in izpolnjevati njegovo voljo. Noben človek tako ni suveren; zares suveren je zgolj Drugi.
A kako odkrijemo, kaj hoče ta umetna entiteta, abstraktni Drugi od nas? Kako je mogoče pripisati abstraktni entiteti nekaj takega, kot je volja, ki je značilna le za živa bitja? Kaj torej hoče Drugi?
Vse to lahko storimo z rabo uma, kot jo je opredelil Kant: razmišljaj, kolikor hočeš in o čemer hočeš. Razmišljanje je edino, kar imamo na voljo, torej je naša dolžnost, da razmišljamo.
Kar je skladno z rabo uma, torej združuje človekovo pravico, svobodo in dolžnost, da razmišlja. Kaj torej smemo reči, da hoče Drugi od nas? Da razmišljamo. Razmišljanja ne more biti nikoli preveč, lahko pa ga je hitro premalo. Potem je mogoča tudi vojna vseh proti vsem, kot jo je opredelil Hobbes.

Ljudje smo bitja, ki preprosto potrebujemo vero v Drugega, zato ta ni iznajdba katoliške institucije; stara je kot človeštvo. Ali drugače rečeno: moramo verjeti, da obstaja nekdo, ki je v nekem smislu več kot mi sami. Tako prepričanje nam pomaga preživeti. Resnična kakovost življenje je v celoti odvisna od zapisanega. Bolj kot kapitalistične dobrine zato potrebujemo vero v Drugega; kapitalistični trgi še nikomur niso izboljšali življenja, zaradi blaga, ki ga je mogoče kupiti, še nihče ni postal srečen ali boljši človek.

Andrej

2/25/2023 02:52:55 am

Dr. Rutar:
Človeško bitje nujno potrebuje Velikega Drugega. Vedno ga je potrebovalo in vedno ga bo.
Veliki Drugi je instanca, ki ji spontano pripisuje nekatere lastnosti, s katerimi bi se moral strinjati celo veliki Spinoza. Katere lastnosti so to?
Veliki Drugi je neskončen. Je multipliciteta multiplicitet ali mnoštvo mnoštev. Jamči za obstoj sveta in ne-vsega. Veliki Drugi je ne-ves. Jamči za človekovo kreativnost, zmožnost za resnico in spoštovanje drugega človeškega bitja. To pa je že nekaj čisto drugega kot kapitalistično norenje, nadzorovanje ljudi in razvrščanje le-teh na naše, vaše in vse druge.
Prek Velikega Drugega posamezno človeško bitje prepoznava druga človeška bitja kot moralna in etična, senzitivna in spoštovanja vredna bitja; brez Velikega Drugega to kratko malo ni mogoče. Jezik morale, etike, senzibilnosti, spoštljivosti in dostojanstva je zato jezik humanosti človeških bitij, za katerega jamči Veliki Drugi. Da, človek preprosto mora verjeti v nekaj, da bi sploh bil simbolno bitje; človek, ki ne verjame v Drugega, strogo vzeto, ni človek, ampak je monstrum.
Ko ne želi pripisati Velikemu Drugemu vsega, kar je zapisano zgoraj, samo od sebe nastaja zlo in se razvija simbolna geografija zla. Najprej jo prepoznavamo v vsakdanjem življenju slehernikov, v načinih, kako živijo.

Veliki Drugi je torej tisti, ki mu pripisujemo vednost.
V svetem duhu je vsak človek podrejen eni sami instanci, ki je – sveti duh. Ta je edina prava oblika Velikega Drugega.

Jelena

2/26/2023 02:42:49 am

Kaj sploh pomeni to zaupanje v velikega Drugega, ki je nekakšna abstraktna entiteta in neskončna multipliciteta? Kdo pravi, da potrebujemo vero v Drugega, v pravo obliko "svetega duha"? Zakaj že? Kaj pa mali človek pred mano?

Mogoče je tole še najbolj smiselno: "zato se mora tudi vsak vladar kot oseba podrejati Velikemu Drugemu in izpolnjevati njegovo voljo. Noben človek tako ni suveren; zares suveren je zgolj Drugi." Lahko razumem, da se države "podredijo" višji instanci in pričnejo mirovna pogajanja. Toda danes zastopnika take instance, ki bi ga dejansko vsi poslušali, očitno ni (Kitajska zdaj nekaj poskuša). Kako sploh priti do zaupanja in kako smo ga izgubili? Tiste psihološke "razlage" o norem psihopatu so samo smešne.

Andrej

2/26/2023 04:37:52 am

Jaz upam, da razumete, da je tukaj premalo prostora za kakšno daljšo obrazložitev kako se je nek koncept razvijal in od kod izvira. Vsak strnjen povzetek ničesar ne pojasni. Pokazati na nek kraj na zemljevidu je nekaj povsem drugega kot če bi se človek sam odpravil na pot. Nič ne more nadomestiti lastnega branja in razmišljanja. Karkoli bom lahko na tem kraju napisal o Velikem Drugem bo delovala kakor, da sem potegnil zajca iz kluba.

Od vseh zgornjih Dr. Rutarjevih citatov bi vam svetoval, da pričnete pri naslednjem:
»Ali drugače rečeno: moramo verjeti, da obstaja nekdo, ki je v nekem smislu več kot mi sami.«

Se vam ta trditev zdi smiselna? Zakaj?

Ko ste napisali svoj komentar na Dr. Rutarjev blog, ste se morali na nekaj opirati, na nekaj izven vas.
Če si pogledamo prvi stavek: »Razgrnjeno razmišljanje je še kar koherentno, čeprav je zgrešeno, saj izhaja iz vprašljivih in napačnih izhodišč«. Da je nekaj lahko koherentno se mori ločiti od nekoherentnega. Kdo določa kaj je koherentno ali nekoherentno? Prav gotovo niste vi tisti, ki ste določili kaj naj bi v dani družbi veljajo za koherentno, ampak se sklicujete na neke obči konsenz o tem. Isto velja za ‘napačna izhodišča’. Spet izhajamo iz neke domneve, da ni v redu, da človek izhaja iz napačnih izhodišč, ampak da je bolje, da izhaja iz pravilnih izhodišč. Zopet to tega niste samovoljno določili vi, ampak se opirate na nekaj izven vas, itd., itd.

Človek se nenehno obrača na Velikega Drugega in ne more povedati nič smiselnega če tega ne naredi. Predstavljajte si da imate popolnoma svoj jezik. Nihče vas ne bi razumel. Za smiselno interakcijo med ljudmi potrebujemo nekaj obča prepričanja. Nekaj moramo imeti med seboj. Je fikcija na katero smo primorani pristati.

Dr. Mladen Dolar: Veliki Drugi je v psihoanalizi, recimo na hitro, instanca, ki drži skupaj osnovni družbeni simbolni konsenz.

Todd McGowan: »The big Other sustains its hold over the subject through the creation of a world of meaning: when one accepts the meaningfulness of this world, one subjects oneself to the big Other and its authority. This process of subjection allows the subject to exist in a world where things make sense. But retaining this world of sense depends on the continued capitulation of the subject to the big Other. The subject pays the price for meaning with its freedom.«

Todd McGowan: »We are in the grip of the big Other whenever we follow the reign of common sense, which tells us what to do without telling us anything. Common sense, as a tool of the big Other, works by not seeming to do anything at all. But this big Other doesn’t exist on its own; it has power over us only insofar as we collectively invest ourselves in it, and this investment is what occurs when we accede to ideological interpellation.
The symbolic order is based on language, but it also includes the system of codes — both articulated and nonarticulated — that regulate our quotidian existence. The symbolic order provides the written laws that govern our actions, but the big Other is the source of the unspoken rules that support our social existence. Life together would be impossible without these rules, and for psychoanalysis, they play a much more important role than the written laws of a society. The unwritten rules provide a complex background that informs all our social interactions: they indicate how we should greet each other, what degree of informality to use in different encounters, even what we should do with our free time. Without the unwritten rules given to us by the big Other, we would have no guide for how to live our lives.«

The big Other operates as a structuring virtual framework, regulating the way in which we see ourselves as subject in relation to a coherent reality. Without a shared belief in such a coherent symbolic order, it becomes more difficult for the individual to maintain a stable worldview, as beliefs are increasingly moved to the realm of individual ''lifestyle choices'' and brand cultures. Therefore, while the big Other is strictly an order of symbolic fiction, it is nevertheless necessary in order to maintain the illusion of a real world: ''the paradox is that symbolic fiction is constitutive of reality: if we take away the fiction, we lose reality itself.''

Jelena

2/26/2023 09:26:21 am

Mislim, da ste čisto dovolj izčrpno osvetlili koncept velikega Drugega. Družbeni simbolni konsenz je očitno v težavah. Zahodnjaki verjamejo v svojega, vzhodnjaki v svojega - vmes pa divja vojna za prevlado. Na koncu je vojna res za nekatere lahko zelo velik posel.

Andrej

2/26/2023 12:03:44 pm

Če bi sklepal po vaših dosedanjih zapisih, bi rekel, da se vedno znova vračate označevalcu moči. ‘...vojna za prevlado’, ‘zgolj manipulira pozornost’, ‘načrtovalci prihodnosti’, ‘da so korporacije ideal odprte znanosti in družbe že davno zlomile’, ‘Medicini že precej časa vladajo farmacevtske multinacionalke’, ‘da bo moč politike in interes komerciale prevladal nad racionalnostjo dokazov’, ‘saj je lažje živeti v predstavah, ki jih reproducirata propaganda’, ‘nekakšni tiskovni predstavniki oblasti le reproducirajo gospostvena razmerja’, ‘strah nas je lahko vsiljevanja’, ‘strah nas je lahko hinavsako krščanskega altruizma, menedžerjev psihe, norih sanj bogatašev, ki ljubijo planiranje svetovne natalitete, plandemije in vojne. Strah nas je lahko vseh tistih, ki bi iz svojega nezadovoljstva, zblojene samopodobe, pokopali, cenzurirali, cepnili, zadušili še vse druge‘, ‘Antonio Guterres je prodana duša, nastavljena s strani amerike, zato tudi tam leži njegova zvestoba’, ‘čaka nas še več zgrešene tehno-znanstvene manične regulacije vsega’, itd, itd.

Vedno znova nam svet slikate na enak način. Zgoraj so gospodarji, ki vedno znova poskrbijo, da voda teče na njihov mlin in spodaj smo vsi ostali, ki smo nemočne žrtve. Gospodarji so celo tako močni, da si podredijo medicino, intelektualce, znanost. Njihova moč ne pozna meja ali pa je vsaj neizmerno velika. Za vsakim pojavom je zgolj prizadevanje za pridobivanje moči.

Vse vaše razlage gredo skozi prizmo moči. Vaš označevalec gospodar je moč. Skozi koncept moči si osmišljate dogajanje.

Zakaj nikdar je pojasnite zakaj verjamete, da sploh obstoja nekaj takega kot je moč?

Jaz si razlagamo vsako manifestacijo moči ravno obratno. Vsaka manifestacija moči služi temu, da prekrije dejstvo, da moč sploh ne obstoja. Da obstoja le razkazovanje moči, le njeno uprizarjanje, le teater. Da je zadaj le impotenca. Želja po moči lahko obstoja le če je ni. Ne moreš si želeti nečesa kar je. Nekdo, ki si prizadeva pridobiti moči mora ravno imeti stalno občutek da mu jo primankuje.

Verjetje v moč je ideologija par excellence.

Jelena

2/27/2023 09:00:03 am

Morda se mi res zdi, da je moč bolj ali manj glavni akter v sodobnem političnem teatru, vam ne? Tukaj je kar nekaj komentatorjev (npr. Richard Wolf je ravno objavil Are Mega-Corporations Ruining Our World?), ki že nekaj časa pripovedujejo o zatonu ameriške ekonomske moči napram Kitajski itd. In če oblast preprosto teži k svojemu povečevanju ali vsaj ohranjanju, se zdi čisto logično, da se ne bo kar prepustila toku propada. Predstavniki oblasti so v nekem smislu res popolnoma impotentni, ujetniki želje po moči. Stari napol dementni lažnivci, ki si kaj veliko ne morejo pomagati. Ni pa moč, ki sicer prepreda sisteme kot kapilarni sistem, edini mehanizem na delu. Vedno bodo obstajale tudi razpoke in nepokvarjena prizadevanja.

Andrej

2/27/2023 12:39:09 pm

Če verjamete, da je moč ali pa želja po moči tisto kar šteje v svetu je to čisto legitimna izbira. Jaz nimam nobenega problema s tem. Bilo bi pa pošteno do drugih, da to prepričanje eksplicitno izrazite in poskusite pojasniti zakaj tako mislite. Sami ste omenili profesorja Richard Wolfa, akademika, ki preučuje področje ekonomije in enega od številnih avtorjev, ki ste jih v življenju prebrali in mu zaupate kot strokovnjaku. Tako početje v žargonu imenujejo ‘zaupanje v Velikega Drugega’. »Veliki Drugi je torej tisti, ki mu pripisujemo vednost.« Da sploh lahko izrazite kritiko o delovanju česarkoli, v tem primeru mega-korporacij, se opirate na to študijo ali pa na katero drugo. Profesor Richard Wolfa, pa se spet opira na študijo drugih raziskovalcev. Tudi če je profesor Richard Wolfa moral razviti nove metode preučevanja te delno temeljijo na metodah sodobnikov ali predhodnikov.

V akademskih krogih je zelo popularen koncept moči in nepregledno število študij je izšlo, ki ga uporablja kot pojasnjevalni termin.

Ima pa koncept svoje slabosti. Kaj hitro se nekaterim bralcem zazdi preveč očiten in zdravorazumski, da ga začnejo aplicirati kar vsepoprek. Nenadoma ga lahko vidijo v vsem.

Ampak tukaj se bom osredotočil na eden aspekt na katerega človek zlahka naleti.

Ogromno število ljudi moč povezuje z zavestnim hotenjem/prizadevanjem. Nekaj kar se človek zavestno prizadeva dobiti. Torej je moč povezana z jazom (egom). Jaz je torej tisti, ki želi moč, kontrolo, oblast, itd.

Freud pa reče, da jaz ni gospodar v svoji hiši. Da torej obstajajo neke druge sile v človeku, ki se ne menijo za jazova interes. Ga celo sabotirajo v njegovem prizadevanju po moči.

Psihoanaliza uporablja koncept ‘nezavedne želje’, kot tisto kar nas žene in ne moč. Koncept moči ne more pojasniti zakaj se posameznik investira in pristane na gospostvena razmerja in zakaj gospostvena razmerja sploh nastanejo.

Takoj lahko opazite prednosti, če namesto moči uporabljamo ‘nezavedno željo’ kot pojasnjevalni koncept. Potem oni tam zgoraj, načrtovalci prihodnosti, mislijo, da si želijo moč, v resnici pa jih žene čisto nekaj drugega in te želje sploh ne morejo zadovoljiti. Več kot si nagrabijo moči in bogastva bolj imajo občutek, da ga je premalo in rinejo dalje v neskončnem krogu. Zato si želijo zgolj več istega. Oni nimajo nobenega plana razen tega, da naj vse ostane tako kot je. To ni noben masterplan, ampak prej deluje kot kakšna odvisnost. Meni se zdi to popolnima ironično. Velike iluzije o moči in samozadostnosti, na drugi strani pa čisti džanki, popolno nasprotje samokontrole in neodvisnosti! Oni nas ne varajo načrtno. Oni najprej varajo sebe in posledično potem še vse ostale. Tudi sami so ujeti v mehanizme, ki jih ne razumejo, ampak jih zgolj nevede ubogajo.

Morda bi omenil tole šalo od Dr. Hannah Arendt:
»Neka srednjeveška anekdota morda razloži, da sploh ni tako preprosto slepiti drugih, ne da bi prevarali tudi sebe. Pripoveduje pa, da je mestna straža, ki je kot ponavadi s stražnega stolpa oprezala za sovražnikom, sklenila, da jo zagode mestu in je kljub popolnemu zatišju oznanila približevanje sovražnika. Uspeh je bil osupljiv: k obzidju se ni pognalo le vse mesto, ampak nazadnje tudi sama straža. Šala ima resno ozadje; pokaže namreč, v kako veliki meri naše zavedanje resničnosti določa to, da si svet delimo z drugimi, in koliko značajske trdnosti potrebujemo, da bi vztrajali pri bodisi resničnem ali zlaganem, čeprav tega drugi ne verjamejo ali ne vedo. To pa pomeni, da bo lažnik toliko prej postal žrtev lastnih laži, s kolikor več uspeha jih bo trosil po svetu. Poleg tega pa se zdi prevarani prevarant ravno zato, ker sam verjame lastnim lažem, kajpada dosti bolj prepričljiv kot nekdo, ki zavestno in suvereno govori resnico, a se sam ni ujel v past. Le samoprevara lahko ustvari videz pristnosti; v sporu glede dejstev, v katerem vsak krivi drugega, češ da laže, pa je odločilnega pomena, kakšen vtis bo naredila oseba.«

Andrej

2/27/2023 12:40:00 pm

Pa tudi spodnji zapis od Alenke Župančič je povsem na mestu:
»Priljubljena referenca teoretikov zarote je film Truman show, kjer se občinstvo gigantskega resničnostnega šova zabava ob junaku tega showa, ki ne ve, da to je (ki skratka ne ve, da nastopa v resničnostnem šovu) in za katerega uprizarjajo fiktivno realnost (z nebesnim svodom vred). Vsi so tam zato, da bi za to eno osebo ustvarili fiktivni svet, jo prepričali o njegovi realnosti in jo obdržali v njem.
Kar se dogaja, je v resnici nekaj precej drugačnega. Prvič, elite fiktivni svet ustvarjajo predvsem SAME ZASE, ne za nas; za to, da lahko same še naprej verjamejo, da ni s svetom nič narobe, in da se, z nekaj iznajdljivosti, »prilagoditvami« in izboljšavami lahko nadaljuje v še svetlejšo prihodnost. A ta njihova nora vera deluje tudi na nas: ko jih gledamo, kako nadaljujejo BUSINESS AS USUAL, začnemo tudi sami verjeti, da ni nič narobe in da se moramo le malo prilagoditi. Truman show danes ni nič drugega kot tako imenovani svet kapitala, borze, finančnih trgov, transakcij in balonov, ki ga – tudi z našo pomočjo – elite uprizarjajo predvsem zase. Od tega imajo obilne materialne koristi in hkrati psihološki dobiček, ki ga zagotavlja »fetišistična utajitev« katastrofe. Katastrofične realne učinke tega pa plačujemo vsi.«

Drugi problem koncepta moči, ki bi ga izpostavil je v povezavi z cinizmom.

Če nekdo verjame, da za vsemi lepimi besedami, idejami in ideali stoji zgolj želja po vplivu (moči) spregleda moč iluzij ali kot pravi Slavoj Žižek: »Cinična pozicija je pozicija modrosti - paradigmatski cinik ti zasebno, z zaupnim šepetom reče: »Mar ne razumeš, da gre le za ... (denar, oblast, seks), da so vsa visoka načela in vrednote gole puhlice, ki nič ne štejejo?« Ciniki ne vidijo svoje naivnosti, naivnosti svoje cinične modrosti, ki spregleda moč iluzij.«

Cinizem je torej nezavedno verjetje. Ceniki se ne zavedajo, da verjamejo v Velikega Drugega brez manjka. Verjamejo, da je svet tekmovalen, koruptiven, do dna pokvarjen, da posamezniki sledijo zgolj svojim lastnim interesom in da bodo lagali, ter se pretvarjali samo zato da bi se po družbeni lestvici povzpeli navzgor. Da družbene spremembe niso možne, itd. Priznajo, da je eksploatacija in manipuliranje pokvarjeno početje, ampak kaj češ, takšen je pač svet, in tako tudi sami prispevajo takšnemu početju, saj trdijo, da druge izbire nimajo.

Če verjameš, da je Veliki Drugi brez manjka, potem je vseeno kaj počneš. Dokler pač verjameš da bo Veliki Drugi poskrbel za stvari, se lahko prepuščaš cinizmu. Ti ni potrebno prevzeti nobene odgovornosti.

Šele ko se soočaš z mankom Velikega Drugega spoznaš da moraš prevzemaš odgovornost za svoja dejanja. Ta tam zunaj ni nikogar na katerega bi se lahko izgovarjal ali obesil krivdo za stanje sveta.

Tomaž Grušovnik:
Po mojem mnenju so teorije zarot v resnici tolažba. Sam se rad pošalim in teoretikom zarot pravim, da je svet še hujši, kot si mislijo, da je. Ne, da je svet popolnoma skorumpiran in drvi v prepad. V resnici samo drvi v prepad, ni nikogar, ki bi ga tja peljal. Rad uporabim prispodobo, da teoretik zarote misli, da sedimo na avtobusu, hudoben voznik pa nas vozi proti robu prepada. To je v resnici tolažba. V resnici smo na tem avtobusu, na katerem pa ni voznika. To, da ima nekdo vse niti v rokah, je v resnici tolažba, kar daje občutek, neki agens, neka volja, ki opravlja s svetom. Želi nam škodovati, a se lahko spremeni, mi lahko prevzamemo nadzor in mi peljemo svet po svoje. Teorije zarot v resnici izražajo prometejsko vero v možnost človeka, da upravlja svet.

Jelena

3/3/2023 09:25:08 am

Moč je kapaciteta, da nekaj naredimo, spremenimo, dosežemo. Ljudje najprej nekaj želijo, nato pa želijo moči, da bi to dosegli. In, ker to, kar želijo ni dosegljivo in je tudi nekaj, kar lahko izgubijo, želijo več moči, da se to ne bi zgodilo. Ljudje lahko želijo nore reči, zavestno ali nezavedno. Moč je namreč povezana s "falusom" in kot veste obstaja imaginarni, simbolni in realni falus. Večini se niti ne sanja o simbolnem, kaj šele o realnem. Tako je npr. znanje (connaissance) iz reda imaginarnega in ni naključje, da marsikateri znanstvenik (predvsem promotorji znanosti oz. komunikatorji znanosti) verjame v ultimativno moč znanosti, kar brzčas podpira želja.

Ljudje sicer sodelujejo, se povezujejo in tvorijo skupine, ki lahko posedujejo več moči kot posamezniki. Ustvarjajo se hierarhije ter takšne in drugačne združbe. Te med sabo tekmujejo, se dogovarjajo in pogajajo. Delajo načrte in tudi najamejo strokovnjake, organizatorje. To se dogaja kar naprej. Eni imajo več moči, drugi manj. Potem te načrte izvršujejo. Kot lahko veste iz vsakdanjega življenja, se eni načrti uresničijo, spet drugi ne. Ogromno načrtov spodleti, ker narobe ocenimo koliko so uresničljivi in koliko moči premoremo. Presenetljivo dolgo časa se da tudi blefirati, popravljati škodo in manipulirati. Filozofi sledijo motu: spodleti bolje. Kapitalisti motu: vsaka kriza je priložnost za profit. Gre za bolj ali manj isto stvar.

Vselej že verjamemo v Drugega, le redko pa se zgodi, da to vero postavimo pod vprašaj. Zato je moj prvi komentar še vedno na mestu. Moje vprašanje o zaupanju je bilo usmerjeno v razliko med drugim in Drugim. Zgrešeno je postavljati velikega Drugega na piedestal, ker je ta ravno zaprečen. Mali drugi pred menoj je vir drugosti in ni zgoljn nekakšen posrednik, instrument. Veliki Drugi ne obstaja.

Andrej

3/3/2023 01:26:17 pm

V prvem odstavku na začetku opisujete moč (moč je kapaciteta/falus) in končate pri tem, da marsikateri znanstveniki verjamejo v ultimativno moč znanosti.

V drugem odstavku omenite kako se ljudje povezujejo v različne skupine in poskušajo realizirate razne projekte, ter da nekateri spodletijo, ker so vpleteni precenili svoje zmožnosti ali pa razmerja moči, ki obstojajo med njimi in drugimi skupinami. Konča pa se izenačitvijo prizadevanj filozofov in kapitalistov, ki ostane brez pojasnila.

V tretjem odstavku odprete problem vere v velikega Drugega in se nato postavite v bran svojega prvotnega komentarja, kjer trdite, da je bilo vprašanje na mestu in to zopet prej jasnega pojasnila.

Ni mi jasno, kaj ste sploh hoteli povedati? Nekaj ste načeli, ampak ni prav nič jasno do kakšnega zaključka naj bi nekdo prišel.

Ampak vrnimo se k vprašanju: »...če so ruski ljudje zvesti Putinu kot Drugemu, zakaj bi potrebovali več zaupanja in več discipliniranih podložnikov?«

Dr. Rutar nikjer ne trdi, da bi ruski ljudje morali biti zvesti Putinu kot Drugemu. Dva bloga naprej (Mali in veliki tirani) ga celo opisuje z naslednjimi besedami: »Mož je še vedno nasilen. Nasilen je kot osebnost. Obnaša se nasilno. Je tiran oziroma diktator. To je osebnost, ki se je znašla na položaju predsednika države. Tam se ni znašla po naključju. Znašla se je, ker hoče moč, oblast. Hoče nadzor. Hoče nadzorovati druge ljudi. Nadzorovati hoče njihovo obnašanje, njihovo govorjenje, njihovo razumevanje sveta. Vsi ga morajo razumeti, kot hoče sam. V njegovi bližini je zato nevarno, če ne želiš ali nočeš biti nadzorovan.... Tirani so osebnosti, ki ljubijo moč ali oblast nad drugimi ljudmi.«

Zakaj bi Dr Rutar zagovarjal zaupanje v Putina? To je bizarno.

Ko Dr. Rutar govori o zaupanju v velikega Drugega je zagotovo verjetnejša razlaga, da je mišljena abstraktna entiteta in neskončna multipliciteta, kar si razlagamo kot odprtost in nedoločljivost velikega Drugega. Prav njegova nedoločljivost pomeni sprejeti dejstvo, da ne obstoja.

Bom obrnil vprašanje. Ali lahko kako koli podkrepite vaše branje, da je imel Dr. Rutar v mislih Putina ko je govoril o zaupanju v velikega Drugega?

Res me daje firbec, kako boste to prepričljivo speljali.

Andrej

3/3/2023 01:59:22 pm

Veliki Drugi res ne obstoja, ampak morate zgodbo povedati do konca. ODNOS do velikega Drugega pa še kako obstoja. Človek kot simbolno bitje je vedno v ODNOSU do velikega Drugega, čeprav ne obstoja in je fikcija. Kot govoreča bitja ne moremo brez velikega Drugega. Kakšen ODNOS imamo do te fikcije je bistvenega pomena. Dejansko ta ODNOS določa kako bomo ravnali s sočlovekom in kako bomo živeli v občestvih. Kakšen ODNOS bo človek zgradil na tej praznini, je pravzaprav odgovor na to kaj dejansko pomeni biti človek. In ta ODNOS ni vnaprej določen. ODNOS se lahko manifestira v neskončnih multiplicitetah. Sveti duh je le ima za to možnost.

Jelena

3/3/2023 02:39:48 pm

Prva dva odstavka sta o moči, kot jo lahko opazimo v svetu. Moč seveda včasih deluje in včasih ne. Včasih je resnična, včasih iluzija. Tako znanstveniki, kapitalisti ali filozofi si prizadevajo, da nekaj dosežejo in pri tem seveda uporabljajo moč, ki je bolj ali manj resnična in bolj ali manj uspešna. Oblast lahko moč zlorabi, lahko pa jo tudi izgubi. Ne moremo vnaprej reči, da "teorija zarote/zlorabe moči" ne obstaja. In tudi ne, da ob najbolj dobronamernih ljudeh ne pride do korupcije sistema.

Dr. Rutar očitno ne zagovarja zaupanja v Putina, ampak v velikega Drugega kot Boga (namig z Descartesom kot ste že napisali). Zakaj bi potrebovali zaupati v Boga? Zaupanje v katerega Boga? Ni razloženo kakšen je ta Descartesov veliki Drugi, ki bo pomagal človeštvu in nevrotiku. Človeštvo veliko bolj potrebuje dekonstrukcijo zaupanja v velikega Drugega. Pa naj bo to zaupanje v Putina, v Bidna, v Zelenskega, zaupanje v Medije, zaupanje v Znanost, zaupanje v Trg ali tudi zaupanje v Nezavedno ali Boga. Dobro, rekli boste, da za skupno življenje potrebujemo zaupanje. Toda kako sploh priti do zaupanja in kaj ko ga izgubimo?

Andrej

3/3/2023 04:58:18 pm

»Človeštvo veliko bolj potrebuje dekonstrukcijo zaupanja v velikega Drugega. Pa naj bo to zaupanje v Putina, v Bidna, v Zelenskega, zaupanje v Medije, zaupanje v Znanost, zaupanje v Trg ali tudi zaupanje v Nezavedno ali Boga.«

Ne vem, kaj si vi predstavljate, da se pripeti človeku po dekonstrukciji njegovega zaupanja v velikega Drugega. Da se osvobodi vere v iluzije in zdaj dalje živi brez iluzij?

Iz vaših vprašanj sklepam, da vam ni čisto jasno kakšno izkušnjo ima pacient po uspešni analizi transfernih odnosov. Zgoraj Dr. Rutar zapiše: »… [Psihoanaliza] je analiza in dekonstrukcija pacientovih neustreznih razlag lastne preteklosti in sedanjosti... […]... Cilj psihoanalize je odpiranje možnosti za novo. Za odprti prostor, v katerem lahko pacient zaživi drugače, misli drugače, se obnaša drugače.... […] ... Etika psihoanalize je usmerjena k dekonstrukciji same normalnosti. Temelji na zaupanju v Drugega, kot je o njem razmišljal Descartes.«

Dekonstrukcija temelji na zaupanju v Drugega, kar pomeni, da brez zaupanja v velikega Drugega sploh ne moremo narediti dekonstrukcije zaupanja v velikega Drugega.

Dr. Rutar:
»Velika Freudova lekcija človeštvu je, da analiza ali dekonstrukcija, kot jo kasneje imenuje Derrida, ne pomeni, da na koncu analitičnega procesa analitik ponudi pacientu pravo, objektivno, znanstveno preverjeno razlago njegovega trpljenja, ta se mu zahvali in živi normalno ever after, temveč pomeni, nekoliko čudno se bo slišalo, izgubo vednosti oziroma vsega tistega, s čimer je pacient prišel v analizo, prepričan, kako dobro zna pojasnjevati svet okoli sebe. Pomeni tudi izgubo trpljenja, oboje pa je ločevanje, oddaljevanje od tega, v kar je bil pacient pogreznjen, preden je prišel v analizo.«

Dr. Rutar:
»Ne gre zgolj za to, da pacient po analizi drugače razume realnost, temveč ta dobesedno je drugačna. Realnost namreč ni samo ena, temveč je realnosti neskončno veliko in vsaka realnost je možna le v Drugem, ki je neskončno simbolno polje oziroma duh, kot bi rekel Hegel.«

Jaz se opravičujem da ne morem na tem kraju odgovoriti na vsa vaša vprašanja. Tudi ne bi bilo pošteno od mene, da vam ponujan rokohitrske razlage.
O tem kar vas zanima je Dr. Rutar že pisal in tudi predaval in vse je dosegljivo na spletu.

Andrej

3/4/2023 01:01:36 am

Iz vsakdanjih izkušenj vemo, da bi številni ljudje radi na vsak način spremenili boga v nekaj, kar bi lahko mislili: morda je vsemogočno Bitje, kozmična Energija, nekaj Skrivnostnega, Skrivnost sama, Začetnik vsega, Veliki Kreator, Negibni gibalec …
Izraz Drugi je prav gotovo soroden izrazu bog. O tem ni nobenega dvoma, saj je Drugi neskončen, kot je neskončen bog, medtem ko je drugi (človek) končno bitje.
Naj poudarim: Drugi ni bitje, ni neskončno bitje. In tudi bog ni bitje. Še manj je kakšna energija, nekaj končnega ali kaj podobnega. Strogo vzeto, sploh ne obstaja. Natanko zato ima Lévinas prav, ko zatrjuje, da je bog onstran vsakega možnega bitja, bivajočega in onkraj vsakega možnega sveta. Pa vendar …
... je tako onkraj vsega, da ne obstaja, človeško bitje pa lahko vstopa v odnos z njim. Kako je to sploh mogoče in kaj pomeni?
Morda je dobro še enkrat poudariti, da je za človeka zelo pomembno, da je želeče bitje in bitje želje. Torej vselej nekaj želi. In dobro vemo, da verni ljudje vedno znova nekaj želijo prav od boga. Zopet vidimo, da se ljudje pogosto naslavljajo na nekaj drugega od sebe, namesto da bi etično sledili lastni želji in doumeli njeno naravo.
Bog bi morda celo lahko zadovoljil kako človeško željo, če bi bil kakor Božiček ali kako drugo mitološko dobro bitje, vendar ni bitje, saj je onkraj, kot rečeno. Torej ne zadovoljuje želja po definiciji.
Tu pride do izraza genialnost Lévinasa: človek verjame v boga natanko zato, ker ne obstaja. Prav zato lahko tudi rečemo, da je Drugi. Je namreč nekaj radikalno drugega, Drugega. Je nekaj, česar nikakor ne moremo spremeniti v bivajoče, zato se odpira prostor za vero vanj; ne smemo pa ga prehitro zapreti.
Vztrajati moramo v odprtosti; vztrajanje je zelo pomembno.
Vidimo torej, da je premalo reči, da je bog nekaj Vrhovnega in da skrbi za vesolje, zadovoljuje ljudem želje, pazi nanje in piše scenarije za njihove usode. Vse to je bogoskrunstvo: bog je kratko malo onkraj.
In človek je neverjetno bitje, zmožno v odprtosti natanko za onkraj. Nietzsche je imel zato prav: neka določena oblika boga je dokončno mrtva. Šele potem se odpre možnost, o kateri pišem.
Kaj preostane ljudem?
Vsak človek ima zmožnost, o kateri želim razmišljati. To je zmožnost, da pripiše besedi bog ali Drugi pomen. Tak pomen, da začuti, globoko v sebi začuti, kako zelo pomembna je njegova odgovornost do njega. Ne ve in ne more vedeti, kaj Drugi je, ne more ga zaobjeti, spraviti v predalček in se zadovoljiti, da vsaj za silo ve, kaj je. Pri tem velja trmasto vztrajati: ne more vedeti. To pa še ne pomeni, da lahko reče, da veruje in da je preko vere nekako v stiku z Njim. Ne more biti v stiku, če ne obstaja. Torej ne more vedeti in ne more biti v stiku.
Na prav poseben način pa je bog vseeno zelo človeški, reče Lévinas. Na kateri način?
Filozof vpelje besedo sled. V svetu, v katerem živimo, obstajajo sledi boga, tega, kar ne obstaja in ne more obstajati, ker je onkraj. Kakšne sledi?
Sledi so navzočnost nečesa neobstoječega. Zadeva postaja zelo zapletena in tudi to je dobro, saj nas osvobaja prehitrih sklepov, neutemeljenih spoznanj in rigidnosti vere.
Naj nakažem nadaljeavnje: človek kot drugi lahko zastopa Drugega. V psihoanalizi ga imenujemo subjekt-za-katerega-se-predpostavlja-da-ve.

Andrej

3/4/2023 01:02:43 am

Dr. Rutar:
Bog je neskončen in ima neskončno atributov, kot je nekoč dejal Spinoza. Ni bitje in nima dolge sive brade. Najbrž ni ustvaril vesolja, saj je to nastalo spontano iz niča. To pa še ne pomeni, da ga ne moremo misliti. Ne mislimo, da obstaja, lahko pa ga mislimo kot neskončnost. Prav zaradi tega lahko rečemo, da je vsak človek vselej že v odnosu do njega, kot je nekoč zapisal Jacques Lacan. Matematika, psihoanaliza in filozofija zato lahko povedo več o bogu kot teologija.
Dejstvo, da se ima nekdo za vernega, še ne pomeni, da zna misliti boga in da ima vsaj najmanjšo idejo, kaj to sploh je. Misliti boga pomeni nekaj drugega kot verovati vanj. In ker je človek bistveno bitje, zmožno za razmišljanje, je razmišljanje o bogu bolj produktivno kot vera ali celo religija.
Ko skušamo misliti boga, ga zlasti ne skušamo določiti in definirati, temveč vztrajamo pri tem, da ga mislimo; v vsakem primeru torej mislimo oziroma razmišljamo. To spoznanje je zelo pomembno, kajti bog ne misli za človeka in namesto njega, saj je človek svoboden. Ali drugače rečeno: če bog sploh kaj hoče, potem lahko rečemo, da hoče, da ljudje mislijo.
Ljudje, ki mislijo, težko najdejo en sam argument za obstoj religije. Človek, ki misli, ne potrebuje religije nič bolj, kot riba potrebuje bicikel. Skrivnosti vesolja, boga in človeških eksistenc so neprimerno bolj zanimive kot religiozne dogme, neprimerno bolj privlačne in čarobne, neverjetne in čudežne kot karkoli, kar so doslej zapisali v vseh svetih knjigah skupaj.
Misliti seveda ne pomeni nujno biti znanstvenik, saj znanost ni edini način razmišljanja, s katerim se lahko dokopljemo do najglobljih spoznanj o svetu, v katerem živimo. Vendar tudi religija ni edini vir razmišljanja o neskončnem in o bogu. O tem lahko razmišlja vsakdo, ki zna razmišljati. In v končni fazi je zopet treba razmišljati, saj brez razmišljanja ne moremo reči niti tega, da verujemo.

Bog je navzoča-odsotna priča. Ni pomembno, ali izraz dobro razumemo ali ne, kajti zares pomembno je tole. Bog je univerzalna priča vsake mogoče zaobljube ljudi, vsake obveze, vsakega jamstva, vsake prisege in vsake obljube. Ko se zaobljubljamo, ko prisegamo, ko dajemo besedo, to pa delamo ves čas, se naslavljamo na druge ljudi, prav gotovo, toda obenem se naslavljamo tudi na neskončno oziroma boga, naslavljamo se na nekaj, kar mora biti univerzalno, saj bi se drugače ves čas pogrezali v močvirje relativnosti.

Andrej

3/4/2023 02:36:06 am

Vse kar zgornji Dr. Rutarjevi citati lahko naredijo, je, da vas opozorijo, da si po vsej verjetnosti stvari neustrezno predstavljajte. Saj glede tega o če govori Dr. Rutar. Luknje v znanju se boste morali zaflikati sami.

Jaz pa bi se še enkrat vrnil trdivi, da dekonstrukcija temelji na zaupanju v Drugega, kar pomeni, da brez zaupanja v velikega Drugega sploh ne moremo narediti dekonstrukcije zaupanja v velikega Drugega.

Brez transferja ni analize transferja.

Veliki Drugi je kot Hotel California o katerem pojejo Eagles: »You can check out any time you like. But you can never leave.«

Jelena

3/4/2023 06:27:56 am

Ne gre za flikanje lukenj v znanju, ker bi si potem tudi vi razjasnili konec analize. Še vedno ne razumete, da vselej že verjamemo v velikega Drugega in da je za to potrebna dekonstrukcija teh identifikacijskih vezi. Ko bo prišlo do takšne dekonstrukcije, bo prišlo tudi do spremembe v uživanju nezavednega. Vi če hočete, kar zaupajte v svojega Dr-ugega, ki ni neskončnost, kot bodo še mnogi drugi še naprej zaupali v velikega Drugega posredovanega skozi medijsko propagando. A kot rečeno flikanje znanja ne bo ničesar spremenilo, vsak dokler ne bo prišlo do prekinitve in odčaranja. Vojna pa bo medtem časom postal še večji posel, zavest pa bo še naprej presežno zaupala.

Andrej

3/4/2023 06:58:30 am

Potem moram vprašati. Ste bili sami v psihoanalizi in ste storili kar sami pričakujete od drugih? Če ni skrivnost ali mi lahko zaupate pri kateremu analitiku ste opravili ‘dekonstrukcija teh identifikacijskih vezi’ in koliko let vam je to vzelo?

Vnaprej hvala za odgovor.

Sara L

3/5/2023 12:10:20 am

Gospa Jelena zagovarja odčaranje od sveta. Prekinitev vseh libidinalnih vezi, ki posameznika vežejo na širšo družbo. Pa naj bo to znanost, filozofija, psihoanaliza, nezavedno, bog, ljubezen, resnica, podnebne spremembe, itd. Torej vse možne odnose z velikim Drugim, saj vsi delujejo v interesu gospodarjev. To pa vodi v vsesplošni cinizem in na dolgi rok v nihilizem. V psihoanalizi se analitik nikoli ne ubada z vsemi pacientovimi verjetji/identifikacijami. Le s tistimi, ki mu povzročajo inhibicije ali simptome. V poštev pridejo le identifikacije, ki delajo težave in skrbijo za to, da je pacient obtičal v slepi ulici. Če pacient verjame v pravičnost, resnico, ljubezen, prijateljstvo, znanost, filozofijo, podnebne spremembe, da se je potrebno cepiti, da človek ne bi smel mučiti živali ali jesti mesa, da pod kapitalizmom večina človeštva zgolj trpi, itd. Psihoanalitik nima nobene pravice takšna pacientova verjetja/identifikacije postavljati pod vprašaj. Le identifikacije, ki so povezane s trpljenjem.

Borut

3/5/2023 02:38:05 am

Sem mnenja, da gospa Jelena ni zmožna vidite, da ima ciničen odnos do velikega Drugega. Ne verjame vanj, ampak verjame da ostali ljudje verujejo vanj. Slavoj Žižek vse te konkretne oblike verovanja imenuje »subjekta za katerega se predpostavlja, da verjame« in so le nadomestki za velikega Drugega. Cinična distanca posameznika je ključna za delovanje ideologije. Sebe tako dojamejo kot skeptike, ki le neradi sledijo teku stvari, sredi množice drugih, naivnih vernikov. Ciniki tako prenesejo svoje verovanje na na kolektiv, ki verjame na njihovem mestu in ostanejo prisebni. Za Žižka ideologija danes deluje tako, da »prevzamemo simbolne mendate brez da bi se jih zavedali in »jih jemali resno«. Iz tega sledi, da so moderni ciniki eni najbolj gorečih vernikov, ki se oklepajo svoje najljubše fikcije preko serij projekcij in eksternalizacij.

Jelena

3/5/2023 05:05:15 am

Mi lahko priporočate kakšnega analitika ali analitičarko še poleg dr. Rutarja, širši nabor?
-
Prehitro sklepate, da govorim zgolj o dogajanju znotraj konteksta klinične analize. Tudi dr. Rutar govori širše (o tem kaj potrebuje človeštvo). Tu dodajam: bolj kot zaupanje v velikega Drugega kot neskočnost, kar je res nujen začetni pogoj analize, potrebujemo samo analizo in dekonstrukcijo (v širšem smislu). Freud je namreč pripeljal psihoanalizo do kontradiktorne točke, ko moramo reči, da je transfer pogoj sine qua non, toda obenem tudi, da je transfer največja ovira progresa. Transfer je pogoj možnosti IN faktor nemožnosti. Govorim torej o drugi polovici, da bi bilo boljše zavzeti določeno držo "odčaranja", kljub temu, da popolno odčaranje ni mogoče. Odčaranje ni zanikanje npr. podnebnih sprememb, virusa, kapitalizma itd., kar ste napisali, ker so mimogrede takšna stališča tudi nastala v zaupanju do Drugega, o čemer sva z g. Andrejem diskutirala že zgoraj. Odčaranje pomeni izgubiti naivnost, kar pa še ne pomeni cinizem. Od kdaj razmišljanje pomeni cinizem in potopljenost v ideologijo upiranje? Ideologija danes deluje na mnogo načinov, mogoče je delovanje najboljše demonstrirala nemška ministrica za zunanje zadeve Annalena Baerbock, ko je rekla: “Če se Putin ne spremeni za 360 stopinj, potem ne“.

"Ne verjame vanj, ampak verjame da ostali ljudje verujejo vanj. Slavoj Žižek vse te konkretne oblike verovanja imenuje »subjekta za katerega se predpostavlja, da verjame« in so le nadomestki za velikega Drugega."

Za katerega velikega Drugega? V trenutku, ko nekaj zapišem in uporabljam jezik, "verjamem" v velikega Drugega, ker implicitno predpostavljam, da me boste razumeli. Lahko pa spregledam, sploh ko me nekdo opozori, da je pomen povedanega nekaj drugega in da nenehno pripovedujem samo o eni strani kovanca. Gospod, ki ga omenjate, izbira zvestobo glede na (obljubljene) koristi in udobje. Kovanec ima dve strani, čeprav lahko zaradi transferja vidimo svet zgolj črno in belo.

Borut

3/5/2023 06:06:18 am

Če prav razumem potlej niste bili v analizi. Nimate analitične izkušnje. Nimate izkušnje transferja v kliničnem okolju. Lastno ‘dekonstrukcijo identifikacijskih vezi’ potemtakem niste naredili.

Proti Slavoj Žižku izrekate ad hominem argumente. Proti Dr. Rutarju argumente slamnatega moža.
Samovoljno spremenite Dr. Rutarjovo rabo Drugega iz abstraktnega v empirično osebo (Putin) in mu potem to očitate.

Kasneje vas je g. Andrej opozoril na neustrezno rabo se niste opravičili in zgolj navrgli, da veliki Drugi kot neskončnost ne obstoja in to brez kakršnekoli obrazložitve.

Trdite da ideologija danes deluje na mnogo načinov in za potrditev vaše navedbe ponudite anekdoto.

Ko podate definicijo moči je opišete kot »kapaciteta, da nekaj naredimo, spremenimo, dosežemo«. Kar je ne na ravni opisa sonce sije, voda je mokra in veter piha.

Drugim očitate prehitro sklepanje in nerazumevanje, pa čeprav sami dajete nejasna odgovore in ste soodgovorni če vas nekdo ni ‘pravilno’ razumel.

Kaj pa če ne bi iskali napake samo pri drugih in za spremembo začeli pri sebi.

Vse kar ste na koncu dokazali je zgolj to da ste površna bralka in da imate težave z razumevanjem. Povrhu tega pa ste še neiskreni ker niste direktno odgovorili na vprašanje ali ste bili kdaj v analizi.

Zamislite se nad lastnim početjem.

Jelena

3/5/2023 07:05:19 am

Ne spravljajte me v smeh s tako poceni "obrambo". G. Andrej bi vam bil lahko za vzor, ker je očitno presegel potrebo po to vrstni "obrambi". Če ponovim: veliki Drugi ne obstaja, čeprav je nujna iluzija za začetek njene razgradnje. Zaupanje plus dekonstrukcija normalnosti, ki temelji na zaupanju. Ampak ljudje na tem svetu že zaupajo temu ali onemu, čisto premalo pa je dekonstrukcije, npr. propagandnih sloganov.

Veliki Drugi tudi je empirična oseba, je razsežnost das Ding v njem, čeprav se lahko uporablja tudi drugače. Žižkova ideologija in napaka je najprej teoretska; deluje kot obrat za 360°, veliko govorjenja za ohranjanje obstoječega.

Priporočate kakšnega analitika? Obstaja kak v Sloveniji?

Andrej

3/5/2023 08:55:58 am

‘Dekonstrukcijo propagandnih sloganov’ pa naredimo s čim? S teorijo? Z Lacanovsko teorijo?
Če verjamete v Lacanovsko teorijo potem spet verjamete v velikega Drugega, čeprav trdite, da je zgrešeno postavljati velikega Drugega na piedestal.

Borut

3/5/2023 10:04:06 am

Gospa Jelena ne more sprijazniti da ljudje USTVARIMO SVOJEGA VELIKEGA DRUGEGA in je za nas pomembno da v to MOŽNOST VERJAMEMO. Ker ne obstoja je vse odvisno od nas. Namesto da se ukvarjajmo kaj narobe z obstoječimi bi se morali ukvarjati z kreiranjem novih VELIKIH DRUGIH. In to je tisto za kar se zavzema Dr. Rutar. Vse drugo je izguba časa, ki ga nimamo več veliko na razpolago.

What we can take away from Lacan’s later work is the notion that the Other, as the larger Symbolic order, does not exist in the sense that there is no predetermined moral order or divine order or even natural order. HUMANS MAKE THEIR OWN ORDER, and thus, humans can CHANGE THAT ORDER, but what we need to do in order to complete the project of the Enlightenment is to establish secular humanism as the counter discourse to religious and political ideology.

Andrej

3/5/2023 11:07:39 am

Jaz tudi mislim, da je to verjetje, da lahko ustvarimo nove velike Druge, tisto kar je mišljeno pod neskončno multipliciteto. Kreiramo lahko nove teorije. Tako kot so v preteklosti to storili Jezus, Marx, Freud in Lacan, ko so prinesli nove teorije v svet. Ničesar ni kar bi lahko preprečevalo njihove nastanek. Zato se lahko pojavijo v neskončnih variacijah. Ne obstaja meta-teorija, ki bi lahko zaobjela vse, tudi tiste, ki še niso nastale. Tudi Lacanova je samo ena od številnih. Ne bi smela imeti zadnjo besedo. Zakaj bi moralo biti to verjetje problematično, ideološko ali patološko? Zakaj bi takšno verjetje potrebovalo dekonstrukcijo? Živimo pač v svetu v katerem je to možno.

Borut

3/5/2023 11:36:00 am

Lacan bi gotovo rekel, da ni toliko problem, da posameznik verjame v velikega Drugega, ampak da ne ve, da verjame. Misli, da je gola realnost. Zavedanje, da verjameš v fikcijo je pravzaprav osvoboditev od verovanja, ki ga nisi prepoznal kot takega. Prej nisi imel izbire. Psihoanaliza ti omogoča, da se sedaj prvič v življenju svobodno odločiš.

Andrej

3/5/2023 11:56:31 am

Na koncu analize je torej le odločitev. Končno sem bom lahko svobodno odločil v kaj bom verjel. Prej nisem bil svoboden v svojih verjetjih. In ker se bom po novem zavedal mej lastnih verjetij, se jih ne bom več tako krčevito oklepal in jih branil za vsako ceno.

Andrej

3/5/2023 12:53:56 pm

Našel pa sem tudi tale Dr. Rutarjev zapis v katerem piše, da oblast deluje tudi če nihče vanjo ne verjame. To je šele zanimivo.

Zastopniki oblasti morajo namreč manipulirati tudi s seboj, sicer oblasti ne morejo izvajati. Kaj zajema taka manipulacija?
Zajema zanikanje realnosti, dokler je le mogoče, nenehno premikanje poudarkov v razumevanju dogodkov, spreminjanje načinov razumevanja sveta, pomeni odsotnost interpretiranja in prilagajanje trenutnim razmeram. In ni nujno, da oblast verjame sebi, saj je dovolj, da podložniki verjamejo vanjo ali pa vsaj verjamejo, da je tam zunaj kdo, ki verjame vanjo.
Zgodba pa ima radikalnejše nadaljevanje. V resnici sploh ni nujno, da kdorkoli verjame v oblast in da oblast verjame vase. Ljudje so lahko cinično distancirani od oblasti, ta je lahko enako cinična do lastnega početja, pa še vedno deluje. Kako je to mogoče?
Mogoče je, ker objektivno mašinerijo oblastnega delovanja in podrejanja poganjajo mehanizmi, ki jih ne obvladuje noben posameznik, saj jih večina niti ne pozna. Ljudje se prilagajajo njihovemu delovanju, pri tem pa je povsem vseeno, kako razmišljajo o oblasti, ali jo razumejo ali ne, ali verjamejo vanjo ali ne. Zadeva preprosto deluje nad njihovimi glavami in za njihovimi hrbti, kot bi rekel Marx. Ki je razumel kapital, zato je lahko rekel, da ima svoje življenje in določa samega sebe.
Šele izkušnja dialektike absolutne negativnosti, dodaj Marx, osvobaja delavce in omogoči njihovo svobodno odločanje, kako bodo živeli in kaj bodo imeli med seboj.

Sara L

3/5/2023 03:44:02 pm

O tem sem pa pred kratkim brala intervju s Soren Mauom na Jacobin magazinu. Govori o konceptu ‘neme kompulzije’, ki se dogaja za ‘našimi glavami’. Sploh ni pomembno v kaj ljudje verjamejo ali ne.

Under Capitalism, We’re All Dominated by the Invisible Threads of the Market
Pošiljam link: https://jacobin.com/2023/03/mute-compulsion-soren-mau-book-review

Andrej

3/6/2023 09:01:39 pm

»Še vedno ne razumete, da vselej že verjamemo v velikega Drugega in da je za to potrebna dekonstrukcija teh identifikacijskih vezi. Ko bo prišlo do takšne dekonstrukcije, bo prišlo tudi do spremembe v uživanju nezavednega.«

Gospa Jelena malce sem si vel časa za razmislek. Recimo da vaša trditev drži. Da se organizira kolektivna akcija dekonstrukcije, npr. propagandnih sloganov s pomočjo neke ‘vednosti’ (npr. Lacanovske ali pa kakšne druge).

V zadnjih desetih letih so izšle številne knjige, ki so začele spopadati s področjem, ki ga je psihoanaliza veliko preveč zanemarila in to je področje rasizma. Leva Lacanovska teorija se lotila težave zakaj ne moremo izkoreniniti rasizma kljub stalnemu ozaveščanju, da je ideja o rasi le mit. V Ameriki rasizem ostaja problem kljub temu da filmska industrija, stroka, mediji, šola že desetletja zaman poskušajo ‘dekonstruirat’ rasno identiteto. Vednost torej ne reši problema zato ker rasizem ni problem napačnega verjetja, ampak je povezan z užitkom (jouissance). Rasist potrebuje drugega, ki ne pripada preko katera potem uživa.

Priporočam branje kakšne knjige iz tega področja.

Borut

3/7/2023 02:35:45 am

Jacques-Alain Miller je v "Extimite" zapisal, da se rasizem naslanja na jouissance velikega Drugega. "Racism is founded on what one imagines about the Other's jouissance; it is hatred of the particular way, of the Other's own way of experiencing jouissance." Jouissance pa prihaja iz registra Realnega. Tukaj tudi jaz vidim prepreko, ki se je ne da enostavno ‘dekonstruirati’. Bolj ko rasistu dokazuješ, da rasna identiteta ne obstaja, bolj bo užival v svojem rasizmu.

Andrej

3/9/2023 12:55:38 am

V branje priporočam knjigo The Singularity of Being – Lacan and the immortal Within (Mari Ruti).
Spodnji citat iz knjige dobro opiše kaj je po mojem mnenju imel Dr. Rutar v mislih.

»I have proposed that one of the most effective means to oppose the oppressive ideals of the Other is to devise ideals of one’s own. This is something that happens not only in analysis, but also in subcultural or countercultural settings that are organized around a different consensual reality from that of the normative symbolic. Such an alternative reality
can offer its participants symbols that neutralize the impact of those disseminated by the Other.
… [...]... If I am correct in thinking that the Lacanian act mobilizes not only the death drive, but also this drive’s “will to create from zero,” it might be possible to see it as a stepping stone to a state of affairs where the social establishment is finally forced to participate in constructive dialogue. Indeed, it is arguable that we are all the beneficiaries of mutinous
acts akin to that of Parks — acts that, at various moments in history, have broken a stalemate where those in power refused to negotiate for the simple reason that they did not have to. The French revolution, the civil rights movement, early forms of feminism, many postcolonial struggles, etc. involved a passionate renunciation of the status quo — an attitude of “enough is enough” or “we don’t give a damn about what you want (us to want).” As much as these “acts” may have over time become imbricated in dialogue with the Other, at their core resides a posture of dogged defiance — a defiance for the sake of which many people were willing to face imprisonment, ridicule, torture, hunger, or even death. A
more contemporary example might be a soldier who refuses to carry out a mission ordered by a superior, a political prisoner who stands his or her ground in the face of violence, or an activist who would rather confront a racist mob than surrender his or her principles.«

Jelena

3/10/2023 04:52:05 am

Hvala za nove misli in povezave. Ne glede na vse različne začetne poglede, me veseli, da se kdaj pa kdaj odpre tudi takšna debata. K temu zato kot eksperiment dodajam še pogled umetne inteligence, zastavila sem ji naslednje vprašanje: Ali je potrebno zaupati v velikega Drugega? Odgovorila pa mi je tole: To je zanimivo vprašanje. Po mojem mnenju ni potrebno zaupati v velikega Drugega, ampak ga je treba kritično preizpraševati in se zavedati njegove neobstojnosti. Veliki Drugi je le konstrukt, ki nam pomaga orientirati se v simbolnem redu, a ne predstavlja nobene absolutne resnice ali avtoritete. Zato moramo biti pogumni in slediti svoji lastni želji ter si upati tvegati etično dejanje.

In potem še: Kaj misliš o tem stavku: In prav zaupanje v Drugega je to, kar danes bolj kakor v preteklosti potrebuje celotno človeštvo, ne le ta ali oni nevrotični posameznik.

To je zanimiv stavek. V tem kontekstu bi človek lahko rekel, da izraža idejo o pomenu intersubjektivnosti in simbolnega reda za človeško psiho. Drugega lahko razumemo kot tistega, ki nam daje smisel in identiteto skozi jezik in zakon. Zaupanje v Drugega pomeni priznati njegovo avtoriteto in se podrediti njegovim normam.

Andrej

3/10/2023 08:02:07 am

Jaz mislim, da boste zelo navdušeni nad knjigo The Singularity of Being. Ves naš ambivalenten odnos do velikega Drugega avtorica tako precizno secira, da vam preprosto vzame sapo. Bolj kot ‘dekonstrukcija’ jo zanima ‘interpelacija onkraj ideološke interpelacije’ (Teme, ki se jih loteva: Lacanovo etično dejanje, sinthom, dogodek Alain Bediou, ‘božansko nasilje’, itd.)

»I want to be careful here to resist the temptation to demonize our symbolic universe in its entirety, for I do not think that the lures of consumer society even begin to exhaust its domain. Concluding that there is nothing worth venerating in our culture would only lead us back to the idea that the only way to assert our singularity is to relinquish all of our symbolic supports in an act of subjective destitution (or divine violence). We have seen that there are situations where such an act is the right (or only) course of action. But I hope to have illustrated that this is not invariably the case, that there are times when engaging with the social world achieves a lot more.«

Loti se teme kako označevalce preplaviti z užitkom (jouissance), da nam bi služili proti hegemoniji uradnih razlag.

»Lacan no longer regards language and jouissance as mutually exclusive, but suggests that the signifier remains creative to the extent that it transmits jouissance.«

»This new understanding of the relationship between the signifier and the real is in part what allows Lacan, in his seminar on the sinthome, to present the subject as an active inventor of meaning rather than as a passive recipient of hegemonic forms of meaning. More specifically, Lacan conjectures that language challenges normative symbolic structures as much as it reinforces them, and that to some degree we create the language that we use. As he asserts, “This assumes or implies that one chooses to speak the language that one effectively speaks. . . . One creates a language insofar as one at every instant gives it a sense, one gives a little nudge, without which language would not be alive. It is alive to the extent that one creates it at every moment. It is in this sense . . . that everyone, at every instant, gives a little nudge to the language that he speaks” (1976, 133; trans. mine). This statement — which implies that we are capable of giving language a little “nudge” that makes it uniquely “ours” — is dramatically different from the earlier (and more familiar) Lacanian idea that we are always already subjected to oppressive configurations of collective meaning.«

Andrej

3/10/2023 09:09:46 am

Spodnji odlomek iz knjige ponazarja zapis Dr. Rutara, da veliki Drugi jamči za obstoj sveta in ne-vsega. Veliki Drugi je ne-ves.

»Another way to consider the issue is to stress, once again, that there is an enormous difference between the symbolic Other as a site of hegemonic power and the signifier as a site of sublimatory capacity. If the Other worships the master’s morality, the signifier as a tool of sublimation has the power to challenge this morality precisely because it pursues the unknown and as-of-yet-unrepresented. Zupančič sums up the issue by arguing that sublimation is a matter of ethics “insofar as it is not entirely subordinated to the reality principle, but liberates or creates a space from which it is possible to attribute certain values to something other than the recognized and established ‘common good’” (2003, 77). That is, our faithfulness to the echo of the Thing establishes a code of ethics that is drastically different from that of the reality principle (the principle of the Other). It, like the Erscheinung of the matchbox or Cezanne’s apples, ensures that there is something “more than” reality within reality. It creates a space for the luster of the real within reality (thereby making the symbolic “not-all”).
Sublimation thus undermines the seamlessness of social reality. Because the objects we endow with the Thing’s nobility contain a trace of the real, they automatically challenge the notion that the Other’s reality principle is all we have got. In this sense, it is exactly the fact that reality does not fully correspond to itself — that it is always punctured by the energies of the real — that forges an opening for the reinvention of (personal or social) ideals, values, and systems of representation. Or, to approach the matter from the opposite direction, it is only when something of the real is admitted to the space of the symbolic that it becomes possible to reach beyond the reality principle.«

Andrej

3/10/2023 09:30:37 am

Sposobnost ‘sublimacije’ je tisto kar bi veliko bolj potrebovali kot pa ‘dekonstukcijo identitetnih vezi’.

»This is how we end up with a world devoid of higher aspirations — how we end up reconciling ourselves to the notion that the way things are is how they always will (or should) be. Zupančič describes this as a “crisis of sublimation”: our increasing inability to invest our surroundings with sublime meaning. This crisis causes us to denounce all hopes for a better future as too utopian. It persuades us to adopt a wholly pragmatic approach to our lives so that we come to affirm the validity of the cultural status quo by barring the possibility of new possibilities, by forbidding any new ideals, values, and systems of representation from entering the world. This pragmatism is, precisely, what ensures that the reality principle coincides with our actual reality, that our present reality represents the only version of reality that is imaginable to us. In Zupančič’s terms, the crisis in question concerns “the weakening of the sublimatory force, the force that could produce or create some distance toward the reality principle and its claims. It entails the closure of the very space of creativity” (2003, 80). If the beauty of sublimation consists of its power to conjure up new ideals by raising objects (and representations) to the dignity of the Thing, the decline of our ability to sublimate implies that we become more and more tightly enslaved to already existing ideals; we lose the ability to envision viable alternatives to the ideologies that govern our world — that, as it were, constitute the “reality” of our reality principle.«

Andrej

3/10/2023 09:47:46 am

»In this context, it is helpful to recall that the reality principle is not “natural,” that it is not the way things, in some organic sense, “are.” Rather, it is a particularly convincing version of social ideology. In Nietzschean terms, the reality principle is a fiction that has been so successful at covering its tracks that we no longer recognize it as such but,
instead, take it to be reality “in itself.” This, notoriously, is how victorious social ideologies function: They are not perceived as ideologies, as specific ways of looking at the world, but rather come to correspond with the world. Sublimation is a genuine ethical stance because it causes us to question our gullibility in the face of this apparent correspondence. Like Badiou’s event, sublimation invites us to see the world from a different point of view — one that admits the sublime echo of the Thing. This is why Zupančič insists that Lacanian ethics “is not an ethics of the finite, of finitude” (2000, 249), and why Badiou calls for a philosophical “securization of infinity” (2002, 20). What both thinkers are getting at is that ethics should be a matter of making sure that we do not shun all forms of infinitude, all transcendent aspirations, merely because the reality principle considers them unrealistic. If they insist on the continued relevance of the infinite (the “immortal”), it is because they want to counter our ethical indolence, particularly the notion that nothing can be done to change things for the better.«

In ‘‘sekuritizacija nekončnosti’’ se navezuje na sublimacijo. Zdaj smo pa že bolj blizu interpretaciji Velikega Drugega kot neskončna multipliciteta.

Andrej

3/10/2023 12:15:51 pm

Veliki Drugi kot neskončna multipliciteta je njegova temeljna značilnost. Prav njegova nekonsistentnost in odsotnost centra omogoča generiranje neskončnih pomenov.

Mari Ruti, A World of Fragile Things:
»Lacan thus advocates a drastic shift in how the subject relates to the symbolic Other. In the simplest conceivable terms, one could argue that he wishes the subject to demystify the Other’s ideological power – particularly its power to dictate the subject’s desire – while at the same time retaining access to the significatory resources that the Other makes available. In more concrete terms, ha wants the subject to recognize that the Other is haunted by lack and inconsistency as much as the subject is – that the Other’s reliability is ultimately as is its own: in the same way that there is a lack in the subject that keeps it from being identical with itself, there is a lack in the Other that keeps it from ever becoming a closed totality that could convincingly legitimate the ideology that it espouses. This is why Lacan maintains that there is no Other of the Other – no final arbitrator of the Other’s discourse.
Some contemporary thinkers, most notably Žižek, have insisted that the most radical dimension of Lacanian theory is precisely this notion of the lack in the Other – the idea that the symbolic Other itself is haunted by a kernel of impossibility, by an impotent inability to fully coincide with itself and therefore to secure its uniformity. Indeed, while Žižek agrees that one of the functions of fantasy is to obfuscate the fissures within the subject’s being, he stresses that fantasy also serves to screen the inconsistency of the Other. That is, to the extent that fantasies function as a support of cultural adaptation, they conceal the division and antagonism of the collective field, thereby solidifying the subject’s ideological investment in, and attachment to, dominant social structures; they seal the gap in the Other so as to provide a seamless ideological support for the subject’s experience of collective reality, for its ability to envision the world as dependable and meaningful. As Žižek observes, ‘‘Fantasy conceals the fact that the Other, the symbolic order, is structured around some traumatic impossibility, around something which cannot be symbolized.’’
Žižek tends to read the lack in the Other as a site of linguistic breakdown where all attempts at signification falter – where the signifier rubs against a structural impossibility that neutralizes its power to generate meaning. I am more inclined to regard the Other’s lack as the very guarantee that there is no end to the play of signification, to the signifier’s inexhaustible ability to engender meaning without faithfulness to any permanent origin or center. I believe that in the same way that subject’s lack keeps it receptive to the outside world – and therefore amenable to constant transformation – the lack in the Other by necessity renders it porous and alterable. In other words, the reason that the Other contains an infinite pool of significatory potential is that does not possess enough consistency to ever entirely contain the open play, the infinite perpetuation, of signification; there is no way that the Other, however dominant, could ever inhibit what Jacques Derrida describes as the ‘‘overabundance’’ of signification – the fact that the signifier always inevitably signifies in excess of, and in variance from, ‘‘itself’’ in a manner that forges an opening for multitude of unexpected or surprising meanings. This explains the fact that although the Lacanian symbolic is hegemonic in the sense that it carries the weight of tradition – of all the cultural fictions that have over time solidified into seemingly binding conventions – it is simultaneously a structure that both generates and responds to new forms of signification.«

Andrej

3/10/2023 12:54:46 pm

»Other’s lack as the very guarantee that there is no end to the play of signification.«

Logičen sklep, ki potegnemo iz zgornje ugotovite.

»Veliki Drugi je neskončen. Je multipliciteta multiplicitet ali mnoštvo mnoštev. Jamči za obstoj sveta in ne-vsega. Veliki Drugi je ne-ves.«

Ali kot pravi Dr. Rutar na enem od svojih predavanjih na to temo.

»S svojo odločitvijo odprem možnost za nove odločitve, za nove oblike življenja, za nove načine razmišljanja. To pa ne more biti predmet vednosti. S svojo izbiro, s svojo odločitvijo ustvarim novo polje, odprem nov prostor. Ne znotraj prostorov ki že obstajajo sem se odločil za enega, ki je po mojem najboljši, ampak kreiram. Zato je ta odnos pravi Descartes SUBJEKTOV ODNOS DO BOGA je kreativen. Človek kreira nove oblike medsebojnih odnosov, nove načine življenja, nove načine razmišljanja, nove identitete, nove prostore, nove kraje.«

Andrej

3/11/2023 12:05:47 am

Zdaj pa prihajamo na področje etike in zakaj je potrebno verjeti v njo.

Dušan Rutar, Teorija Subjekta:
»Etična moč pomeni vztrajanje subjekta v negotovosti kot temelju eksistence: je moč, ki v Lacanovem univerzumu štirih dimenzij eksistence predstavlja Realno. Če z vednostjo ni nikoli mogoče priti do dokončnega odgovora na vprašanje KDO SEM?, pa je njena moč natanko v vztrajanju pri tej nemožnosti. Etična moč se zaradi tega upira vsaki drugi moči, ki posameznike in posameznice sili, da skušajo seči onkraj horizonta in priti do odgovorov na vprašanje glede svojega obstoja in identitete. Konflikt med vednostjo in močjo je zato konflikt med etičnostjo in narcizmom. Če pomeni etičnost v človeškem delovanju neko vztrajanje, ki je v temelju vztrajanje pri drugačnosti in tujosti, je narcizem poskus ohraniti imaginarni svet podob, kar pomeni, da je moč vedno način ohranjanja natancno določenih iluzij, preko katerih se ohranja tudi določene identitete in načini intersubjektivnosti, tj. strukture obcestev. Etičnost vednosti je zato predvsem v posameznikovi avtoanalizi, ki postavlja pod vprašaj iluzije (posameznikove in skupinske) ter odnose moči, tj. odnose politicne moči ter ideološke mehanizme (diskurzivne in verovanjske mehanizme). Volja do vednosti je zato pogoj demokracije, čeprav je njen nasprotnik volja do moči, ki vztraja pri ljubezni do iluzij. Če vednost iluzije razkraja, jih mehanizmi moči obnavljajo in še ohranjajo.«

»Vprašanje, ki je v osnovi etično, vztraja iz pradavnine in bo vztrajalo še naprej; preprosto ne more biti drugače. Čisto vsak človek se zato kdaj pa kdaj vpraša, kako naj živi, kaj naj dela, vpraša pa se tudi, kaj bi moral narediti, kaj bi bilo treba narediti. Intuitivno morda čuti, da se s takim spraševanjem obrača k nečemu, kar je onkraj vsakdanjih zadev, onkraj tega, kar se pojavlja in nastaja, nekaj torej, kar vztraja in je morda večno. Ne ve, kaj naj bi to bilo, ne ve, če sploh obstaja, čuti pa, da je smiselno razmišljati, da mora nekaj jamčiti za moralo onkraj vsakdanjih, partikularnih moralnih pravil. Če namreč takega garanta ni, je vsaka partikularna morala že sama sebi avtoriteta – tudi Hitlerjeva in Stalinova. Ali pa Trumpova.«

»Ko govorimo o etiki, mislimo na avtonomno vedenje ljudi, na njihovo samostojno, neodvisno presojanje, kaj v določenem trenutku narediti, da bo dobro.
Vsi veliki etični ideali, kar jih je kdaj ustvaril človek, temeljijo na verjetju in izhajajo iz njega; nobeden ne izhaja iz vednosti.
Kdor verjame, sploh ne potrebuje znanosti, da bi dokazala to, v kar verjame. Ne potrebuje družbe znanja in ne potrebuje nikogar, ki bi mu pripovedoval, kako se vesti. Verjeti namreč že pomeni biti odločen, da narediš nekaj, kar se ujema z naravo tega, v kar verjameš. Kdor verjame, je že odločen, že deluje. Ne potrebuje nobenih eksperimentov in nobenih dokazov. Ne čaka na znanstvenike, da bodo dokazali onkraj vsakega razumnega dvoma, kako se je najbolje vesti na tem svet. Daleč od tega.«

»Človek, ki verjame, je zavzet, je angažiran. Ni objektivno hladen in razumen. Ne manipulira, ne blefira in ne pretvarja se. Nima nobene potrebe po čem takem. Vodi ga natanko to, v kar verjame, zato tudi vztraja in ne odstopa. Lahko ga cvrete v vrelem olju, pa ne bo odstopil. Zakaj tudi bi, saj verjame!
Vsako etično dejanje, vsako emancipatorično dejanje, vsako pravično dejanje izhaja iz verjetja in se naslanja nanj.
Kdor torej verjame, ne potrebuje nobenega jamstva, nobenega dokaza, nobene Znanosti in nobenega Boga. Verjetje je avtonomno, je samo sebi dovolj, je paradoksni garant, ki jamči za samega sebe, samemu sebi. Natanko o tem je govoril Descartes, ko je v Meditacijah zapisal, da misleča stvar misli in da neskončno obstaja. Spinoza se je v Etiki nekaj desetletij kasneje pod to spoznanje le še podpisal. Ne po naključju.«

»Etika namreč pomeni, da človek prevzame odgovornost za svoje delovanje na lastna pleča. Še več: etika pomeni, da človek prevzame na lastna pleča tudi odgovornost za dogajanje v svetu, ki ga sploh ni sprožil sam.«

»Etika ni seznam pravil ali eno samo pravilo, ki ga je treba ubogati. Daleč od tega: etično delovanje pomeni utirati pot novemu, kar po definiciji pomeni, da se človek v takem primeru ravno ne drži nobenega znanega pravila. Etika nujno pomeni novo postavo.«

»Etika je beseda, ki je neločljivo povezana z besedo bog. Na dnu hierarhije človekovih potr

Andrej

3/11/2023 12:06:58 am

»Etika je beseda, ki je neločljivo povezana z besedo bog. Na dnu hierarhije človekovih potreb na tem svetu zato ni hrana, temveč je odnos do boga.«

Da pa ne bi pisal samo teoretično, pa bi priporočal ogled filma Black and Blue iz leta 2019 v katerem temnopolta policistka izgubi vezi s svojo črnsko skupnostjo, ker postane policistka in jo zaradi tega tretirajo kot izdajalko, ter si na drugi strani nakoplje bes policajskih kolegov, ker ne želi sodelovati v njihovih nečednih poslih. Obe skupnosti jo izključita. Ker nima več identitetne navezanosti, ‘interesa’, nadjazovskega pritiska, postane zmožna za etično dejanje.

Borut

3/11/2023 07:00:49 am

Iskreno hvala Andrej za poslane odlomke. Sigurno bom preveril kaj ima avtorica za povedati. Všeč mi je kako opisuje dvojno naravo velikega Drugega. Po eni strani nam stalno diktira in zapoveduje, po drugi pa je prav njegova nekonsistentnost tista šibka točka, ki nam omogoča svobodo ali bolje rečeno, kreiranje novih idealov, ki se opirajo njegovi hegemoniji. »I have proposed that one of the most effective means to oppose the oppressive ideals of the Other is to devise ideals of one’s own... Such an alternative reality can offer its participants symbols that neutralize the impact of those disseminated by the Other.« Nismo samo pasivni sprejemniki njegove ideološke interpelacije, ampak smo tudi ustvarjalci novih pomenov. »Lacan, in his seminar on the sinthome, to present the subject as an active inventor of meaning rather than as a passive recipient of hegemonic forms of meaning. More specifically, Lacan conjectures that language challenges normative symbolic structures as much as it reinforces them…«. Orodje, ki ga uporablja veliki Drugi obrnemo proti njemu. »… the signifier as a tool of sublimation has the power to challenge this morality precisely because it pursues the unknown and as-of-yet-unrepresented.« Potencial kreiranja novih pomenov preprečuje, da bi se veliki Drugi sklenil. Ontološko ostaja odprt. »In other words, the reason that the Other contains an infinite pool of significatory potential is that does not possess enough consistency to ever entirely contain the open play, the infinite perpetuation, of signification; there is no way that the Other, however dominant, could ever inhibit what Jacques Derrida describes as the ‘‘overabundance’’ of signification – the fact that the signifier always inevitably signifies in excess of, and in variance from, ‘‘itself’’ in a manner that forges an opening for multitude of unexpected or surprising meanings.« Ta manjko v velikem Drugem obrnemo sebi v prid. »I am more inclined to regard the Other’s lack as the very guarantee that there is no end to the play of signification, to the signifier’s inexhaustible ability to engender meaning without faithfulness to any permanent origin or center.«

Ko Dr. Rutar govori o zaupanju v Drugega govori o odpiranju novih prostorov, v katerem lahko pacient zaživi drugače, misli drugače, se obnaša drugače in to je možno le če je veliki Drugi odprt. Odprt za kreiranje novih pomenov. Če bi bil sklenjen potem ne bi bilo možno kreirati ničesar novega. Veliki Drugi nam jamči za človekovo kreativnost, da je novo možno in z njegovo pomočjo to dejstvo tudi udejanimo. »Jezik morale, etike, senzibilnosti, spoštljivosti in dostojanstva je zato jezik humanosti človeških bitij, za katerega jamči Veliki Drugi. Da, človek preprosto mora verjeti v nekaj, da bi sploh bil simbolno bitje; človek, ki ne verjame v Drugega, strogo vzeto, ni človek, ampak je monstrum.«

»Vsak človek ima zmožnost, o kateri želim razmišljati. To je zmožnost, da pripiše besedi bog ali Drugi pomen.« To pa je ‘sublimacija’ o kateri govori Mari Ruti. »… sublimation is a matter of ethics … liberates or creates a space from which it is possible to attribute certain values to something other than the recognized and established ‘common good’” … ensures that there is something “more than” reality within reality … Sublimation thus undermines the seamlessness of social reality … In this sense, it is exactly the fact that reality does not fully correspond to itself — that it is always punctured by the energies of the real — that forges an opening for the reinvention of (personal or social) ideals, values, and systems of representation.«

»Etična moč pomeni vztrajanje subjekta v negotovosti kot temelju eksistence … Etična moč se zaradi tega upira vsaki drugi moči, ki posameznike in posameznice sili, da skušajo seči onkraj horizonta in priti do odgovorov na vprašanje glede svojega obstoja in identitete … Etika namreč pomeni, da človek prevzame odgovornost za svoje delovanje na lastna pleča. Še več: etika pomeni, da človek prevzame na lastna pleča tudi odgovornost za dogajanje v svetu, ki ga sploh ni sprožil sam … Etika nujno pomeni novo postavo … Etika je beseda, ki je neločljivo povezana z besedo bog.«

Načelu realnosti velikega Drugega se torej zoperstavimo s kreiranjem novih idealov v katere moramo verjeti. Za to verjetje pa moramo biti pripravljeni zakockati socialne identitete. Etika n

Borut

3/11/2023 07:02:03 am

Načelu realnosti velikega Drugega se torej zoperstavimo s kreiranjem novih idealov v katere moramo verjeti. Za to verjetje pa moramo biti pripravljeni zakockati socialne identitete. Etika nam pomaga vztrajati v negotovosti po tem ko smo enkrat naredili ‘identitetni harakiri’.

»A kot rečeno flikanje znanja ne bo ničesar spremenilo, vsak dokler ne bo prišlo do prekinitve in odčaranja ...
Odčaranje pomeni izgubiti naivnost.«

Sublimacija pa je ravno nasprotje od očaranja in prekinitve: »… sublimation invites us to see the world from a different point of view — one that admits the sublime echo of the Thing…. That is, our faithfulness to the echo of the Thing establishes a code of ethics that is drastically different from that of the reality principle (the principle of the Other)…. ensures that there is something “more than” reality within reality.«

Borut

3/11/2023 07:12:27 am

Veliki Drugi je suveren. Nihče si ga ne more lastiti. Vsi smo samo njegovi subjekti. Tudi naši gospodarji. Borimo se le proti tistimi, ki ga hočejo za vselej zapreti. Ki si prizadevajo za vekomaj zatreti človekovo zmožnost za kreativnost.

Andrej

3/11/2023 09:31:22 am

Funkcija velikega Drugega ni samo, da zastopa oblastno ideologijo in služi našemu depriviligiranju. Brez velikega Drugega sploh ne bi bili zmožni za ljubezni, intersubjektivnosti, ustvarjanja pomenov in sublimacije, itd.

»… it is odd to complain that the Other/other has deprived me of what I only have because of this Other/other to begin with… […] … overlooks the fact that it is this very Other/other that gives us access to the meaning making capacities of language — that, more broadly, gives us the gift of sublimation. I have sought to explain that Lacan’s theory of sublimation reveals that the signifier is by no means equivalent to the Other’s hegemonic law — that there are ways to break our servitude to the Other….[...]... However, her recurring emphasis on “dispossession” makes it easy to forget that, without this “dispossession,” we would be incapable of meaning production, intersubjectivity, and even love; we would in fact have no psychic life to speak of. Whatever the political and ethical failings of the Other — and there is no denying that these can be considerable — we cannot refute that, without our participation in symbolic structures of signification, we would be deprived of many of the things that most matter to us in the world. Though the signifier deprives us of “wholeness,” it is simply not the case that our problems would be solved if we were somehow able to sidestep its alienating imprint. As much as Lacan criticized our propensity to buy into the complacency of the Other, he also stressed that it is through the Other that we come to constitute ourselves as creatures of sublimation, that is, creatures who possess the capacity to resculpt the world.«

Andrej

3/11/2023 09:53:10 am

In nadaljevanje:

»Lacan’s theory of sublimation demonstrates that even though we are never free of social norms, we are not entirely determined by them either. This is because there are two distinctive “levels” of the Other. On the one hand, there are the demands of various authority figures, such as parents, teachers, spouses, and other significant others, as well as of sites of institutional power such as the state, law, work, and religion. On the other, there is the symbolic order as a structure of meaning production that raises us to the status of (at least potentially inventive) makers of meanings. I have attempted to show that while our meanings may accord with the demands of authority figures and sites of institutional power, they can also challenge these demands. This is a matter of pitting the Other against itself, as it were, of fighting the tyrannical aspects of the symbolic order with the significatory resources that this very order makes available. Furthermore, because of the Derridean “overabundance” of the signifier, our acts of meaning production can be renewed indefinitely so that there are, in principle, no limits to the human capacity to fashion new meanings. Precisely because we never reach the end of meaning (the “truth” of Being) — because sublimation always fails to attain its aim (or only attains it because it fails to attain its goal, the Thing-in-itself) — the process of singularizing our discourse is inherentlyr open ended. This is why our inability to bring our sublimatory impulse to a satisfactory conclusion is not a cause for grief but what lends human life much of its dynamism.«

Dalje pa si preberite sami.

Sara L

3/12/2023 04:44:24 am

»Vselej že verjamemo v Drugega, le redko pa se zgodi, da to vero postavimo pod vprašaj.«
Tukaj je verjetno mišljen ‘uradni’ veliki Drugi, ki je propagiran preko mainstream medijev. »Razberemo lahko, katere besede se nenehno ponavljajo, ko v zmedenem drsenju pomena in smisla, naši politiki ne zmorejo razložiti in opravičiti dodatnega financiranje oboroževanja in ne npr. rajši mirovnih prizadevanj. Osnovno izhodišče, v katerega pravijo moramo verjeti in mu zaupati je: »Rusija je agresor, Ukrajina pa žrtev« «. In kdor podvomi v njegovo propagando obvelja za obstranca »Vsakomur, ki ne izkazuje zvestobe, grozi izključitev in diskreditacija, saj da razmišlja absurdno in ni sposoben sklepati.«

Gospa Jelena smatra, da človeštvo trpi zaradi prevelike zaupljivosti do ‘uradnih’ razlag velikega Drugega. Zaradi te naivnosti potrebuje »… dekonstrukcijo zaupanja v velikega Drugega. Pa naj bo to zaupanje v Putina, v Bidna, v Zelenskega, zaupanje v Medije, zaupanje v Znanost, zaupanje v Trg ali tudi zaupanje v Nezavedno ali Boga.« To dodatno podkrepi z izjavo: »Vi če hočete, kar zaupajte v svojega Dr-ugega, ki ni neskončnost, kot bodo še mnogi drugi še naprej zaupali v velikega Drugega posredovanega skozi medijsko propagando« in »Ampak ljudje na tem svetu že zaupajo temu ali onemu, čisto premalo pa je dekonstrukcije, npr. propagandnih sloganov.«

Gospa Jelena nenehno izpostavlja problematičen odnos do ‘uradnega’ velikega Drugega.

Jaz pa trdim, da je akutnejši problem nekje drugje.
Danes imajo ljudje ciničen odnos do uradnih razlag in jim ne verjamejo. Razmah družbenih medijev je prinesel alternativnega velikega drugega in kot pravi Mladen Dolar: ‘‘... je v 15 letih dobil neizmerno moč. Uradni veliki drugi, običajni veliki drugi, je nekako postal talec rasti družbenih omrežij. Informacije, ki se širijo po omrežjih, so nepreverjene in pogosto nerelevantne, vseeno pa lahko dobijo tako širok razmah, da dejansko konkurirajo vsem uradnim institucijam, uradnemu velikemu drugemu.”
Težko je danes gledati televizijo in pri tem ne zavzeti cinične drže. Prevladujoča subjektivnost ljudi je antikonformistična in uporna. Nihče noče več obveljati za konformista.

Vprašanje je kako se boriti proti tistimi, ki zlorabljajo nezaupljivost do ‘uradnega’ velikega Drugega in prav to ‘antikonformistično samopodobo’ ljudi speljejo sebi v prid. Ljudje zaradi nezaupljivega odnosa do ‘uradnega’ velikega Drugega postanejo dovzetni za prodajalce megle, ki jim govorijo le tisto ker bi radi slišali. En tak influencer je na primer Andrew Tate. On svojim sledilcem svetuje naj nikar ne nasedajo uradnim propagandnim slogom in se izklopijo iz matrice (velikega Drugega).
Več na tejle povezavi: https://jacobin.com/2023/03/andrew-tate-capitalism-scam-misogyny-alienation-hustle

Kako odčarati ljudi od teh ‘alternativnih velikih Drugih’? Kako Jordan Petersona prepričati da nekaj takega kot kulturni marksizem ne obstaja? Kako rasista prepričati da rasa ne obstaja? Kako religiozne vernike prepričati da spol ni biološka danost? Kako verskega fanatika prepričati, da imajo ženske pravico do splava? Kako prepričati mesojedce, da bi pojedli manj mesa?

Tako ko bi poskušali narediti ‘dekonstrukcijo’ takšnih verjetij bi v njih sprožili odpore in agresijo. Nad nami bi prišli z ‘vilami in baklami’.

Borut

3/12/2023 08:46:19 am

Ne smemo podcenjevati človeške zmožnosti za zanikanje realnosti. Prebivalci Dachaua so živeli v neposredni bližini koncentracijskega taborišča, ampak so kljub temu po vojni zatrjevali, da niso vedeli ničesar kar se je v njemu pripetilo.

Clint Smith: »Med obiskom spominskega območja me je osupnilo, kako blizu so okoliške stanovanjske hiše, restavracije in kavarne. To ni bilo koncentracijsko taborišče sredi ničesar, torej so ljudje, ki so med vojno živeli v njegovi bližini, morali vedeti, kaj se godi v njem.
George Tievsky, ameriški vojaški zdravnik, ki je sodeloval pri osvoboditvi Dachaua, je razmišljal podobno. »Vohal sem smrad iz taborišča,« je opisal tisto majsko nedeljo leta 1945, ko je prišel v mesto.
»Sam pri sebi sem se vprašal, kako je to mogoče. Kako je tukaj lahko obstajalo taborišče? Ti ljudje. To mesto. Tik zraven taborišča smrti? Meščani so vedeli, kaj se dogaja v njem. Slišali so vlake, ki so prihajali, polni ljudi, in odhajali prazni. Vonjali so duh po smrti. Videli so dim, ki se je valil iz dimnikov… In vendar, ko sem jih povprašal, ali so vedeli, so vsi po vrsti odgovorili nikalno. Trdili so, da niso vedeli nič. Nobene krivde. Nobenega obžalovanja.«
Spraševal sem se, ali je bilo to pred ali po tem, ko so ameriški vojaki pripeljali Nemce na ogled taborišča, preden so vstopili skozi vrata in videli shirana telesa, zavohali gnijoče meso. Preden so bili Nemci prisiljeni pokopati trupla. Ali so takrat še vedno zanikali?«

Renata Salecl je na to temo napisal izvrstno knjigo z naslovom "Strast do nevednosti: kdaj in zakaj ne želimo vedeti."

Sara L

3/12/2023 10:06:40 am

Sem prebrala to knjigo.

Renata Salecl:
»Francoski psihoanalitik Jacques Lacan si je izraz »strast do nevednosti« izposodil iz budističnih študij, da bi z njim opisal, kako so njegovi pacienti počeli vse, kar so lahko, da bi se izognili priznanju vzroka svojega trpljenja, čeprav je večina k njemu prišla s trditvijo, da si ga želijo razumeti … […] … Po eni strani bo [knjiga] preučevala, kako se poskušamo izogniti spoprijemanju s travmatično vednostjo, po drugi strani pa bo analizirala, kako družbe odkrivajo nove in nove poti, da zanikajo informacije, ki bi lahko spodkopale strukture moči in ideološke mehanizme, ki ohranjajo obstoječi red.«

Zmožnost zanikanja je gospa Jelena popolnoma spregledala. Zato pa bi bilo morda fajn, da si pridobi analitično izkušnjo.

Borut

3/12/2023 10:37:32 am

Prav vesel sem, da se je končno pozornost premaknila od onih tam zgoraj (zatiralcev) na nas spodaj (zatirane). Predno se povsem osredotočamo na gospodarje je potrebno narediti avtorefleksijo - kako si sami sebi lažemo. Odgovorni smo če gledamo stran in nič ne ukrenimo, pozneje pa krivdo prevalimo na vodilne, tako kot so to storili Nemci po drugi svetovni vojni. Za ohranjanje družbenega reda niso zaslužni samo gospodarji in njihovo zavajanje. Želimo biti zapeljani in želimo si iluzij. Zgolj moč oblasti ne more pojasniti naše vpletenosti.

Roma

2/26/2023 03:53:07 am

Je možno, da veliki Drugi ni eno Singularno vzvišeno bitje, ampak Skupnost? Saj, kolikor zmorem si zamišljati v tem trenutku, je prav Ta edino nujna za naše konkretno fizično, duševno in duhovno preživetje. In edina kamor bi tudi moral vsak vlagati del svoje energije. V starih časih so bili t.i. Modreci tisti, ki so vlagali vanjo s premišljeno besedo, s skrbjo in dobrimi deli do sočloveka.

A zdaj - Bolj ko študiram našo zgodovino, bolj je to le zgodba o vojnah. Ker te so nas pa vsaj kaj naučile? Skozi prizmo Doktrine šoka (N.Klein) pa se še celo v njih osnovni principi že leta ponavljajo in ljudje lagodno drsijo vanje in , če pomislim, kot davkoplačevalec te vojne že vrsto let tudi sponzoriram.
Moje mnenje je - ljudje povečini nočejo misliti nič kaj divergentno, nič več kot je in niti ko je to nujno potrebno. Dr.Rutar in ne le on ( podobno Montessori, Steiner, zagotovo Stari, česar pa ne poznam veliko) pa ima eno lepo predavanje (2019) naučite otroke misliti, raz-mišljati:

https://m.youtube.com/watch?v=2bEAnrKrznk

( Posvet v državnem svetu . Vloga šole danes in jutri). Poglejte ga, dokler ni pop-ularen. Če bi ta video postal viralen, ga kmalu ne bi bilo več. :))

Psihoanaliza, Putin in socializem za elito

Leave a Reply.

AVTOR

Arhiv

Kategorije