Psihoanaliza kot umetnost pogovarjanja

Ko se ljudje družijo in se zdi, da se pogovarjajo, se pogosto dogaja nekaj drugega; zapisano potrjujejo vsakdanje izkušnje, ki se že dolgo nenehno ponavljajo, pa tudi raziskave. Prvič. Zdi se, da se ljudje poslušajo, vendar se ne. Zelo hitro usmerjajo pozornost na kaj drugega, ne sledijo več sogovorcu in na koncu drugega stavka ne vedo, kako se je začel prvi. Drugič. Ko se odzovejo, pred tem je videti, da komaj čakajo, da začnejo govoriti, zato so nestrpni in sogovorca pogosto kar prekinejo, so njihovi odzivi bodisi povezani s tem, kar je povedal sogovorec, ali pa tudi niso, vendar jih to očitno nikoli ne skrbi. Tretjič. Odzivi na sogovorčevo govorjenje so predvsem mnenja, ki jih imajo, teh pa ne zagovarjajo, saj jih ne znajo. Mnenj pravzaprav namreč ne zagovarjaš, ampak jih zgolj zatrjuješ; pač vztrajaš, da jih imaš, in občasno dodaš, da imaš pravico do njih. Četrtič. Navidezni sogovorci čez nekaj minut zgolj kopičijo mnenja in se ne poslušajo več, ker nimajo interesa, da bi se poslušali, saj imajo predvsem interes, da njih nekdo posluša, oziroma da sami govorijo.

Taka je tudi osnovna psihoanalitična izkušnja: ljudje obupno potrebujejo sogovorce in to, da jih nekdo zares posluša. Dobro poslušanje kajpak vodi k dobremu pogovarjanju, dobro pogovarjanje pa ima lahko daljnosežne posledice. Sokrat natanko ve, o čem govorim.  
 
Freud zase verjame, da je novodobni Sokrat. Ne zdravnik in ne psihiater, temveč modrec. Ni moti se, saj je zares to, kar verjame. Nihče namreč ne posluša ljudi, kot jih posluša dober analitik, in Freud je dober analitik. Posledice so, kot rečeno, korenite.
 
Sokrat ni sofist in ne more postati sofist, tudi če bi hotel, nima mnenj in nikogar ne želi normalizirati, karkoli že normaliziranje pomeni. Pravzaprav se mu to, kar velja za normalno, upira, zato ni pripravljen sodelovati pri ohranjanju videzov normalnosti, ampak jih vsak dan postavlja pod vprašaj. Prav gotovo je eden prvih ljudi, na katere se še danes lahko sklicuje znanost, ki ni iskanje resnice, kot mislijo celo znanstveniki, ampak je umetnost zastavljanja novih, boljših vprašanj o svetu in o tem, kar se dogaja v njem ali bi se lahko dogajalo.
 
Psihoanaliza je natanko to: umetnost pogovarjanja z drugim človeškim bitjem, ki vodi k zastavljanju dobrih vprašanj, s katerimi se drugi človek še nikoli ni soočil. Taka vprašanja terjajo od njega premik v simbolnem svetu, zaradi česar ne more več zaznavati, čutiti in razlagati sveta, kot ga je pred vstopom v analizo.
 
Taki premiki so nujno vzvodi za spreminjanje sveta. Ko ljudje končno dojamejo, da ne obstaja ultimativno mesto, na katerem bi končno in dokončno zasidrali lastno subjektivnost ali identiteto, da bi bila normalna ali celo pristna, prava, naravna ali najbolj resnična od vseh, umetniški izdelek par excellence, jim je jasno, da je njihova dolžnost zastavljanje dobrih vprašanj tem, ki mislijo, da tako mesto obstaja in da ga dobro poznajo.
 
Razmerja med temi, ki vedo zgolj domnevno, in onimi, ki se ne pretvarjajo, da vedo, znajo pa zastavljati dobra vprašanja, se mahoma sesujejo in družbena razmerja izgubljajo tla pod nogami. Taka je tudi klasična razsvetljenska ideja, ki ima univerzalno razsežnost: ljudje ne morejo biti dolgo podložniki drugih ljudi in družbenih razmerij, ki temeljijo na nepravičnosti, izkoriščanju, tekmovalnosti in kopičenju kapitala v rokah elit. Namesto da gradijo pravo identiteto, se lotijo sveta prav tam, kjer se ga je tudi treba lotiti.