Psihoanalitično zanimanje za resnico in druge svetove

Nenavadna psihoanalitična lekcija za vsakdanje življenje je celo nekoliko travmatična. Ko pripovedujejo ljudje analitiku o sebi, o svojem življenju, odnosih z drugimi ljudmi, celo o svoji intimi, se vedno znova izkaže, da so vsakdanje spontane zgodbe o istem zmotne, preveč enostavne, prepletene z vraževerjem, z laično psihologijo, zaradi katere se ljudem zdi, da se dobro poznajo, v resnici pa se ne. Psihoanaliza zato ni niti brskanje po pacientovi duševni pokrajini, da bi odkrili nekakšno globoko resnico, niti ni zapeljevanje pacientov k sprejemanju takih zgodb, ki so všeč analitiku. Kaj se potem v psihoanalizi sploh dogaja, kakšna je resnica pripovedi, ki jo je Anna O. imenovala talking cure? In kako je mogoče razumeti učinkovitost analitičnega pripovedovanja, saj je zelo verjetno, da dobri ljudje delajo dobre stvari tudi brez psihoanalize in celo ne potrebujejo religije? Kakšno vlogo ima pri vsem tem resnica in koga dejansko zanima? Francoski antropolog Maurice Godelier je že pred nekaj leti priobčil dobro knjigo za odgovarjanje na ta vprašanja. Njen naslov je L’Imaginé, l’imaginaire & le symbolique.

Odgovor na zastavljena vprašanja je morda natanko v dobrem razumevanju samih vprašanj. Če zmorejo dobri ljudje dobra dejanja, ne da bi jih kdo silil k temu, jih prepričeval ali vzgajal, potem ne potrebujejo psihoanalize. Kdo jo potrebuje?
 
Morda je ne potrebuje nihče. Slabi ljudje bodo še naprej delali slaba dejanja, dobri ljudje pa dobra. Prvi ne potrebujejo psihoanalize, saj ne vidijo nobenega smisla v pripovedovanju zgodb o sebi tujcu, za katerega so morda celo prepričani, da je čarovnik, šarlatan, obseden s seksom, ali kaj podobnega, drugi pa tudi ne, saj že delajo dobra dejanja, zato ne vidijo nobenega smisla v morebitnem spreminjanju sebe.
 
Temeljna vrednota znanosti je vsekakor resnica. Znanstveniki jo cenijo, iščejo jo, približujejo se ji, skušajo jo artikulirati čim bolj natančno. O tem ne more biti nobenega dvoma. Ne obstaja žensko ali moško dojemanje resnice, kot je nekje pripomnil Richard Dawkins. Če je nekaj res, je čisto vseeno, kakšnega spola je človek, ki jo artikulira.
 
Da bi ugotovili, kaj je res, recimo, da vas zanima morebitni vpliv polne lune na vedenje ljudi, naredite vrsto strogo nadzorovanih eksperimentov, lahko pa se zanašate na intuicijo, notranji občutek ali na članek, ki ste ga slučajno prebrali v časopisu. In če vas zanima, kako pozdraviti kako bolezen, se lahko obrnete na zdravnika, lahko pa tudi na vrača, ki bi z mrmranjem čarobnih izrekov preganjal zle demone iz vašega telesa. Od vas je kajpak odvisno, kaj storite.
 
Raziskave dokazujejo obstoj zanimive povezave med izobraženostjo ljudi in miselno togostjo. Visoka izobrazba je tako lahko vzvod za miselno togost, saj se zelo izobraženi ljudje močno oklepajo pridobljene izobrazbe oziroma učenosti, od katere zlepa ne odstopijo. Povezavo zlahka razumemo, kajti kdor se je dolga leta izobraževal in za izobraževanje morda porabil ogromno denarja, ne misli zlepa odstopiti od spoznanj, do katerih je na tak način prišel, saj jih ima za svojo lastnino.
 
To ne pomeni, da bi morali taki ljudje k psihoanalitiku, pomeni pa, da ne obstaja preprosta linearna povezava med izobraženostjo in razsvetljenstvom.
 
Zanima psihoanalitika resnica ali pač ne? Ga zanima resnica pacientovega trpljenja, kajti k njemu ne prihajajo ljudje, ki ne bi vsaj malo trpeli? Kaj pa, če se motijo in sploh ne trpijo? Je psihoanaliza razsvetljenska ali pač ni?
 
Obstaja dober odgovor. V vsakem primeru mora biti analitik naravnan na resnico. Če pacient trpi, mora obstajati resnica njegovega trpljenja, ki jo je mogoče spoznati. In če ne trpi, je resnica pač ta, da ne trpi, zato mu analitiki reče, da gre lahko domov.
 
Resnica je, da trpljenje ljudi ne laže. Sprenevedanje glede trpljenja je sicer mogoče, a ne v analitikovi sobici. Tam se dogaja natanko to, o čemer piše Godelier v svoji knjigi, v kateri zagovarja preprosto objektivno spoznanje o človeških osebkih: zmožni so presegati danosti sveta, oblikovati nove svetove in jih naseljevati.