Prvi spol, drugi spol in življenje v fantazijskem svetu

Medtem ko skušajo eni dokazati drugim pomen in pomembnost podrejenosti enega spola drugemu, na primer prvega spola drugemu ali tistega, ki je prišel prvi, onemu, ki je prišel kasneje, različica je kajpak podrejenost drugega spola prvemu, pri čemer je prvi prvorazredni, drugi pa zgolj drugorazredni, kar se izteče v ugotavljanje, kako prvi spol sploh natanko določi drugega in kako slednji določi prvega, je ob koncu časa nadvse zanimivo opazovati simptom, za katerega velja reči že takoj na začetku tega zapisa, da pove veliko prav o teh, ki jo zagovarjajo – podrejenost namreč. Psihoanaliza nas namreč uči, da je podrejenost vprašljiva že sama po sebi, kajti človeška bitja, prvi, drugi ali deseti spol, mi je čisto vseeno, so vsa po vrsti podrejena nečemu, kar ima status univerzalnega in absolutnega, torej je nad njimi in nad vsakim posameznikom. Prav ta podrejenost [univerzalnemu, absolutnemu] jim omogoča histerično držo, ki pomeni, da postavljajo pod vprašaj vsako identiteto in njeno domnevno podrejenost/nadrejenost/določenost/določljivost. Klasična Heglova in Freudova lekcija, kajpada. Treba jo je zgolj dojeti. Če je še čas.

Medtem ko eni zagovarjajo podrejenost drugih, s tem pa ipso facto tudi nadrejenost prvih, parlament Evropske unije razglaša climate emergency, podnebno krizo torej. V istem času številni mainstream ekonomisti še vedno živijo v fantazijskem svetu. Namesto da bi razložili ljudem, kot to delajo fiziki glede podnebnih sprememb, kako slabo gre globalnemu gospodarstvu, sadijo rožice o njegovi rasti. Resni ekonomisti govorijo o paradoksni rasti, ki jo imenujejo stagnating growth – ne zmanjšuje se, vendar tudi raste ne. Ljudje, ki imajo denar, ga raje vlagajo  v fiktivne denarne posle, ki jim prinašajo večje dobičke. Njihovo delovanje je del paradigme sodobnega življenja: civilizacija je resno ogrožena, toda obnašajmo se, kot da je vse v najlepšem redu in da bo jutri vsaj enako kot danes. Fantazijski svet seveda takoj trči na resno kritiko: ne bo enako. Zakaj ne?
 
Odgovor na vprašanje je tako rekoč zapisan v empiričnem dejstvu, da je parlament EU razglasil podnebno krizo. Ta po definiciji terja takojšnje, obsežne in korenite posege v naš način življenja. Če je kapitalizem kot Titanik, je že zato v resnih škripcih, saj preprosto ne prenese takih posegov. Kaj se bo torej dogajalo?
 
Posegi bodo počasni in drobni, kjer bodo večji, se bodo ljudje upirali. Na primer. Ne znam si predstavljati, da bi se v Sloveniji konstruktivno dogovorili, ali bomo imeli tisti dimnik v Šoštanju še naprej, da bo onesnaževal ozračje, ali pa bomo zgradili novo zmogljivo jedrsko elektrarno, ki je najbolj varna in najbolj učinkovita naložba v pridobivanje velikih količin energije. V Sloveniji se ne morejo dogovoriti niti o tem, ali bodo končno zgradili tistih nekaj kilometrov proge do Kopra ali ne.
 
V sodobnem svetu je tako rekoč nemogoče, da bi kapitalizem deloval v obče dobro, saj deluje najprej in bistveno v dobro korporacij, njihovih lastnikov, milijarderjev ter njihovih podrepnikov. Ni šans, da bi deloval v obče dobro, čeprav nekaj drobtinic z bogatinove mize pade seveda tudi na to polje. Vsi ti ljudje vam bodo takoj povedali, ekonomisti pa jim bodo pritrdili, da je vsako poseganje države, da bi se karkoli spremenilo, da bi torej kapitalizem deloval bolj za obče dobro, že vnaprej obsojeno na propad. Neoliberalna mantra je namreč kristalno jasna: država nima kaj iskati v svobodnem svetu kapitalizma.
 
Kaj bo potemtakem naredila Evropska unija, ki je pravkar razglasila podnebno krizo? Najprej bo razvila nov način ekonomskega razmišljanja o svetu. Morda ga ne bo niti razvijala, saj že obstaja – torej ga bo zgolj uveljavljala.
 
Novo razmišljanje temelji na starih in dokazanih dejstvih, da so ljudje najboljši delavci tedaj, ko sodelujejo, ko se ne obnašajo kot sebični povzpetniki in pohlepni individualisti, da je za obstoj ljudi neobhodno obče dobro, za katerega skrbijo ljudje kot bitja, zmožna za solidarnost, recipročnost, moralno in etično delovanje, skrb za drugega.
 
Natanko o tem govori kritična pozitivna psihologija. Ljudje so najboljši takrat, ko so vse našteto, to pa so, potencialno, ves čas svojih življenj, le da številni nimajo empiričnih pogojev, da bi to tudi zares bili. Morda se v bodočnosti vendarle kaj spremeni. Na primer podrejenost prvega spola in nadrejenost drugega, kajti bliža se čas, ko bo prekleto vseeno, kateri spol kdo ima ali ga zagovarja, kdo je prvi, kdo je drugi, kdo je nadrejen in kdo je podrejen.