Prvi maj, radikalnost in veselost duha

Številni ljudje praznujejo prvi maj kot praznik dela. Nekoliko nostalgično, nekateri, drugi veselo, kar pomeni, da si dajo duška. In v teh časih pravijo, da je dobro biti radikalen, kar naj bi pomenilo veselost duha (sic!) ali več istega oziroma nazaj v normalno stanje. Sam dodajam intimno noto, kot se za dnevnik to tudi spodobi, ki naddoloča moje dolgoletne izkušnje z mladimi ljudmi s posebnimi potrebami. Obstaja namreč še vse kaj drugega kot le veselost duha. Bližajo se težki časi.

Razmišljanje, ki ga zapisujem, sega daleč. Ne le v mojo mladost, ko se je odprlo polje duha in me navdalo z neskončnim začudenjem, temveč celo v neskončnost, ki ni le neskončnost duha, marveč je tudi neskončnost same misli, kar je izjemno, da ne rečem radikalno.
 
In znotraj neskončnega duha – hendikep. Ne-celost sveta, kot bi rekel psihoanalitik, nedokončanost, kot bi dodal filozof. Branje Marxa in Engelsa me dokončno prepriča, da delavci redko uživajo v veselosti duha. Ne pomeni, da ne uživajo nikoli, toda koordinate njihovega izkoriščanja ostajajo, čeprav se obenem nenehno spreminjajo. Vedno znova so jih skušali spremeniti in nikoli niso pozabili na veselost duha.
 
Veselite se torej, svet je mogoče spreminjati. A veselost duha mora pospremiti trdo delo, zavezano najvišjim etičnim idealom. Kdor se namerava samo veseliti, ne bo prišel niti do prvega vogala, kjer bo duh omagal in bo depresija vse bolj na dosegu roke. Notranja izpolnjenost, za katero pričuje Jezus, ni daleč od trnja na njegovi glavi.
 
Potem sem dojel. Krik trpečega odpre svet bivajočega etičnosti – naslavlja se name in nekaj terja od mene. Trpljenje je natanko odpiranje etične perspektive. Sočutje je le en vidik odgovornosti za Drugega.
 
Etičnost v odnosu do drugega, na primer do otroka s posebnimi potrebami, je zato trganje sebe od sebe. Pomeni bolečo izgubo lastnega zadovoljstva in udobja, celo identitete, pomeni ponujanje sebe, ki je trpljenje. Etična subjektivnost za Drugega je primerljiva čustvenemu odzivanju matere na bolečino svojega otroka.
 
Kdor hoče pomagati drugemu, otroku s posebnimi potrebami, se mora zavedati dolžnosti, ki je odpiranje in izpostavljanje Drugemu – to je velikodušnost etičnosti; jaz sem dan, sem izpostavljen. Izbran sem kot moralni subjekt; v tem sem unikaten in odgovoren – obstajam skozi drugega in zanj.
Ne obstaja samoaktualizacija brez drugega in brez etičnosti. Če je brezbrižna do drugega, sotrpina, je zgolj prazna lupina, napolnjena z vsakič drugačno komercialno dobrino.
 
Veselost duha? Morda, tudi, vsekakor, toda dobra volja ne dosega tistih razsežnosti eksistence, ki so daleč najpomembnejše in najvrednejše.
 
Ob prazniku dela zato razmišljam, kam smo prišli, da veselost duha nadomešča ideje in resne razmisleke. Na primer tiste o socializmu in komunizmu.
 
Komunistična Partija ZDA je nastala dve leti po ruski oktobrski revoluciji. Natanko istega leta je bila ustanovljena Slovenska socialistična stranka. In zgodovina uči, da je nastala Komunistična partija Slovenije aprila leta 1937 – najprej v cerkvi, potem pa na kmetiji Barličevih na Čebinah.
 
Zgodovina uči, ljudje pa sproti pozabljajo. Vsakdanje življenje do določene mere spodbuja veselost duha, obenem pa preprečuje razmišljanje o družbenih nepravičnostih, ki niso od včeraj. Jutri bo slabše, ker veselost duha ne bo mogla zajeziti niti družbenih nepravičnosti, niti izkoriščanja delavcev, niti bolečine in trpljenja teh, ki se globoko zavedajo resnice sveta.