Protipotrošništvo v času rasti

V času, v katerem vsak dan poslušamo mantre o močni volji posameznikov in posameznic, ki se s trdim delom disciplinirano poganjajo k uspehu, o katerem pred tem sanjajo, seveda, sanjajo kajpak lahko tudi vmes, je precej nenavadno, vsekakor pa je tudi osvežilno, razmišljanje o protipotrošništvu (anti-consumption). Nenavadno in osvežilno je zato, ker temelji na tako rekoč enakih temeljih kot mantra o stopničkah in sanjah o uspehu.

Protipotrošništvo namreč pomeni prostovoljno vedenjsko nagnjenje k zmanjševanju. To pomeni, da se ljudje prostovoljno, s pomočjo volje, ki je prosta, svobodna, odločajo za zmanjševanje, ne za rast, poganjanje naprej, kopičenje in povečevanje nečesa, da bi uspeli ali postali Nekdo. Še več.
 
Protipotrošništvo zajema tudi upočasnjevanje dinamike življenja. Pomeni namreč več čuječnosti, manj hitenja, s tem pa tudi manj stresa, manj priganjanja k delu, več počivanja, regeneracije ali obnavljanja, več telesnega in duševnega zdravja. In nenazadnje: protipotrošništvo pomeni tudi poenostavljanje. Številne stvari v naših življenjih namreč lahko naredimo tudi na manj komplicirane načine, kot mislimo. Učinek je tudi zmanjševanje nepotrebnega izkoriščanja virov, ki ga spodbuja potrošniška kultura, kot ugotavljajo avtorji knjige z naslovom Protipotrošništvo: raziskovanje nasprotovanja potrošniški kulturi (uredila sta jo Hélène Cherrier in Michael S. W. Lee).
 
Ugotavljajo, da je za razumevanje protipotrošništva pomembno zlasti dvoje.
 
Prvič. Razmišljanje, v kakšnem svetu zares želimo živeti. Želimo še naprej živeti v svetu, ki spodbuja potrošništvo in nenehno rast vsega? Ali pa imamo drugačne predstave o prihodnji družbi, v kateri ne bomo tako dramatično izčrpavali virov, uničevali narave in pospeševali podnebnih sprememb? Zdi se, da je odločitev za to, kako želimo živeti, povsem v naših rokah ter je odvisna od naše volje, sanj o drugačni družbi, trdega dela in discipline.
 
Drugič. Spoznavanje, kateri produkti so v novi viziji družbe nujni, pomembni, vredni in kateri so preprosto nepomembni in so odveč, ker ne sodijo vanjo, se ne ujemajo z našimi predstavami in sanjami o življenju v drugačni družbi.
 
Iz obojega smemo sklepati, da ni nujno, da samodejno pristajamo na vse možne izdelke, na vse blago, ki nastaja v družbi, v kateri živimo, da se strinjamo, da je vsaka storitev taka, da spada v naš svet, da je pomembna in vredna, da jo je treba kupiti že samo zato, ker obstaja ali oglas zanjo zatrjuje, da je dobra. Ni nujno, da se trudimo biti dobri potrošniki, da trošimo ali porabljamo vse več, da verjamemo vsakemu oglasu, vsaki reklami in vsakemu pozivu.
 
Pravzaprav je razumneje ugotoviti, da so nekateri izdelki nepomembni, nevredni našega denarja, da niso dobri, da so morda celo škodljivi, da so torej odveč. Ko to ugotovimo, jih kratko malo ne kupujemo (več).
 
Obstaja torej logika protipotrošništva. Ko nas nagovarjajo, naj trošimo več, jim zato odgovarjamo, da bomo trošili kot razumna bitja, ker to tudi smo, ne pa samo zato, ker se zdi, da je treba trošiti več, da s tem povečujemo proizvodnjo novega blaga, za katero nekdo zatrjuje, da jo je treba povečevati.
 
Če torej resno jemljemo poziv televizijskega voditelja, ki nam vsak večer reče, naj razmišljamo s svojo glavo, potem – razmišljamo s svojo glavo. In ko nas nagovarjajo, naj trošimo več, po premisleku odgovarjamo, da bomo kritično premislili, ali se bomo odzvali pozivu ali se ne bomo.
 
Vtis je torej, da je dejansko vse v naših rokah, mislim na prihodnost naših življenj, če imamo močno voljo, če smo disciplinirani, če trdo delamo in se nikoli ne vdamo, če vztrajamo in se vedno znova poberemo, ko pademo, če ne popustimo in trmasto rinemo naprej, če kritično mislimo.
 
Če torej zgolj ubogljivo počnemo to, k čemur nas nenehno nagovarjajo.