Proti teoriji in brez refleksije

Naša vsakdanja življenja so napolnjena z informacijami. In ker že nekaj časa živimo v družbah znanja, kot jih imenujejo, so napolnjena tudi z znanjem. V resnici pa je bistveno drugače.

Zelo pomembno spoznanje, ki ga širim po slovenskih šolah, v letošnjem šolskem letu sem jih obiskal več kot trideset in predaval več kot 1500 učiteljem, svetovalnim delavcem, ravnateljem, pomočnikom ravnateljev in drugim, je tole: možgani zavračajo ogromno večino vseh informacij, ki se kopičijo okoli nas. Zavrnejo tudi do 85 % informacij, včasih celo več, ker jih za svoje delovanje preprosto ne potrebujejo. Kakšna je potemtakem korist od vseh teh informacij?   

Tudi z znanjem je problem. Množice informacij namreč še niso znanje, kar se ponuja kot znanje, pa je pogosto zgolj zbirka ne dovolj premišljenih klišejev, stereotipov, puhlic in za silo prirejenih izjav ali stavkov, ki jih ljudje preberejo ali slišijo ob tej ali oni priložnosti.

Z lahkoto ugotovimo, da v javnih prostorih prevladujeta dva mehanizma, ki si ju velja pobliže ogledati.

Prvič. Brezbrižnost do teorije. Beseda teorija je pogosto zgolj puhlica, ko na primer kak politik reče, da ima tezo, ali pa je celo žaljivka, češ da moramo razmišljati konkretno. V resnici ne obstaja bolj konkretno razmišljanje, kot je teoretsko, kajti teorija je rigorozna, kar vsakdanje življenje pogosto ravno ni, je izjemno, celo pikolovsko natančna, kar vsakdanje življenje zopet ravno ni, je podrejena nenehnemu preverjanju, kar vsakdanje življenje ni, eksperimentom in zlasti dvomu, kar vsakdanje življenje zagotovo ni.

Teoretik se namreč nenehno sprašuje, ali ima prav ali ne, ali je na dobri poti ali je morda že zašel, ves čas dvomi v samega sebe in se preverja, preizkuša, testira, poleg tega pa ga preverjajo, preizkušajo in testirajo še njegovi teoretski sotrpini. Potem pa mu mimoidoči ali sosedje zabrusijo, da je preveč abstrakten in premalo konkreten!

Dejstvo pa je, za vpogled v to zadošča zdravi razum, da je prav spontano vsakdanje življenje preveč abstraktno in premalo konsistentno, premalo rigorozno, premalo natančno in da ljudje vse premalo dvomijo. Nekateri sicer še vedno dvomijo v podnebne spremembe, ki jih povzroča človek, in v znanost, namesto da bi dvomili vase, toda njihov dvom je zgolj absurden.

Drugič. Brezbrižnost do refleksij. Res je, da ljudje celo zbirajo informacije in kopičijo znanje, zato se rojevajo zmagovalci na kvizih, toda to niso misleci. Vtis je celo, da vsakdanje življenje sploh ne potrebuje mislecev, saj naj bi zadoščalo kopičenje informacij, dvomljivega znanja in širjenje všečnih ali politično korektnih stavkov.

Pomanjkanje zanimanja za teorijo in refleksije vodi k zapisanemu, vodi pa tudi k temu:

1. usmerjanje pozornosti na disciplinatorne norme, s pomočjo katerih ljudje nadzorujejo sami sebe in drug drugega, in sicer tako, da si nenehno dopovedujejo, kako se je treba obnašati in kako pravilno živeti;
2. usmerjanje pozornosti na vratarje (gatekeepers), ljudi, za katere se domneva, da lahko odprejo kaka vrata in omogočijo napredovanje, karkoli že to pomeni.

Prav zato ni čudno, da so pridni ali disciplinirani ljudje vedno znova nagrajeni, medtem ko inovatorje kaznujejo. Grotesknost vsakdanjega življenja je še večja, ker ljudi sočasno pozivajo, naj razmišljajo out of the box.

Premalo natančno preverjanje pogojev vsakdanjega življenja ima dramatične posledice. Premalo teorije in refleksije podpira: kopičenje istega; status quo; naturaliziranje sveta, kot da preprosto obstaja tam zunaj; samoniklo prepričanje ljudi, da so se Freud, Lacan, Derrida, Deleuze in številni drugi teoretiki preprosto motili in da imajo sami boljša mnenja od njih že samo zato, ker živijo v letu 2018; nevarni relativizem, češ da ima vsak človek svoj prav; vztrajanje ljudi pri pomenu besed, v katerega sami verjamejo; kritično mišljenje, kot da je nekaj drugega kot ime za teorijo.

Na kratko: ljudje vse premalo mislijo.

Verjetno je že prepozno, da bi spremenili šole v kraje, kje bi se otroci od ranih let naprej učili misliti, saj se doslej niso, kar pomeni, da bi se učili, kaj je teorija, zakaj je potrebna in dobra, zlasti pa bi se učili uporabljati jo za prepoznavanje nekonsistentnosti in kontradikcij življenja, ki ga živijo, kajti ni bolj uporabne stvari na tem svetu, kot je teorija. A časa zanjo je verjetno res premalo.

Podnebne spremembe bodo kmalu povzročile veliko pomanjkanje in podražitev hrane. Na žalost bo takrat še bolj očitno, kdo je ves ta čas živel v oblakih in dvomil ter kdo je razmišljal konkretno.

In kaj bo v taki perspektivi pomenilo razmišljanje cerkvenih dostojanstvenikov, ko besnijo zoper tako imenovano ideologijo spolov (gender ideology), češ da so naša življenja vezana na nekatere temeljne in nespremenljive zadeve?

Saj so res vezana: na zmožnost za teoretsko refleksijo samega življenja.