Neoliberalna edukacija ima dve zelo jasni koordinati: privatiziranje vsega, spreminjanje eksistenc ljudi v življenje na svobodnih trgih. Zelo jasna sta tudi principa takega delovanja: tekmovalnost, menedžersko upravljanje. Danes se upravlja z vsem, zlasti z ljudmi. Da jim ne bi prišlo na misel, da je mogoče živeti tudi zares drugače, da se ne bi naučili živeti drugače. Vedno znova zato poslušamo isto lajno, za kaj naj bi bilo šolanje, za kaj naj bi vzgajali otroke, za katere kompetence, za katere veščine in za kakšen svet, za kakšne trge in za kakšno vedenje na njih. Sam ponujam bistveno drugačno razmišljanje o vzgoji, ki je vzgoja za etičnost.
Na kratko: vzgajanje za etičnost pomeni spodbujanje in razvijanje novih načinov postajanja in novih oblik skupnega življenja ljudi. Zlasti pa pomeni to, s čimer se ukvarja Dennis Atkinson (2018) v sijajni knjigi z naslovom Art, Disobedience, and Ethics: The Adventure of Pedagogy: odločanje za razmišljanje, gledanje na svet in delovanje na način, ki ni zajamčen vnaprej, na način, ki zajema neuspeh kot obliko učenja, ki vabi k odpiranju. Vzgajanje in izobraževanje zato postavljam na en sam skupni imenovalec: usposabljanje za odpiranje odpiranju. Tako usposabljanje je v ostrem nasprotju z prevladujočim načinom vzgajanja in izobraževanja, ki ga imenujemo normativno učenje in normativno vzgajanje. V tej perspektivi se čisto nič ne spremeni, če takemu normativnemu razmišljanju dodajo slogan vsakdo naj sledi svojim sanjam. Pravazprav natanko zato postane zadeva nekoliko absurdna. Odpiranje novemu dobro razumemo, če pomislimo na ključno zmožnost umetnosti. Umetniško delo namreč ne pomeni obnavljanja, reproduciranja tega, kar ljudje vidijo, na drugačen, umetniški način, temveč dobesedno šele ustvarja to, kar je mogoče videti, česar torej še nihče ni videl ne tako ne drugače. Učenje, ki spremlja odpiranje, zato ne more biti učenje na pamet, pospremljeno s strahom, da učitelju morda ne bo všeč, kar bo učenec obnovil pred tablo ali v testu, saj pomeni raziskovanje. Raziskovanje pa je po definiciji odprto, saj ne moremo vnaprej natančno vedeti, kam nas bo pripeljalo, kam bomo prišli, česa se bomo naučili, česa bi se sploh lahko naučili, kaj vse učenje je, kakšni so naši potenciali, kakšni so potenciali samega učenja in kakšni so potenciali sveta, ki ga raziskujemo. Če vztrajamo, se vse zapisano tudi nujno zgodi. Vztrajanje pa je nujna razsežnost etičnosti, ki terja tveganje. Etičnost pomeni, da človek tvega izgubo samega sebe natanko v trenutku, ko ne more vedeti, kaj storiti. To je absoluten trenutek, ko vednost preprosto ni mogoča. Obenem je to trenutek, ko lahko postanemo najbolj človeški. Pravimo, da postanemo drugi (od samega sebe). Dogaja pa se še nekaj drugega. Dogaja se to, kar združuje v organsko celoto vse to, o čemer sem pisal doslej, ko sem razmišljal o etičnosti, volji do moči in neponovljivosti človeškega bitja: ustvarjanje življenja samega. Tako ustvarjanje pa niti približno ne pomeni uresničevanja svojih sanj; prej pomeni njihovo postavljanje pod vprašaj. Tako nastaja mnoštvo. Ne kot množica identitet, predmetov, objektov ali zadev, temveč kot učinek odpiranja življenju, ki ni tako mnoštvo, ampak je odprtost intenzitet in odnosov. Ne nastajajo določljive identitete, temveč odprtosti, identitete-v-odprtosti. Privatiziranje vsega, spreminjanje eksistenc ljudi v življenje na svobodnih trgih je natanko nasprotno od zapisanega. Sodobna ujetost v sanje je zato svojevrstni zgodovinski odmev številnih poskusov, da bi mislili blagostanje ljudi, od katerih so nekateri vedno znova več kot drugi, zato se hierarhični ustroj občestev ne spremeni niti za ped. Učenje, o katerem razmišljam na tem kraju, tako ni učenje podatkov, ni kopičenje znanja, ampak je nekaj drugega. Pomeni učenje kot odkrivanje in razumevanje samih načinov, kako se učimo od malega, ne da bi se tega dobro zavedali, saj učenje ni razvidno. Pomeni torej spoznavanje, kako smo se naučili vsega tega, kar znamo, kaj vse smo sprejeli, ne da bi bi se vprašali, zakaj to sploh delamo.
0 Comments
Leave a Reply. |
AVTOR
Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu. Arhiv
November 2020
Kategorije
|