Proti individualizmu

Če privzamemo, da je človek razumno ali racionalno bitje, sklepamo, da se vsaj skuša razumno ali racionalno vesti, ker ima zmožnosti za tako vedenje. Pri tem je lahko bolj ali manj uspešen, razumen ali racionalen. To pa še ne pomeni, da je dovolj, če ga obravnavamo kot osamljeno individualno bitje, saj ne more biti racionalen sam od sebe in v praznem prostoru. Za svoje racionalno delovanje nujno potrebuje druge ljudi, za katere prav tako velja, da so zmožni za razumno delovanje. Potem se še bolj zaplete, kajti razumno vedenje različnih ljudi še ne pomeni, da bodo tudi skupni učinki takega vedenja razumni, kot je že pred časom pokazal norveški teoretik racionalnega izbiranja Jon Elster (Logic and Society, 1978). Za potrebe tega zapisa pa sem prebral knjigo z naslovom The Myth of Individualism: How Social Forces Shape Our Lives (Peter Callero, 2009). Prebral sem jo, ker me zanima, kdaj bomo sesuli mit o individualizmu in dokončno dojeli, kako nevaren je. Kako nevaren in neučinkovit je  v svetu, v katerem številni dejavniki sproti preprečujejo ljudem, da bi zares kritične ideje vdirale v območje njihovega udobja, v katerem vztrajajo in se skušajo prepričati, da bodo s trdim delom in z jekleno voljo uresničevali sanje, ki v resnici sploh niso njihove.

Obstajajo družbeni mehanizmi, ki delujejo na ljudi, ti pa jih lahko prepoznajo kot sile ali pa jih celo ne zaznajo in ne prepoznajo, kar pomeni, da niti ne vedo, da nekaj deluje nanje in vpliva na njihova individualna življenja. Zanašajo se nase in na svoje sposobnosti, obenem pa čutijo, da jih v njihovem delovanju nekaj ves čas ovira.
 
Morda pride zapisano do največjega izraza, če pomislimo še na nekatere druge dejavnike, ki oblikujejo naravna in umetna okolja, v katerih živimo in v katerih družbeni mehanizmi vplivajo na nas. Mislim na podnebne spremembe.
 
Zadnji znanstveni izsledki dokazujejo, da je samo v zadnjem desetletju izginilo 14 % koral, kot berem v današnji številki časnika The Guardian. Umrle so zaradi podnebnih sprememb, zaradi segrevanja in velikih količin ogljikovega dioksida v oceanih. V istem časniku zasledim tudi podatek, da se je izpostavljenost smrtonosni mestni vročini od osemdesetih let prejšnjega stoletja potrojila in zdaj prizadene skoraj četrtino svetovnega prebivalstva, kot je pokazala študija (Miranda Bryant, Nearly 25 % of world population exposed to deadly city heat).
 
Taki podatki so pomembni za razumevanje dnevnega naslavljanja na ljudi, ki se stopnjuje. Od posameznikov se tako pričakuje, da se razumno opremijo za prihodnost, ki jo bo vedno bolj ogrožalo podnebje, saj jim drugega ne preostane. Groženj ne morejo preprečiti, lahko pa se kot posamezniki opremijo z vsem mogočim, da se bodo vsak posebej soočali z njimi in skušali preživeti, zanašajoč se na razum in logiko.
 
V časniku tudi preberem izsledke evropske študije, ki napoveduje, da bi se lahko gospodarski stroški vročinskih valov do leta 2060 povečali za skoraj petkrat (prav tam).
 
Ko ekonomisti in politiki napovedujejo gospodarsko rast, vselej pozabijo dodati, kako bodo v prihodnosti rasli stroški, na primer v obliki izgube BDP-ja; ocenili so, da je letošnja izguba zaradi vročinskih valov samo v Evropi  okoli pol odstotka evropskega BDP-ja. V naslednjih letih bodo take izgube rasle (prav tam). Zlasti bodo prizadete države na jugu Evropske skupnosti.
 
Individualizem je morda za silo zanimiv za tega ali onega pripadnika elite, ki ima na voljo dovolj premoženja, denarja in infrastrukture, s pomočjo katere ne vpliva le na lastno življenje, temveč vpliva tudi na življenja številnih drugih ljudi. A niti v takem primeru ne smemo biti preveč romantični, zato se lotim ogleda tretje sezone izjemne serije z naslovom Succession.
 
Za vse druge ljudi je individualizem le mit, ki postaja vse nevarnejši.