Proti demokraciji

Leta 1018 se je povprečnemu človeku zdelo razumno in smiselno, da veruje, hodi v cerkev, moli in dela vse drugo, kar mu sproti naročajo duhovniki, ti nenavadni narcisoidni posredniki med ljudmi in Bogom. Tisoč let pozneje malokdo upa napisati tako knjigo, kot jo je spisal ameriški filozof Jason Brennan. Njen naslov je Against Democracy. In v kakšni povezavi je prvi stavek tega zapisa z drugim? Bomo videli.

Povprečni človek leta 2018 zlahka sprejme trditev, da je demokracija vladavina večine ljudi ali ljudstva. Verjame, da je vse, kar je demokratično, tudi vsaj malo dobro. Če je neka odločitev sprejeta demokratično, je na tem zagotovo nekaj dobrega, je prepričan. Dialog, ki je demokratičen, je tudi v redu, nedemokratične države pa niso v redu. Demokratično vodenje ljudi ali organizacij je super, nedemokratično ni. Takih in podobnih izjav, v katere verjame, je še veliko. Zdi se, kot da je demokracija za ljudi nevprašljivo dobra nekako tako, kot je dober zrak, ki ga potrebujejo za dihanje.
 
Jason Brennan pa taistega povprečnega človeka spomni na nekaj skoraj trivialnih dejstev, saj ve, da zadeva ni tako preprosta. Hitler je bil izvoljen demokratično; zanj je dala glas velikanska večina volivcev. Če vprašate Putina, je bil na zadnjih volitvah izbran za predsednika države na absolutno poštenih in demokratičnih volitvah. Pridružili bi se mu predsednik Madžarske, pa Turčije, Ugande ... Kitajska je demokratična država, ki jo demokratično vodi partija.
 
V Sloveniji, ki je vsekakor demokratična država, na primer približno polovica državljanov v zadnjem obdobju sploh ne pride na volitve, kar pomeni, da ne odloča o ničemer. Je potemtakem prvak demokratičnih volitev izbran demokratično? Kdo ga je pravzaprav izvolil?
 
Brennan razmišlja takole. Nekateri volivci so povsem brezbrižni do politikov in politike ter želijo zgolj v miru živeti svoja življenja, zato ne hodijo na volitve, kar pomeni, da prepuščajo odločitve o vodenju države drugim ljudem. Nekateri izmed volivcev so kakor fanatični navijači, ki z vsemi silami podpirajo svoje in so kajpak močno proti vsem drugim, zato nikoli ne zamudijo volitev, češ da vsak glas šteje. Tretja vrsta volivcev so ljudje, ki veliko vedo o politiki in politikih, vodenju države in drugih s tem povezanih zadevah, vendar so v manjšini.
 
Kako je s tem v ZDA? Kako se počuti ameriška prva dama, slovenskega rodu, tega ne smemo pozabiti dodati, ko njen demokratično izvoljeni predsednik s svojimi dejanji in izjavami polni časopisne stolpce, sama pa mora poslušati, kar posluša ves svet: da je flirtal s to porno zvezdo, pa z ono prostitutko, ki jo je potem skušal utišati z denarjem, da lahko pof*** katerokoli žensko, če se mu le zahoče ...? Kako je torej z demokracijo, s povprečji in z večino?
 
Kdo so povprečni državljani, ki jih je, statistično, več kot polovica? Kaj pomeni biti povprečen? Reči je mogoče vsaj tole. Povprečja so pregovorno siva, nezanimiva, dolgočasna, pusta, suhoparna. Povprečni človek je vraževeren tudi leta 2018. Verjame v vse mogoče zadeve, ki segajo od Boga do kozmičnih energij, horoskopa, čudežnih zdravil, letečih krožnikov.
 
Res hočete, da državo vodijo povprečni ljudje, ki so jih izbrali povprečni vraževerni volivci? Želite, da jo vodijo s fanatičnimi volivci podprti politiki, ki lahko vedno računajo na njihovo podporo, kar pomeni, da sploh ni pomembno, kako se vedejo, kaj delajo in kako vodijo, saj jih bodo vedno znova izvolili?
 
Trivialno dejstvo je tudi, da imajo ljudje v povprečju nizko izobrazbo, slabo so poučeni o delovanju države, pa o njenem vodenju, o gospodarstvu, ničesar ne vedo o politiki, pa lahko kljub temu odločajo, kdo bo vodil državo. Visoko izobraženi, učeni, razsvetljeni ljudje ne morejo odločati o tem, ker jih je preprosto premalo.
 
Prav zato je na vrsti še nekaj skromnih vprašanj. Bi hoteli, da vodijo državo visoko izobraženi, pametni, modri, razsvetljeni ljudje, ki znajo voditi državo in so jih izbrali učeni, pametni volivci? Ali pač ne?
 
Vraževerni in ne preveč izobraženi ljudje ne morejo imeti veliko vpogleda niti v lastne želje, zato ne vedo dobro, kaj želijo, kaj bi sploh radi. Kako potem lahko odločajo o tako pomembni zadevi, kot je vodenje države? Ali pa naj o vsem skupaj odločajo lastniki kapitala, ki že tako ali tako odločajo o marsičem, kar se dogaja v naših življenjih, pa naj volimo zanje ali ne, saj nas niti ne vprašajo.