Protestantska revolucija in blagostanje ljudi

Znanost vedno znova dokazuje pomen moralnega in etičnega življenja za duševno in telesno zdravje ljudi. To pomeni, da za zdravje niso pomembni le tekanje po zelenih livadah, zdrava prehrana in dovolj spanja, temveč tudi kakovostni medsebojni odnosi, prave moralne odločitve in etična skrb za drugega. Obenem je tudi zdravemu razumu vse bolj jasno, da se razkraja javna morala. Delovanje in govorjenje nekaterih politikov je najbolj očiten primer takega razkrajanja. Tako lahko minister napiše odstopno pismo, v njem jasno zapiše, da nepreklicno odstopa, toda mesece pozneje je še vedno minister. Ne naredi ničesar, da bi uresničil lastno izjavo nepreklicno odstopam, temveč se zgolj nemočno sklicuje na šefa, češ da njegove odstopne izjave ni sprejel. Še slabše ravnajo koalicijske stranke, ki te dni obljubljajo podporo taistemu ministru, ko bo zoper njega sprožena še interpelacija zaradi problematičnega delovanja. Javnost tako dobiva jasne signale, da vsaj nekateri politiki lahko govorijo karkoli, pa to preprosto ne pomeni nič, ali pa govorijo eno, delajo pa čisto nekaj drugega, kot da je to najbolj samoumevna zadeva na tem svetu.

nPrav politiki so verjetno najhujši napadalci na moralo in etičnost, na moralno blagostanje ljudi. Dobro znane so njihove taktike lažnih obljub, iskanja grešnih kozlov, zlasti pa večnega dokazovanja, da jih drugi ljudje narobe razumejo, če pride do razhajanj, da so politično preganjani, da so za nesporazume vselej krivi drugi, da sami ne storijo čisto nikoli čisto ničesar narobe. Tako lahko ministrica sestopi z mesta predsednice stranke, v isti sapi pa trdi, da bo že čez kratek čas kandidirala za isto mesto. Nekaterim je očitno popolnoma vseeno, kaj si drugi ljudje mislijo o njihovem vedenju, govorjenju in delovanju.
 
Prav zato je vztrajanje pri visokih moralnih in etičnih standardih še pomembnejše. Že tako je pomembno za zdravje ljudi.
 
Zakaj je tako zelo pomembno?
 
Ker je absolutno zavezano resnici. Resnica je, da smo ljudje odvisni drug od drugega, da je vzajemni altruizem dober, da je prevzemanje odgovornosti za lastno početje koristno. O tem ni nobenega resnega dvoma. Kratkoročni egoistični interesi, ki jih zastopajo politiki, da bi obogateli in imeli moč, so v popolnem navzkrižju z zapisano resnico medsebojnih odnosov.
 
Vsakdo se z lahkoto prepriča, kaj že dolgo svetuje ljudem znanost, ki raziskuje njihovo blagostanje. Zlasti psihologi so opravili veliko raziskav, ki dokazujejo, da ne moremo resno govoriti o blagostanju ljudi, če ti ne skrbijo za telesno zdravje, če se ne prehranjujejo zdravo, če ne berejo knjig, če nimajo dobrih medsebojnih odnosov in če ne dajejo od sebe.
 
Vzajemni altruizem je eden najmočnejših dejavnikov blagostanja. Je v ostrem nasprotju z logiko medsebojnega tekmovanja, egoistične skrbi zase in za svoj uspeh, egocentrično kopičenje kapitala in denarja, ki ga je Milton Friedman pred pol stoletja povzdignil na raven religije, številni ljudje pa mu sledijo še danes.
 
Pravkar sem naročil knjigo z naslovom The WEIRDest People in the World (Joseph Henrich). Zanima me zlasti zato, ker prinaša najnovejše znanstvene argumente za preobrat v zgodovini človeštva, ki se je zgodil z razvojem protestantizma. Ne, ne mislim na prežvečene ideje o protestantski etiki in duhu kapitalizma, temveč na sveže ideje, ki jih zagovarja Henrich: analitično razmišljanje, verjetje v svobodno voljo, prevzemanje osebne odgovornosti, občutki krivde, ko se ljudje vedemo v navskrižju z moralnimi in etičnimi načeli.
 
Naivno bi bilo verjeti, da bi bila omenjena minister in ministrica po branju take knjige bolj moralna ali etična, zato tega zapisa ne zaključujem s priporočilom, naj si knjigo prebereta. Jaz jo vsekakor bom, saj je že na poti.