Prostost duha in prihodnost življenja v Sloveniji

Približujejo se zelo pomembni časi. Ne mislim samo na globalne podnebne spremembe, mislim zlasti na volitve v Sloveniji in spreminjanje družbenega življenja. Mislim tudi na univerzalno razliko v drži do sveta. Človek je namreč lahko samostojen, prost in svoboden ali pa išče, praviloma nezavedno, gospodarja zunaj sebe, nekakšnega guruja, voditelja, avtoriteto, da lahko sledi. Enako velja za skupine ljudi ali celo za ves narod. Nad vsako avtoriteto, ki ji je mogoče slediti, pa je, objektivno, nekaj univerzalnega. Ljudje, ki sledijo univerzalnemu, zato ne sledijo nobeni začasni človeški avtoriteti, ne sledijo nobeni skupini in ne sledijo ničemur zunaj sebe. Sledijo temu, kar je v njih najgloblje, sledijo občutku, močnemu in brezčasnemu občutenju tega, kar imenujemo dobro. V bližnji prihodnosti bomo videli in morda dokončno spoznali, kakšne so realne možnosti, da ne sledimo tej ali oni ideološki praksi, avtoriteti ali partiji, temveč sledimo univerzalnemu kot pogoju dobrega življenja.  

Rušenje komunističnega sistema je bilo hvalevredno. Danes je to sprejeto dejstvo. Prostost duha je vrednota. Tudi to je obče sprejeto. Človeški duh naj bi bil prost, svoboden. A kaj pomeni prostost duha? Kaj to pomeni v kapitalističnem svetu, kakršnega poznamo in živimo vsak dan?  
 
Naj najprej izpostavim precej preprosto spoznanje. Različni ljudje so prebivalci duha, ki daleč presega vsakega posameznika. Ta si duha ne more lastiti, ne more ga zapreti v svojo glavo in reči, da je njegov. Trdimo, da je posameznik v duhu, ne duh v posamezniku.
 
Različnost posameznikov in različnost skupin, ki jim posamezniki pripadajo, je lahko nevtralno dejstvo, lahko pa je tudi ideološka. Pripadniki in pripadnice različnih ideologij niso prosti, ker se oklepajo svoje ideologije in jo živijo. Ne morejo se osvoboditi, odvisni so od nje, lahko so celo zasvojeni z njo. Drug drugemu so nevarni, pa naj imamo v mislih partizane in domobrance ali sedaj Ruse in zvezo NATO. Kaj potem ostane?
 
Ostane etičnost. Razumem jo kot brezpogojni imperativ, ki ima korenine v Kantovi teoriji kategoričnega imperativa. Pomeni brezpogojno spoštovanje drugega človeka, pomeni sprejemanje humanizma, ki je v zadnji posledici humanizem Drugega, ne le drugega človeka.
 
Humanizem drugega/Drugega preprečuje duhovni teror nad posameznikom. Preprečuje tudi fizičnega, telesnega, ker se posameznik ne more znajti v položaju, da bi škodil drugemu človeku. Nastane paradoks.

Človek je lahko ideološko drugačen od drugega človeka, vendar ne izvaja nad njim duhovnega terorja ali nasilja, ker mu tega ne dovoli etičnost. Torej ovira samega sebe in sebi ne dovoli duhovnega nasilja nad drugim človekom.
 
Človek, podrejen etičnosti, zmore držo do drugega človeka, ki izraža tole: tudi če si drugačen od mene in drugače razumeš svet, še ne pomeni, da si proti meni, in jaz nisem proti tebi. V tem je lepota človeškega življenja, ki jo naddoloča prostost duha. Tudi če človek ni prost  v duhu, če je torej ideološko zaslepljen, je še vedno lahko etičen.
 
V Sloveniji bo prej ali slej napočil čas, ko bodo različni ljudje končno presegli lastno travmatiziranost, ko se ne bodo več vračali v bolečo preteklost, kot bi hoteli kopati po ranah, temveč bo njihov pogled usmerjen v prihodnost. Ne v to, ki jo določajo interesi kapitala ali dobičkonosnost, temveč v to, ki jo določa humanizem Drugega.