Produktivnost samote

Živimo v kulturi, v kateri pretirano hvalijo ljudi, ki so socialni, kot se reče, se radi družijo, klepetajo, veliko govorijo, so vselej nasmejani in dobre volje, se navidezno radostijo življenja, sejejo okoli sebe veselje in so nasploh povnanjeni. Ljudje praviloma hvalijo timsko ali skupinsko delo, kot da predstavlja vrhunec človeške dejavnosti. Toda sodelovanje lahko tudi ubija kreativnost, pohablja duha in poškoduje človeka. Ni namreč res, da je vsako timsko delo dobro ter učinkovito in polno veselja že samo zato, ker je timsko. Včasih je veliko bolje, če človek dela sam, potem pa to, kar naredi, ponudi drugim ljudem. In obstajajo odnosi, ki so zgolj toksični.

Tretje predavanje iz psihologije osamljenosti, izoliranosti in samotnosti bom imel v sredo. Sedaj se pripravljam nanj. Pripravljam se tako, da veliko berem. Branje je v nekem smislu videti kot samotno početje, čeprav ni. V resnici je branje dobre knjige potovanje v svet drugega človeka, avtorja, ki je še veliko kvalitetnejše kot dolgi skupinski pogovori na daljavo s pomočjo digitalnih naprav, ki včasih ne pomenijo nič drugega kot preganjanje in zapravljanje dragocenega časa.
 
Zanimivo je, da je že branje dobrih knjig posebna timska izkušnja, ki obenem predstavlja uvod v moje tretje predavanje, v katerem pokažem, da vsak človek dobiva energijo od drugih ljudi, a ne vselej. Niso vsi odnosi tudi kakovostni odnosi in včasih drugi ljudje človeka samo izčrpajo, namesto da bi dobil od njih življenjski optimizem. Podobno ni vsak pogovor z drugim človekom produktiven ali učinkovit. Nekateri pogovori so zgolj izgubljanje časa, potem pa se človek počuti kot tista prislovična cunja, s katero nekdo pobriše umazanijo, nato pa jo vrže proč.
 
Berem izvrstno knjigo s pomenljivim naslovom za ta čas: Tihi človek: moč introvertiranih ljudi v svetu, ki ne more nehati govoriti (Quiet: The Power of Introverts in a World That Can’t Stop Talking); spisala jo je ameriška pisateljica Susan Cain.
 
Strinjam se z njenim ugotavljanjem, da je za dobre medsebojne odnose in za dobro pogovarjanje pomembna tudi tišina. Znati biti tiho je zmožnost človeškega bitja, ki znatno pripomore k dobrim odnosom. V časih izolacije zaradi virusa zato ni čisto res, da stres in izolacijo premagujemo tako, da nenehno govorimo in vzpostavljamo stike preko zmogljivih digitalnih mašin. Te namreč še ne zagotavljajo, da dobimo od drugih ljudi, kar najbolj potrebujemo: energijo in življenjski optimizem.
 
Prav zato je pomembno tudi tole spoznanje. Boli takrat, ko želimo odnos z drugim človekom, ko potrebujemo, da nas nekdo posluša, pa takega človeka ne najdemo in takega odnosa ne moremo vzpostaviti, čeprav je okoli nas polno ljudi. Vse mašine tega sveta nam takrat ne pomagajo niti malo.
 
Govorim o kakovostnih odnosih. Vsakdanja izkušnja nas uči, da je za občutenje lastne vrednosti in za življenjski optimizem dovolj že kratka izmenjava z drugim človekom, en sam pogled, en sam stavek, ena sama gesta. Takrat se počutimo dobro, ker nas je nekdo opazil, ker smo se srečali z njim, pa čeprav zelo na kratko, ker čutimo, da se je zgodilo nekaj vrednega.
 
Lahko pa ure in ure poslušamo čvekanje drugega človek, ne da bi prišli do besede, na koncu pa imamo občutek, da smo zgolj kanta za smeti.