Proč

Gledam serijo Away. To je pripoved o človeški odpravi na Mars. Je tudi o poslanstvu, medsebojnem zaupanju, o žrtvovanju in odpovedovanju. Obenem je pripoved o motivaciji in odločenosti ljudi, da dosežejo cilj. O znanju, ki ga ima na voljo človeštvo, da lahko pošlje nekaj posameznikov na ne preveč oddaljeni planet. Od tam je pogled na Zemljo drugačen kot z Zemlje. Tako drugačen, da je mogoče razmišljati o njem na povsem nov način in ustvarjati nekaj novega.

Spominjam se študentskih let, ko sem bral Derridajeve zapise o naravi dekonstrukcije. Številni so še danes prepričani, da se je filozofu zmešalo in da je njegovo pisanje ena sama latovščina, ki je nihče ne razume. No, jaz jo razumem. Ne zdi se mi niti malo problematična. Mogoče pa je, da sem problematičen sam. A pogled na Zemljo z Marsa je še vedno pomemben za razumevanje tega, kar človeštvo dela sebi in vsemu živemu na planetu.
 
Derrida govori o tehničnem prevzemanju mobilnosti – kaj pa je odprava na Mars drugega? Za njo je izjemna matematika, ki jo razumemo, zato je malo možnosti, da bi se izgubili v vesolju. Moč formaliziranja je velika, prav taka je moč abstraktnega razmišljanja. Ne mislim, da razumemo vesolje v popolnosti, razumemo pa ga precej dobro. Derrida zapiše: différance je tudi tehnično oblikovanje ali celo konstituiranje prostora in časa. Na Zemlji pa se zdi, da nimamo posebnega interesa, da bi se rešili pred pogubo v obliki velikega segrevanja, ki ga povzročamo sami.
 
Michael Roberts v svojem blogu (6. september 2020) zapiše: Obstajajo trdni dokazi o močni povezavi med uničevanjem okolja in povečanim pojavljanjem smrtonosnih novih bolezni, kot je Covid-19. Dejansko bo vse večje število smrtonosnih novih pandemij prizadelo planet, če se bodo ravni krčenja gozdov in izgube biotske raznovrstnosti nadaljevale s sedanjimi katastrofalnimi stopnjami. Tako sklepajo znanstveniki, ki bodo konec tega meseca na vrhu Združenih narodov o biotski raznovrstnosti predstavili poročila na temo »Nujni ukrepi na področju biotske raznovrstnosti za trajnostni razvoj«.
 
Napisal sem zgodbo o protezi. O nekem dijaku in njegovi protezi. Pisal sem o logiki suplementa, dodatka, nadomestka. O logiki proteze, ki kaže, zastopa, predstavlja resnico tega, kar mislimo, da je znotraj nas. Tako piše Derrida.
 
Tudi življenje se eksteriorizira, ko se začne zavedati sebe. Notranje življenje se začne zavedati sebe. Zgodilo se je nekoč v davni preteklosti. Pisanje je zato razmerje med življenjem in smrtjo; saj pravijo, da obstaja mrtva črka na papirju. Je tudi razmerje med prezentacijo, sedanjostjo, in reprezentacijo; med dvema aparatoma, pravi Derrida.
 
Odpre se vprašanje o razmerjih med psihičnim aparatom in nepsihičnim aparatom. O temah življenja, o gibanju življenja, o gibanju différance, o odpiranju novih možnosti, o razmerjih do drugega človeškega bitja, ki je vselej tu zraven in zastopa neskončnost.
 
Roberts (prav tam) sklene z Engelsom: »Izvajanje tega nadzora zahteva nekaj več kot zgolj znanje.« Znanost ni dovolj. »Zahteva popolno revolucijo obstoječega načina proizvodnje in s tem celotne sodobne družbene ureditve.«