Problem z demokracijo

Velika epistemološka ali spoznavna Freudova lekcija se je zgodila leta 1895. Freud je ob poslušanju pacientk spoznaval, da ni pravo vprašanje, ali pripovedujejo objektivno resnico o svojih preteklih izkušnjah ali ne, temveč je pravo, produktivno vprašanje, kako povezujejo sicer objektivna dejstva v zgodbe, da je torej vprašanje, kakšen pomen s tem ustvarjajo, zakaj so zgodbe zanje pomembne, zakaj se jih oklepajo, zakaj verjamejo vanje, kaj vse to pomeni za njihove identitete. Freud je spoznal: ljudje zelo potrebujejo zgodbe. Dobro je, če so dobre, kar pomeni, da so zveste resnici. Če niso, je veliko trpljenja.

V knjižici z naslovom Public Relations Capitalism: Promotional Culture, Publics and Commercial Democracy (Palgrave Macmillan, 2018), spisala jo je Anne M. Cronin, berem o ideji, ki utegne biti zelo zanimiva in koristna za razumevanje sodobnega komercialnega komuniciranja z ljudmi, ki ne prenese dobrih zgodb, zlasti pa za razumevanje čudnega izraza, ki se pojavlja v strokovnih krogih: politike post-resnice. Izraz za silo razumemo že, če pomislimo, da so nosilci komuniciranja, ki jih imenujemo piarovci, ne pa nosilci propagande, ker je ta izraz preveč robat, vse bolj kulturni posredniki ali družbeni mešetarji, kakršni so borzni posredniki ali brokerji.
 
Njih ne zanima toliko resnica, saj niso znanstveniki, psihoanalitiki ali filozofi, kot jih zanima promocija nečesa, pa naj bo to ideja, izdelek, blago, image ali karkoli drugega. Logično je, da je v družbi, v kateri prevladuje piarovstvo, resnica vse manj vredna in pomembna, vse pomembnejše pa je, kako ljudje, ki komunicirajo z javnostmi, organizirajo informacije, dejstva in podatke v popularne, komercialne zgodbe, ki imajo z resnico skupnega malo ali pa čisto nič.
 
Eden glavnih ciljev piarovcev je prav gotovo vplivanje na javnost, na javne razprave, na to, kar imenujemo javni prostori, kjer se ljudje srečujejo. Raziskave potrjujejo spoznanje, da pri tem ni tako pomembna resnica, saj je pomembnejše ponavljanje sloganov, stavkov, sporočil, besed in besednih zvez; pomembno je pošiljanje signalov, kot radi rečejo politiki. Za piarovce je namreč pomembno, da se o nečem govori veliko in o nečem drugem malo ali nič. Ni odločilno, kaj je res in kaj ni res, odločilno je, kako je to, kar je morda povsem resnično in objektivno, zapakirano in ponujeno odjemalcem. Zanje je pomembno tudi to, kar bi lahko imenovali problem z demokracijo.
 
Problem z demokracijo je že to, da številni ljudje politikom preprosto ne zaupajo in jim ne verjamejo. Res je, da včasih lepo govorijo, toda ljudje niso neumni. Politiki vedo, da jim ljudje ne zaupajo, zato je vprašanje, zakaj še naprej stavijo na piarovce. Če bi ljudje tako malo zaupali zdravnikom, zobozdravnikom, psihologom, poštarjem ali avtomehanikom, ti ne bi zaslužili niti za sol.
 
Izraz politike post-resnice je zato nenavadno koristen, saj nam pomaga razumeti naravo družbene igre.
 
Navadni ljudje dobro vedo, da politiki ne morejo bistveno vplivati na njihova življenja, da bi se izboljšala, saj je kapital v lasti elit preprosto premočan, ker ga je preveč. Zlasti vedo, da so mnogi nekompetentni, podkupljivi, da tvorijo skupino ljudi, ki skrbi zase, za svoje premoženje, bogastvo, da so sami sebi dovolj, da jim je za ljudi bolj ali manj vseeno. V ušesih jim še vedno odzvanja tisti nori stavek, ki ga je nekoč vrgla v javni prostor Železna gospa: Ni alternative.  
 
Politike post-resnice so v orisani perspektivi pomembne, ker omogočajo in spodbujajo širjenje takih načinov razmišljanja ljudi, ki se jim prilegajo, ki torej postajajo del njih samih.
 
Komercialne obljube so tako nov steber igre; druga stebra sta kultura promoviranja in ustvarjanja slovesa, ugleda ali lepih podob korporacij. Korporativni interesi so zato ne le močnejši od interesov posameznikov, temveč so tudi prikazani kot zanimivejši, pomembnejši, vrednejši, bolj krepostni in bolj resnicoljubni. Nastaja in širi se vtis, da ljudje demokratično sodelujejo pri organiziranju dejstev in vsega drugega, čeprav v resnici pomagajo predvsem ohranjati strukturna razmerja med temi, ki imajo dostop do kapitala, in onimi, ki ga nimajo.