Problem s kolektivno voljo

Medtem ko starši, vzgojitelji in učitelji, motivatorji, vplivneži in pripadniki elite nenehno pritiskajo na ljudi, naj vsakdo sam zase z močno voljo spreminja sebe, dela na sebi, kopiči kompetence in skuša uspeti, se oceani nezadržno segrevajo. Podatek o tem se zdi nepomemben, ker je zelo oddaljen od vsakdanje zavesti o svetu, vendar je v resnici zelo pomemben, ker je objektiven, medtem ko je sklicevanje na močno voljo magično. Pomemben je tudi zato, ker oceani sprejmejo skoraj vso toploto, ki se kopiči zaradi kurjenja fosilnih goriv. John Abraham, profesor termalnih znanosti na Univerzi St. Thomas v Minnesoti, tako priobči članek v časniku The Guardian (12. januar 2022). Njegov naslov je: Preučujemo temperaturo oceanov. Zemlja je pravkar podrla rekord v kopičenju toplote. Preberem ga.

Začne se takole. Lani so oceani absorbirali toploto, ki je enakovredna sedmim atomskim bombam Hirošime, če bi eksplodirale vsako sekundo, 24 ur na dan, 365 dni v letu. To je nepredstavljivo veliko energije. Oceani in morja se tako segrevajo, segreva pa se tudi ozračje. Živa bitja v oceanih in morjih trpijo in množično, medtem pa se številni ljudje ukvarjajo z vprašanjem posameznikove volje, njegovih sanj in možnosti za uspeh v kapitalističnem svetu. Profesor zato sklene: Človeštvo vsekakor ima tehnologijo za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, vendar nikoli nismo zares pokazali volje.
 
Problem z voljo torej ni le problem posameznikov, saj je tudi problem skupnosti. Torej je skupni problem. Ni pa nujno. Skupnost se ga namreč lahko zaveda ali pa se ga ne. Lahko se vede, kot da ga ni, kot da ne obstaja, lahko zmanjšuje njegovo pomembnost, lahko ga zanika ali celo taji. Kljub temu obstaja, ker je objektiven.
 
Prav tako obstajajo objektivne posledice kopičenja toplote. Ni pomembno, ali jih zanikamo ali ne. Enako je s problemom volje. Ni pomembno, kako močno voljo ima ta ali oni posameznik, kakor ni pomembno, kako zelo uspe, karkoli že beseda uspeh pomeni.
 
Preberem še en članek: Larry Elliott. Covid je spodkopal boj proti globalnemu segrevanju, pravi WEF (12. januar 2022); WEF je Svetovni ekonomski forum. Takole se prične: Ostrejše delitve med bogatimi in revnimi državami otežujejo enoten odziv, ugotavlja raziskava. Pomanjkanje enotnega odziva je drugi izraz za pomanjkanje kolektivne volje. Številke so neizprosne.
 
Le 16 % tistih, ki so odgovorili na raziskavo, je dejalo, da so optimistični glede obetov za svet, le 11 % pa jih verjame, da se bo svetovno okrevanje pospešilo. Večina anketirancev je predvidela, da bodo naslednja tri leta zaznamovana bodisi z nestanovitnostjo in šoki bodisi s povečevanjem vrzeli med zmagovalci in poraženci.
 
Resnično, svet stoji kolektivno na robu brezna, zmagovalci stojijo na stopničkah in se sončijo, poraženci pa še naprej iščejo vire za čudežni vznik močne volje. A zadeve so neizprosne, kot rečeno. Anketiranci so povedali, da sta dve leti od začetka pandemije privedli do povečanih »družbenih tveganj«. Duševno zdravje se je poslabšalo, sredstva za preživetje so poškodovana in socialna kohezija je oslabela, so dejali.
 
V orisani perspektivi je še bolj absurdno povečevanje pritiskov na posameznike, naj vendarle že uspejo. Pred njihovimi očmi se bo namreč svet spreminjal tako, da na koncu nobena volja več ne bo zalegla in ne bo štela prav nič, ne močna in ne šibka.