Prisluhniti drugemu

Včeraj sem opazoval starejši par pri sosednji mizi; vtis je bil, da sta mož in žena. On je brskal po pametni napravi, gospa je strmela predse. Spraševal sem se, koliko časa bosta tako sedela. Po petnajstih minutah, izmenjala nista niti besedice in niti enega pogleda, sem prenehal z opazovanjem. In se vprašal. Kako lahko sediš ob ljubljenem človeku, vsaj upam, da je med njima še kaj ljubezni, gledaš v prazno, ob tebi pa je človek, ki ga očitno bolj zanima pametna naprava kakor ti? Skoraj v istem času mi je nekdo pisal. Danes zjutraj sem prebral odziv na intervju z menoj, ki je bil pred kratkim objavljen v časniku Delo. Delček pisma objavljam na tem mestu. Ko sem pričela poslušati vas, sem spoznala, da ste prvi človek, ki resnično zna prisluhniti človeku. Vem, da  znate prisluhniti vsemu – vsemirju, kamnu, gori, drevesu … Jaz se učim prisluhniti. Poslušati se učim in veliko mislim ob tem na vas, ki vas nič ne zmoti, ko ste v stiku z drugim. Pomembno mi je spoštovanja do vsega, ne le do ljudi. To sem pri vašem poslušanju še kako čutila. Tega zapisa ne objavljam, ker bi želel sporočiti, kako se vsi drugi ljudje odzivajo name, saj moram prenesti tudi gnojnico, ki jo nekateri zlivajo po meni, objavljam ga, ker tako veliko pove o osebi, ki si je vzela čas in ga napisala – za kar sem ji zelo hvaležen. Pove namreč, da je odgovor na vprašanje, za kaj je človek na tem svetu, presenetljivo preprost: da prisluhne [drugemu človeku].

Eden izmed številnih psiholoških konceptov je koncept naučene nemoči. Njegovo jedro je razdiralno: človek se ne rodi nemočen, temveč se nauči biti nemočen. Ko se nauči biti nemočen, nemočno živi. Živi nemoč. Kot bi bila pred njim stena, Himalaja na primer, onkraj katere kratko malo ne more. Potem sliši zilijon nasvetov drugih ljudi, kako naj spleza onkraj Himalaje, vendar so vsi skupaj prav tako nemočni kot on sam. Ker sam ne dajem nasvetov, se ne bom pridružil drugim, ki jih radi dajejo, bom pa zapisal nekaj, kar ni nasvet, je pa dobra ideja za razmišljanje o naučeni nemoči.
 
Najprej je vprašanje. Kaj lahko ljudje dajemo drug drugemu? Vsak od nas je končno bitje na planetu, ki je zgolj drobec prahu v neskončnem praznem vesolju. Vsi skupaj smo tako kratkotrajni nepomembni delčki neskončne praznine. In velik del znanja, ki ga imamo o njej, je najbrž zgolj zabloda.
 
V njej živimo kot nenavadna simbolna bitja, zmožna za to, kar izraža angleška fraza meaningful life. Življenje samo po sebi nima nobenega smisla in lahko se naučimo živeti ga kot nemočna bitja.
 
Lahko pa se naučimo tudi nečesa drugega. To dojamemo, ko prisluhnemo. Ko ne čakamo, da se bo nekaj zgodilo samo od sebe, da bo nekdo nekaj storil za nas, ko sami nekaj naredimo za drugega. Prisluhniti mu že pomeni nekaj narediti.
 
Nekaj narediti najprej pomeni to make sense. Pomeni ustvarjati pomen. Ta namreč nastane, vznikne, ko nekaj naredimo, ko na primer prisluhnemo. Sam od sebe ne vznikne, saj ne obstaja neodvisno od nas. Vesolje namreč nima nobenega smisla, v nobenem atomu ne moremo odkriti kakega pomena njegovega obstoja ali celo obstoja našega življenja.
 
Lepota naših življenj pa je, da možgani dobesedno sami od sebe ustvarjajo pomen in ga 'odkrivajo' vsepovsod. Vendar to še ni dovolj za doživljanje pomena in smisla življenja. Za to je potreben še drugi človek. Ki mu prisluhnemo. Ki prisluhne nam. Zaradi tega se ne moremo naučiti biti nemočni. Naučimo se biti samozavestni.
 
Še tole je napisala gospa, ki mi je poslala že omenjeno pismo. […] Sem zelo vesela, da sodelujem v potovanju enkratnih misli, katerih spodbujevalec ste. Kdaj bi vas imela kar zase za pogovor. Morda je res, da še najbolj potrebujemo pogovarjanje. In da nam nekdo prisluhne. Da nam čisto zares prisluhne.
 
Hvala, ker ste mi prisluhnili.