Pripovedovanje zgodb ob koncu

Julija letos je izšla knjižica z naslovom The Fatal Species: From Warlike Primates to Planetary Mass Extinction – spisal jo je Andrew Glikson. Vsebuje najnovejše znanstvene razmisleke o globalnem segrevanju planeta in povratnih zankah, ki ga pospešujejo, o hitrosti segrevanja in posledicah, med katerimi so tudi orjaški izpusti metana v ozračje; avtor obenem opozarja na verjetnost jedrske vojne. Včeraj pa je izšla knjiga Slavoja Žižka z naslovom Heaven in Disorder. Njena temeljna ideja je tale: če vsaj nekateri ljudje živijo v (kapitalističnih) nebesih, je prav tako res, da ni videti, kako bodo taisto življenje spreminjale krize, kot so pandemija koronavirusa, gigantske družbene razlike, podnebne katastrofe, nepregledno število beguncev, možnost novih vojn, in ga tudi zelo spremenile. Knjigi sta kot mejnika v času, ko se lahko zelo hitro rodi povsem nov način družbenega življenja ali pa se obstoječi preprosto sesuje, ne da bi imeli dovolj časa, da si zamislimo novega, boljšega.   

Zaznavanje sveta je izjemno zanimivo in nenavadno. Človek najprej pomisli, da je svet pač tam zunaj njega, kar naj bi pomenilo, da zadoščajo oči, ki jih odpre in takoj zagleda svet, kakršen dejansko je. Tako je spontano prepričanje zavesti, ki verjame, da ni potrebno nikakršno posredovanje. V savani, pred tisočletji, je morda zadoščalo odpreti oči in videti pred seboj leva, se mu umakniti, če je še bil čas, in prenesti gene naprej. Danes je to za razumevanje sveta dosti premalo.
 
Vsako zaznavanje sveta je kajpak končno in omejeno. Ne moremo videti vsega naenkrat, sploh pa ne morem zaznati njegovih časovnih razsežnosti ali sprememb, ker smo končna bitja. Vidimo le koščke, delce, fragmente tega, kar imenujemo svet, njegove zelo kratke časovne sekvence. Številni avtorji so doslej opozorili na to dejstvo in ga skušali misliti. Vprašanje je namreč, kaj vse to pomeni.
 
Pomeni veliko. Zavest je prisiljena uporabljati metafore, mora narediti nekaj, da označi tudi tisto, česar ne vidi in ne zaznava, česar ne more videti in ne more zaznati. Uporablja jezik, metafore in označevalce, s katerimi ravna tako, da jih povezuje med seboj in tvori pripovedi o realnosti. Za zavest je realnost nujno vselej pripoved. Vsak košček zaznane realnosti samodejno vključi v pripoved. In pripovedi je lahko neskončno veliko. Nikakor ni ena sama; nemogoče je, da bi obstajala samo ena.
 
Samo večni in brezčasni bog, ki absolutno zaznava vso realnost naenkrat, ne potrebuje pripovedi in označevanja, ki proizvaja pomen. Zanj je realnost natanko isto kot pripoved, ki ni o njej, temveč je realnost. Razume jo v istem trenutku, ko jo zazna. O njej ne pripoveduje, zanj realnost preprosto je, ki je.

Tako razmišlja tudi Emmanuel Lévinas v knjigi z naslovom Humanizem Drugega, in sicer v poglavju z naslovom Označevanje in pomen.
 
Človek kot končno in omejeno bitje kajpak ni bog, zato zanj velja, da je obsojen na pripovedovanje zgodb, ki se nikoli ne morejo povsem prekriti z golo realnostjo. Pravimo, da je človek nujno subjekt pripovedi, pripovedovalec.
 
Ni naključje, da si ljudje od nekdaj pripovedujejo zgodbe. Na primer zvečer ob ognju.
 
Metafore, ki jih pri tem uporabljajo, se vselej nanašajo na nekaj, kar je odsotno, celo na nekaj, kar vselej manjka, na nekaj, česar ne moremo zaznati, prijeti z rokami, stehtati in izmeriti. Vedno bo tako.
 
Sedaj pa pride na vrsto najpomembnejše. S tem spoznanjem se je moje razumevanje realnosti bistveno spremenilo že v času študija.  
 
Najprej se nam zdi, da realnost obstaja, da jo označujemo in da uporabljamo metafore, ker drugače pač ne gre. Do določene mere je to celo res, a le do določene.
 
Metafore, ki jih uporabljamo, uporabljati pa jih moramo, kot rečeno, so del procesa, ki ga imenujemo označevanje. To pa ne pomeni, da lepimo nalepke na objekte, ki tvorijo realnost, in si pri tem mislimo, da potrebujemo še veliko več časa in nalepk, ker je realnost tako obsežna, da v svojem veku niti ne moremo nalepiti vseh.
 
Metafore imajo drugačno funkcijo in z njimi počnemo nekaj drugega. Omogočajo namreč nadaljnje,  novo zaznavanje realnosti. V nekem smislu jo torej omogočajo. Šele ko nekaj rečemo, lahko rečemo še nekaj drugega in zaznamo del realnosti, ki ga pred tem niti nismo mogli zaznati.
 
Objekti, iz katerih je realnost, dodaja Lévinas, imajo pomen, ki je odvisen od položaja opazovalca sveta, od človeka, ki ga zaznava. In ne more ga zaznavati od nikoder, ne more ga zaznavati od vsepovsod, tako kot ga zaznava bog.
 
Kakšne zgodbe naj bi si torej pripovedovali v teh časih? Katere zgodbe so nujno potrebne?