Pripovedovanje resnice

Foucault je dobro dojel, kaj so hoteli povedati Stari, ko so razmišljali, ne brez posebnega presenečenja, bi smel dodati, da pripovedovanje resnice ni samo množica poskusov, da bi to, o čemer ljudje govorijo, sovpadalo z dejanskimi stanji sveta, temveč je še nekaj drugega, je nekaj, kar je lahko zelo dramatično in po navadi tudi je, zato pove veliko o naravi človeških bitij in tega, kar imajo med seboj. Odkrili so namreč, da resnica ni enkratni zapis, na primer matematična enačba, enoznačna trditev ali univerzalni simbol, temveč je proces, dejavnost v družbenem polju, ki vselej zajema veliko ljudi. Pripovedovanje resnice je dejavnost, ki ima, prav zato, vselej posledice ali učinke na ljudi, ki jim je resnica pripovedovana. In znano je, da lahko ljudje naredijo z resnico cel kup zadev – med drugim jo lahko tudi zanikajo, so do nje povsem brezbrižni ali pa je kratko malo ne poznajo, kar pomeni, da o njej ne vedo prav ničesar. Kaj so torej Stari že vedeli, danes pa je del njihove vednosti pozabljen ali pa preprosto prezrt, ker je v veljavi prepričanje, da je vse novo dobro že samo zato, ker je pač novo? V luči zastavljenega vprašanja imajo Stari zopet prav, kajti del njihove vednosti je natanko v tem, da ljudje radi sproti pozabljajo, obstaja tudi družbena amnezija, kot bi rekel Russell Jacoby, in se skušajo izogniti učinkom pripovedovanja resnice – za tako izmikanje imajo vrsto razlogov, vendar niso vsi dobri; nekateri so pravzaprav izjemno slabi.

Stari torej vedo, da je pripovedovanje resnice silno zahtevno početje, ki je vpeto v vsaj štiri vprašanja, na katera je vselej mogoče odgovoriti, po navadi pa se tudi najde kdo, ki se dokoplje do odgovorov in jih ponudi drugim ljudem. Zares kritično razmišljanje je zato način, kako človek odgovori na ta vprašanja, potem ko se sooči z možnostjo, da pripoveduje resnico.
 
Prvo vprašanje. Kdo pripoveduje resnico? Poznavanje zgodbe o cesarjevih novih oblačilih nam pomaga razumeti, da resnico včasih zmorejo povedati šele otroci, naivni osebki, pogumna bitja, ki se preprosto prepoznajo v vlogi tega, ki naj resnico, če jo le pozna, tudi pove. Nobene nujnosti pa ni, da se v taki vlogi prepozna vsak človek. Nujno ni niti tedaj, ko njegov sogovorec govori resnico; lahko jo sliši, lahko pa izvede kak manever, da je ravno ne sliši.
 
Drugo vprašanje. O čem govorimo, ko pripovedujemo o resnici? Prvi odgovor je kajpak ta, da o resnici, ker je to trivialno res, toda dodamo lahko še nekaj. Če zunaj sneži in če rečem, da sneži, govorim resnico. Če pa je cesar nag, se lahko pretvarjam, da ima čudovita nova oblačila, čeprav natanko vem, da jih nima. Pripovedovati o vremenu ni posebej zahtevno, o cesarju in njegovih oblačilih pač je, ker človekovi odnosi do cesarja ne morejo biti enaki odnosom do vremenskih pojavov.

Tretje vprašanje. Navezuje se na prejšnji zapis. Kakšne posledice bo imelo pripovedovanje resnice? Ko otrok reče, da je cesar nag, so ljudje okoli njega prestrašeni, nekateri so zgroženi, starši pa se mahoma ustrašijo za otrokovo usodo. Zakaj je tako, če pa govori resnico? Kakšna so razmerja med željo in pripovedovanjem resnice?
 
Četrto vprašanje. V kakšnih odnosih je pripovedovanje resnice z oblastjo, z njenimi zastopniki? Ti odnosi ne morejo biti drugačni kot konfliktni, kajti noben zastopnik oblasti ne prenese resnice, če se ta nanaša na – njegovo zastopanje oblasti. Oblast in resnica sta nujno vsaksebi. Kdor pripoveduje resnico, ne more sočasno zastopati oblasti, kdor jo zastopa, ne mara za resnico.  
 
V sodobnih hierarhičnih svetovih, v katerih prevladuje dobičkonosnost, je pripovedovanje resnice anarhistično in v domeni redkih ljudi, ki se zanj odločijo.