Pripovedi za preživetje

Ko je Hitler storil samomor, je sledila množica samomorov med nemškimi državljani. Ni res, da so bili vsi do zadnjega veseli in srečni, ker diktatorja ni bilo več. In tudi danes živijo ljudje, ki si dobesedno želijo novega diktatorja. Včasih kdo celo reče, da je bolje imeti nad seboj razsvetljenega diktatorja kot nekompetentnega in nesposobnega demokratično izvoljenega politika. Niso prepričani, da je najbolje imeti nad seboj moralni kategorični imperativ. Manj naporno je namreč, če drugi pove, kaj je treba narediti, kot če si mora človek povedati sam. Človek pa si lahko pove sam le, če ima okoli sebe druge, različne ljudi. Prepričan je lahko, da mu bodo sledili, če bo njegova odločitev dobra. Ni pa nujno, da mu bodo sledili. Sokratu so na primer sledili zelo redki ljudje, čeprav je bila v njegovem času njegova metoda zastavljanje dobrih vprašanj boljša kakor katera koli druga metoda razmišljanja. A zakaj je bila dobra, za kaj je bila taka?

Sokrat z vprašanji vznemirja sodržavljane. Ti so spontano prepričani, da nekaj vedo, Sokrat pa jih z vprašanji spravlja v dvom. Ugotavljajo, da morda ne vedo toliko, kot si domišljajo. In tako spoznanje je težko sprejeti, čeprav je vir napredovanja in vzvod za spremembe na bolje.
 
Film z naslovom Don't Look Up (Adam McKay, 2021) povezuje zapisano. Kdo bi rekel, da je zgolj film, umetniški izdelek pač, toda film je čisto nekaj drugega. Je pripoved o mehanizmu, ki deluje tako, da še vedno zelo veliko ljudi, zlasti teh, ki so na oblasti, ne stori skoraj ničesar, da bi se človeštvo izognilo katastrofalnim podnebnim spremembam; nekateri še danes ne verjamejo niti, da obstajajo.
 
Znanstveniki skušajo danes tako kot Sokrat nekoč dopovedati ljudem, da se civilizacija približuje robu, toda odziv ljudi je šibak. Natančno vedo, kaj se dogaja in kaj se do dogajalo v prihodnosti, toda odziv je še vedno skromen. Kot da ljudi ne bi zanimalo, kaj pravijo znanstveniki, kot da so spremembe še preveč oddaljene, da bi jih njihova zavest zaznala in obravnavala resno, kot da bolje kot oni vedo, kaj se dogaja.
 
Zavest ljudi se obnaša, kot da se v prihodnosti ne bo nič spremenilo na radikalen način. Verjame, da bo vse raslo, da bodo spremembe vsepovsod, toda obenem verjame, da se v temelju ne bo spremenilo čisto nič. Znanstvenikov in njihovih svaril dobesedno ne more nikamor uvrstiti, zato jih preprosto ne posluša in jim ne verjame niti malo.
 
Zelo malo ljudi sledi znanstvenikom, ki trdijo, da ima človeštvo pred seboj le še nekaj let, morda deset, da se izvleče. Hitrost, s katero se naravni sistemi sesuvajo, je namreč velika in je večja od te, ki je bila napovedana še pred nekaj leti. O tem danes ni nobenega dvoma, znanstveniki so enotni.   
 
Sokratu so sledili redki, kot rečeno. Kar je kognitivno zahtevno, bo imelo verjetno vedno malo sledilcev. Ti so danes nujno potrebni, zato je aktualno vprašanje, kaj storiti, da jih bo veliko.
 
Ljudje radi poslušajo zgodbe, toda dobrih pripovedovalcev je malo. Morda so danes potrebnejši kot kadarkoli prej, čeprav je malo upanja, da prav oni lahko vplivajo na ljudi, da bodo pritisnili na politike in izsilili preživetje človeštva.