Priporočamo

Medtem ko Svetovna zdravstvena organizacija poroča o novem globalnem rekordu v številu na novo okuženih ljudi, več kot dvesto tisoč v enem samem dnevu, in medtem ko 239 znanstvenikov iz 32 držav piše, da je verjetnost prenašanja koronavirusa po zraku, ne le kapljično, večja, kot so mislili doslej, kar pomeni, da bomo morali biti bolj pozorni na kroženje zraka v zaprtih prostorih, poslušamo v Sloveniji skoraj nedojemljivo medlo, nedoločeno in neopredeljeno govorjenje vladnih predstavnikov in celo znanstvenikov. Ti priporočajo ljudem, naj vendarle nosijo maske, naj vzdržujejo higieno in socialno razdaljo! Ne moreš verjeti! Virus se širi dobesedno iz ure v uro, ljudje umirajo, ker je pač smrtonosen, priporočajo pa nam, naj se vedemo razumno in naj upoštevamo navodila. Sprašujem se, ali so ti ljudje prebrali eno samo knjigo s področja psihologije ali socialne psihologije.

Ni treba vnovič razpravljati o Milgramovih eksperimentih in ugotavljati, v čem vse se je motil, ni treba kritično premlevati izsledkov, do katerih so prišli socialni psihologi v zadnjih desetletjih, ko so nesporno dokazali, kako se navadno odzivajo ljudje na navodila, priporočila, odredbe in ukaze od zgoraj. Preprosto ni potrebe po čem takem, kajti zelo jasno je tole.
 
Ljudje vsak dan na vseh koncih sveta kršijo pravila in zakone, medtem ko za priporočila, naj na primer jedo manj rdečega mesa, v glavnem niti ne vedo, ker jih ne zanimajo. O tem ni nobenega dvoma. Kršijo moralne kodekse, etične zapovedi, v neskončnost relativizirajo spoznanja, kaj je dobro in kaj ni, kaj je škodljivo in kaj je koristno, celo ko so v igri njihovi najboljši interesi. Jutri ne bo čisto nič drugače.
 
Vztrajati, da se je treba vesti razumno in se držati ukrepov je tako neučinkovito, kot je neučinkovito in nesmiselno vsak dan pri poročilih sporočiti ljudem, da je trava zelena in voda mokra. Vse to namreč že vedo, zato samo zamahnejo z roko. Problem sploh ne tiči v vednosti, te je vselej dovolj.
 
Problem je v odgovornosti. Ljudje v povprečju natanko vedo, kaj je zanje dobro in kaj ni, kaj bi morali storiti, kaj bi bilo dobro storiti. Sami večkrat celo vzkliknejo, da red mora biti. A kdo ga zagotavlja?
 
Odgovor je preprost in je na dlani: prav nihče. Zanj ne jamči posameznikov jaz, saj ni gospodar niti v svoji hiši, zato se ljudje pogosto ne vedejo niti skladno s svojimi najboljšimi interesi, za katere celo ni nujno, da jih sploh poznajo, zanj ne jamči ljubljeni vodja in ne jamči država. Tudi ko ljudje za silo ubogajo nadrejene in razumno ugotavljajo, kdaj se splača tiho skloniti glavo in požreti, kar oni od zgoraj zlijejo nanje, zadeve niso povsem predvidljive.
 
Še slabše je, ko smrtonosni virus, ki ga ni mogoče videti, pobira svoj davek, oni zgoraj pa ljudem priporočajo razumno obnašanje. Ljudje kajpak niso neumni, in dobro vedo, koliko nerazumnega vedenja in delovanja je tudi med temi, ki so zgoraj, zato niso ravno pri volji, da bi jih ubogali, pa čeprav zato škodijo sebi in sotrpinom. Oni zgoraj torej niso nikakršne avtoritete, zato jih ne poslušajo.
 
Že dolgo je znano, da politiki v Sloveniji ravno ne uživajo niti statusa modrih ljudi niti statusa moralnih avtoritet. Ljudje za silo ubogajo avtoritete, dokler se vedejo razumno in se same podrejajo najvišjim standardom inteligentnega in etičnega delovanja, še raje pa sledijo ciljem, ki jih obarva načelo ugodja.
 
V težkih časih, ko lomastijo po svetu podnebne spremembe, smrtonosni virusi in gospodarske krize, bi moral poseči v svet sam ljubi bog in začarati ljudi, da bi se vedli odgovornejše. A ker ga ni, se kajpak ne bo spustil na Zemljo in ljudem ne ostane nič drugega, kot da upajo, da se bo vsaj država prek svojih zastopnikov obnašala pametno in ukazala ljudem, kako naj se vedejo, ker je odgovorna zanje. Brez ljudi namreč ni države.
 
Problem je, kot rečeno, v odgovornosti, ne v znanju oziroma neznanju in neupoštevanju priporočil.