Prijateljstvo in lojalnost

Nekatere od nas je pandemija koronavirusa prisilila k razmišljanju o tem, kaj je v življenju resnično pomembno. Nekateri ljudje so spoznali, da jih njihova služba, ki jo sicer ljubijo, ne ljubi nazaj. Drugi so delali tako močno, da so pozabili, v čem je bila poanta, in izpraznili rezervoar zagnanosti in ambicij. In nekateri so imeli tako dolgo nedejavno obdobje, da so njihove mišice, narejene za dejavnosti, preprosto atrofirale (Zoe Williams, Even the best job will never love you back. So where do we find our life's purpose?, The Guardian, 28. junij 2021). Morda je res dobro vnovič razmišljati o smislu življenja in o smislu v življenju. In če že ni dobro, je lahko vsaj koristno.

Na začetku poti torej nisem razumel veliko. Nisem vedel veliko in imel sem kup nejasnih intuicij. Sem pa veliko bral. Aristotelova Nikomahova etika me je navdušila in mi dala misliti. Kako razumeti filozofov stavek, da se zdi, da vsako človekovo raziskovanje in njemu podobno delovanje teži k dobremu? Zakaj ljudje skušamo razumeti svet, vesolje, sebe v njem? Kaj nas žene, da raziskujemo, včasih celo v svojo škodo, ker nas raziskovanje izčrpava? Zakaj se raje na naslonimo nazaj in si rečemo, da je življenje prekratko, da bi ga še raziskovali in skušali razumeti?
 
Če torej obstaja telos našega delovanja, cilj ali smoter, potem lahko rečemo, da ljudje lahko delujemo tako, da nekaj počnemo zaradi stvari same in vse drugo zaradi nje. Imamo dve možnosti: naslonimo se nazaj in uživamo življenje; raziskujemo življenje in ga skušamo razumeti – od tega imajo potem koristi tudi oni, ki se samo naslanjajo nazaj in uživajo.
 
Aristotel je zadržan in previden v razmišljanju; očitno je, da ne želi sklepati prehitro. To je dobro. Človek naj ne bi sklepal prehitro, ker lahko naredi v naglici napačne poteze, ugotovi nekaj, kar ne obstaja ali pa je zgrešeno. Torej lahko zgreši tarčo, kot jo lahko zgreši strelec, če se ne umiri dovolj.
 
K čemu naj bi torej človek težil v življenju? Zdi se, da je odgovor na dlani: ko natančno premislimo obe možnosti, spoznamo, da je njegova dolžnost, da teži k dobremu, ne k zlu, tarča pa naj bi bila celo najvišje dobro.
 
V življenju je torej tako, da lahko mislimo nekaj, kar je univerzalno človeško. Vprašanje pa je, ali lahko to tudi živimo, ali smo zmožni za kaj takega.
 
Aristotel trdi, da lahko, da obstaja možnost. Ni nujno, da jo prepoznamo in da jo razumemo, da se naučimo, kako jo živeti. A naučimo se lahko in jo globoko dojamemo. Ljudje smo celo kot končna partikularna bitja zmožni za univerzalno.
 
Mislim, da sem kaj kmalu razumel, da Sokrat/Platon in Aristotel postavijo trdne temelje z vpogledom v človekovo dolžnost na tem svetu, ki je – filozofiranje.
 
Ljudje so v vsakdanjem življenju večinoma precej spodobni, piše Rutger Bregman v knjigi Humankind. Zgodovina kaže, da ima prav. Kaže tudi, da se ljudje v katastrofalnih časih velikokrat naučijo biti dobri in najboljši. Kot bi potegnili najboljše poteze v življenju, ko je najteže.
 
Empirična dejstva, da je res tako, razumem in prepričan sem, da potrjujejo spoznanje o naravi moje dolžnosti na tem svetu.
 
Uvodni zapis je zato pomemben. Tak je zato, ker je pandemija doslej delovala kot sila, ki nas je prisilila k nekaterim oblikam vedenja, iz katerih bi se lahko veliko naučili. Na primer razlikovanja med tem, kar je dobro samo po sebi, in tem, kar je samo koristno.
 
Aristotel razmišlja o tej razliki in ugotavlja, da je morda mogoče misliti to, kar je skrajno, nekaj, kar iščemo zaradi njega samega, ne pa zaradi česa drugega. A kaj bi to bilo?
 
Ljudje smo družbena bitja in morda je za vsakega izmed nas ključno, da se lahko nasloni na drugega. Prijateljstvo in lojalnost?
 
Le zakaj ne?