Prihodnost je tu

Ne bomo se vrnili v normalno življenje, karkoli naj bi že to bilo. Ni pomembno, kako močno si želimo vrniti se, kakor ni pomembno, kaj mislimo, da je normalno. Nasprotno. Prihodnost nas je prehitela in je kljub našim morebitnim nasprotnim željam že tukaj. Torej napredujemo v prihodnost, ki smo jo določili v preteklosti. Vse je namreč raslo, rasla je tudi poraba fosilnih goriv, rasle so temperature, rasle so količine toplogrednih plinov. Zanikanje podnebnih sprememb ni pomagalo, kakor ne pomaga vraževerje. Želeli smo zanikati prihodnost, vendar je kljub temu prispela. Podnebne spremembe so že tako velike, da jih prav ta hip najbolje ponazarjajo uničujoči požari v Kaliforniji in Oregonu. Podobe tamkajšnjih mest, nekaterih kratko malo ni več, ker so dobesedno zgorela, obkrožajo svet. Ozračje je srhljivo oranžne barve, vidljivost je slaba, v zraku je veliko dima in delcev, ki nastajajo v požarih, veliko je ogljikovega monoksida in ogljikovega dioksida. To niso prizori iz apokaliptičnih filmov, to so fotografije, ki jih pošiljajo v svet prebivalci. Številni bežijo z domov, sicer bi zgoreli, kot bodo zgoreli njihovi domovi. Gasilci se trudijo pogasiti požare, vendar ne morejo storiti veliko. Pogoje za nove in večje požare bomo ustvarjali še naprej, kajti poraba fosilnih goriv mora rasti, črpali bodo nove količine zemeljskega plina, ki so ga našli v Sredozemlju, kopali bodo nove količine premoga, iz zemlje bodo potegnili na milijarde sodov nafte, ki je zaenkrat še varno spravljena. Resnično, še naprej bo vse raslo, ker očitno preprosto mora rasti, rasti pa mora zato, ker ljudje verjamejo, da kapitalizem pač nima alternative. Ne vedo, zakaj tako verjamejo in v kaj v resnici verjamejo, a verjamejo, kot na primer ljudje verjamejo v Boga, a nimajo pojma, v kaj verjamejo.

Usmerjanje pozornosti h koronavirusu je potrebno in pomembno, toda še pomembnejše je delovanje. Naredimo veliko, da bi zajezili širjenje smrtonosnega virusa, toda podnebne spremembe so smrtonosnejše. Virus bo še dolgo z nami, pravijo, podnebne spremembe tudi. Govorijo, kaj vse naj bi se zgodilo do konca tega stoletja – v resnici se bo zgodilo dosti prej. Prihodnost je že tu, kot rečeno.
 
Kljub temu je na naslovnici Nedela z velikimi črkami napisano: Resnega pogovora zdržim največ dve uri. Nad napisom sta ime in priimek: Jože Robežnik. Pojma nimam, kdo je to, toda izjava je zgovorna. Kdor zdrži samo dve uri … Možgani zmorejo bistveno več, zato bi smeli sklepati, da mož pač nima motiva za resne pogovore, ki bi trajali dlje. Morda je tako, morda pa tudi ni.
 
Zares pomembno ni, koliko časa Jože zdrži pri resnem pogovoru, pomembno je, da je prihodnost že tu, pa če se o njej resno pogovarjamo ali pač ne. Posledice bodo zelo hude.