Prihod nove luči

Človekovo naravo je mogoče uresničevati le tako, da človek vstopa v odnose z drugimi ljudmi. Ne v katere koli, temveč zgolj v tiste, ki pomenijo uresničevanje človekove dolžnosti do dobrega in resnice. Lévinas zato poudarja pomen uživanja življenja, ki spremlja njegovo uresničevanje. Z drugimi besedami: uživanje življenja pomeni spreminjanje gole eksistence v končne oblike življenja. Tako razmišlja Lévinas, njegovo razmišljanje pa je tako zapleteno in zahtevno, da terja komentar, kajti če je posameznikovo uživanje življenja zavezano dobremu in resnici, potem je skupno spreminjanje eksistence v končne oblike življenja poslanstvo, ki bi moralo biti kristalno jasno čisto vsem ljudem.

Najprej velja poudariti, da uživanje v življenju ne pomeni preseganja življenja, ne pomeni posameznikovega bega ali dvigovanja v nekakšno transcendenco, proč od trivialnosti vsakdanjega življenja, temveč pomeni njegovo potrjevanje, njegovo afirmacijo, potrjevanje možnosti življenja, in sicer skupaj z drugimi ljudmi, vselej le z njimi.

Človekova želja je namreč po naravi usmerjena k drugemu človeku, prek njega pa k Drugemu, kar pomeni k ideji neskončnega, ki je kajpak onkraj posameznikove končnosti. Vidimo torej, da je človek kot bitje želje vselej že usmerjen daleč onkraj tega, kar spontano prepoznava kot neposredni objekt želje.

Odnosi z drugimi ljudmi zato niso zgolj spontani stiki, temveč pomenijo skupno spreminjanje in preseganje tega, kar nastaja spontano. Pomeni odpiranje do Drugega in pomeni izrekanje dobrodošlice Drugemu, kar je obenem svojevrstno odrekanje sebi in svojemu egu.

Naivno pa je misliti, da ima vsak človek na voljo vse možnosti za tako potrjevanje življenja. Prav nasprotno je res: veliko ljudi ravno nima takih možnosti. Natanko zato je etičnost tako zelo pomembna, kajti brez nje bi ljudje zgolj ugotavljali, da nekateri imajo empirične možnosti za uresničevanje življenja, drugi pač ne, da tako je in da ne more biti drugače; pri tem bi se gotovo sklicevali na trdne opore, kot so Luna in druga nebesna telesa, kozmične energije, geni in druge naravne danosti.

Potrjevanje življenja pomeni ustvarjanje možnosti za nove oblike življenja, za nove načine uživanja v življenju, ko se le-ta spreminja iz gole eksistence v nekaj novega. Nekaj novega lahko razumemo kot prihod luči – prispodobo uporablja Lévinas.

Prihod luči je dobra prispodoba, ker ne pomeni le prihajanja ali nastajanja nečesa novega, temveč pomeni obenem tudi prihajanje nečesa dobrega in resničnega. Tu je križišče, na katerem se srečujeta svetloba in etičnost, zmožnost človeškega bitja za etična dejanja.

In ker se vse skupaj vselej dogaja le v medsebojnih odnosih, dobi novo razsežnost tudi ideja o obrazu drugega človeka, na katerem so sledi neobstoječega boga kot neskončnega. Prav take sledi prebudijo človeka, ga zdramijo in povečujejo njegovo občutljivost za svetlobo, za nov pogled, za novo optiko, za to, kar imenuje filozof etičnost.

Povečevanje občutljivosti za drugega ne pozna ne dvoma in ne spraševanja glede narave luči. V tem je nekaj gotovega, celo nevprašljivega, kajti luč je vselej luč in ne more biti ničesar drugega.

Dialektika spraševanja in dvoma zajema najprej postavljanje pod vprašaj mene samega, mojega načina življenja. Na obrazu drugega je zato vprašanje, naslovljeno name, od mene pa terja odgovor. Kako potrjujem življenje? Ga sploh potrjujem?

Ali pa zgolj rutinsko ponavljam isto in celo želim več istega. V navzočnosti drugega in sledi neskončnega boga sem prej ali slej prisiljen odgovoriti, kaj želim narediti s svojo eksistenco in s svojim življenjem.

Ponuja se mi možnost življenja onkraj tega, kar posedujem, kar imam za svoje, česar se oklepam, toda zgolj od mene je odvisno, kako se bom odzval.

Morda sem prvič v življenju v položaju, ko lahko zares spregovorim o življenju, ko lahko onkraj sprenevedanja, klišejev in refleksov povem samemu sebi in drugim ljudem, da končno želim potrjevati življenje in uživati v njem.

Sedaj je jasno: posameznik, ki uživa v življenju, ni osamljeni ego, ki skrbi za samega sebe, temveč je vselej že vpet v odnose z drugimi ljudmi, za katere mora skrbeti. Morda jih ne prepoznava dovolj, morda jih ne razume dovolj, morda še ni dovolj odprt do njih, toda dolžnost je vselej že pred njim.

Drugi morda kljub temu še ni dovolj dobrodošel; enako velja za njegov odnos do mene kot drugega. Še ni, lahko pa bi bil. Odpiranje do drugega človeka ustvarja nove razsežnosti v življenju posameznika, v njegovi intimnosti, v njegovi najgloblji notranjosti. Povečevanje občutljivosti za svetlobo je sočasno tudi povečevanje občutljivosti za spremembe v notranjosti.

Samo bistvo človekovega življenja torej ni vztrajanje v doseženem in hrepenenje, da bi dosegel življenjske cilje, temveč je odprtost do novih razsežnosti življenja, ki jih je mogoče ustvarjati le s spreminjanjem eksistence in njenim pretvarjanjem v življenje.

Pri vsem tem pa je najpomembnejše tole. Dogodek, ki pomeni odpiranje in ustvarjanje novih možnosti za drugačno življenje, se ne zgodi temu, kar imenujemo jaz ali ego, saj se zgodi tako, da pomeni ravno njegovo postavljanje pod vprašaj, pomeni njegov suspenz, kot pravi Lévinas. V dogodku je ego v oklepaju, kar pomeni, da ni več pomemben, da je tako rekoč odveč, da ga je mogoče prepoznati celo kot oviro ali motnjo.

Odprtost zato ne pomeni spoznavanja samega sebe, kot menijo ljudje, sledeč modi, temveč pomeni ravno spoznanje, kako nepomemben je ego, kako problematične so imaginarne razsežnosti, v katerih živi in znotraj katerih verjame v svojo pomembnost, svobodno voljo, sanje, cilje in vse drugo.

Šele v odprtosti do sveta se človeško bitje zave, da lahko zastopa ves svet etično. Zastopanje je onkraj dveh drugih stanj, v katerih je lahko človek. Prvo je naravno stanje človeške živali, ko se rodi, drugo pa je posedovanje sveta, v katerega verjame ego.

Zastopanje sveta je onkraj obeh stanj, pomeni pa človekov odnos do sveta v luči Drugega, ki sicer ni vir luči, zato pa postavlja pod vprašaj pogled jaza na svet, ki ga želi posedovati. Še več: posameznik skuša razumeti resnico lastnega sveta v odnosu do Drugega, ta pa ga tudi poziva k odgovornosti za delovanje in njegove nenameravane posledice oziroma učinke.
Odgovornost posameznika je zato velika: odgovoren ni samo v odnosu do drugega človeka in njemu samemu, odgovoren je tudi do Drugega, in sicer za učinke delovanja na druge ljudi, ki se jih niti ne zaveda. Včasih se zato zdi, da je naloga preprosto prevelika.