Prihajajoče družbene spremembe

Dobra novica je, da se bodo družbe v bližnji prihodnosti močno spremenile, ker se že spreminjajo, le da vsi ljudje še ne vidijo sprememb. Spremenili jih bodo ljudje, ki niso zadovoljni s prevladujočim družbenim življenjem. Družbenega razvoja namreč ni mogoče ustaviti. Le da tak razvoj ne pomeni več istega. Ne zajema samo ekonomske rasti, ne zajema le tehnološkega razvoja, ki povečuje možnosti za oblikovanje prvih naselbin na Marsu, zajema predvsem moralni razvoj. Ta ne pomeni le, da se ljudje nečemu upirajo, da so proti, da protestirajo proti oblasti in krivicam. Ne, pomeni zlasti težnjo k novemu, pomeni afirmacijo, potrjevanje novega, zares drugačnega, pomeni njegovo oblikovanje, krepitev in zagovarjanje. Prav imajo zato avtorji, ki primerjajo tako težnjo ljudi z mogočno reko, ki si utira pot skozi pokrajino. Taka mogočna reka je Amazonka, ki se ne upira ničemur, temveč si sama krči pot, ustvarja neštete meandre in rokave, poti in potke, zavoje in povratne zanke. Zadevo moramo zato uzreti v drugačni luči. Živijo ljudje, ki se upirajo Amazonki, ljudje, ki bi jo radi ukrotili, zajezili, ljudje, ki bi najraje videli, da je sploh ne bi bilo. Nismo uporniki, temveč smo reka, ki je ni mogoče ustaviti.   

Ničesar ne želimo strmoglaviti, kakor ni res, da želimo oblast, češ da nam je bila položena v zibelko in imamo pravico vladati do smrti. Tako lahko razmišljajo severnokorejski, kitajski ali ruski predsednik, ne pa demokratični ljudje, ki jim ne gre za oblast, temveč za skupno oblikovanje kakovostnega življenja in bodočnosti, kar je nekaj čisto drugega.
 
Obstajajo trofeje grdega sveta, ki so razpostavljene naokrog, kot bi slavili družbene neenakosti, družbeno nepravičnost in hierarhije. Na njihovo mesto postavljamo spomenike ljudem, ki niso zgolj dojeli, kaj pomeni delati dobro, temveč so tudi delali dobro.
 
Kdor dela dobro, ipso facto zavrača stare različice in vrednote, stare ideje, kdo smo ljudje in čemu smo tukaj. In pri tem nikakor ne smemo pozabiti lastne zgodovine, kajti: le nekaj let je od množičnega zanikanja podnebnih sprememb; še danes je veliko ljudi, ki se ne cepijo, ker menijo, da se ni treba in da lahko svobodno širijo virus naokoli; šele nekaj desetletij je minilo od časov, ko je v šolah v kotu stala palica kot stalna grožnja, ki jo je lahko učitelj uporabil kadarkoli, da je pretepel tega ali onega učenca, ki je motil pouk; le generacijo ali dve nazaj je, ko so možje ravnali s svojimi ženami tako, kot da so dekle in prostitutke in je bilo spolno življenje bolj podobno posilstvu in rokoborbi kot pa nežnemu ljubljenju dveh, ki se imata rada; še danes je veliko moških prepričanih, da so v družbi uspešni le alfa samci, ki pojedo veliko mesa, imajo polno ustreznih hormonov v krvi in znajo udariti po mizi, ko je treba, in se obnašajo, kot da živimo v savani, kjer je treba imeti predvsem velike mišice. Ne smemo prezreti dejstva, da obstajajo številne krivice in neenakosti, v katere spontano ne dvomimo niti tedaj, ko se dogajajo pred našim nosom ali celo nam samim, poleg tega pa nam ne pride na misel, da bi se jim upirali, se borili proti njim in jih skušali zmanjševati v imenu dobrega, ker smo konformisti in nas je strah potrjevati življenje, zato raje sanjamo o kapitalističnem uspehu.
 
Zastopamo nekaj drugega. Imenujemo ga humanizem Drugega, če se lahko navežem na izjemno knjižico Emmanuela Lévinasa. In za konec dodam.
 
Posebno vrednost ima oblikovanje večjih skupnosti. Razum je zadovoljen, če smem tako reči, navezujoč se na Kanta, ko ljudje ustvarjajo taka občestva, to pa je drugo ime za komunizem. V njem končni, smrtni posamezniki nadgrajujejo posamezna življenja z rabo razuma in s podrejanjem moralnemu zakonu, ki izvira iz razuma, in ne prihaja od Boga, še manj pa je ukoreninjen v savani.