Prevlada duha nad telesom

V filmu Hotel Mumbai (Anthony Maras, 2018) spremljamo izjemno sekvenco, ki nam mahoma ponudi v razmislek dobre ideje o samem jedru človekove narave, o njegovem najbolj pristnem bistvu, iz česar se res zlahka veliko naučimo o tem, kar imamo lahko ljudje med seboj, oziroma vselej že imamo.

Teroristi imajo v velikanskem in zares razkošnem indijskem hotelu ujete tujce kot talce. Ti so zvezani in ležijo na tleh. V nekem trenutku dobi ta, ki je v sobi in pazi nanje, navodilo od Velikega Brata, naj jih hladnokrvno postreli; podložnik Velikega sicer brezpogojno uboga in naredi vse, kar mu naroči ali ukaže. Vzame torej pištolo, se sprehodi od enega do drugega in vsakega mirno, kot bi pil kavo, ustreli v glavo. Ženska, ki bo očitno zadnja na vrsti, medtem mrzlično tuhta, ali se je še mogoče rešiti. V resnici namreč ni tujka, čeprav je poročena z Američanom, govori lokalni jezik, vse se dogaja v Indiji, v Mumbaju, in – kar je še pomembneje – na pamet zna recitirati Koran. To tudi naredi in glasno izgovarja verze v jeziku, ki ga terorist, domačin, kajpak razume. Ko pride do nje, dobi jasno navodilo od Velikega Brata, da jo mora ustreliti, tako kot je že postrelil vse druge, vendar tega preprosto ne more narediti. Zlasti ne more, ker ga gleda koranske verze izgovarjajoča ženska naravnost v oči. Začne kričati nanjo, naj umakne pogled, sicer jo bo ustrelil, vendar tega ne naredi; ustrelil bi jo seveda ravno v primeru, ko bi umaknila pogled. Terorist nazadnje povsem razcepljen in nemočen dvakrat ustreli v prazno, da bi Veliki Brat slišal strele, in se umakne. Ženska preživi.
 
Kaj torej vidimo in kaj se dogaja? Dogaja se natanko to, kar doume tudi Immanuel Kant, ta veliki raziskovalec človeške duše. Ve namreč, da je človek bistveno simbolno bitje, kar pomeni, da obstaja simbolna meja, onkraj katere lahko nekaj naredi ali pa nečesa ne naredi. Po domače: ker moraš, tudi moreš. Vse to določajo ideje, določa to, v kar človek verjame, to, česar podložnik ali subjekt je.
 
Kant zadevo s človeško željo in motivacijo za delovanje zaostri do konca. In ugotovi. Človek ni samo fizično bitje, zmožno za to in ono dejanje, ampak je tudi in predvsem simbolno bitje, kar pomeni, da v simbolnem polju lahko povsem preobrazi svoje fizične zmogljivosti, zdravorazumske ideje in mnenja o lastnih zmožnostih. Preoblikuje jih tako, da nenadoma zmore stvari, za katere se mu sicer niti sanja ne, da jih zmore.
 
Ko torej človeško bitje globoko dojame zapisano, nima več nobenih težav. Nekaj stori, ker ve, da mora storiti, to pa zmore natanko zato, ker ve, da mora, ker se podredi. Toda bistvo je v detajlih.
 
Lekcija iz filma je zares sijajna. Celo Veliki Brat je nenadoma povsem nemočen, ko se v glavi terorista nekaj poveže; pred tem je absolutno močan in vsi teroristi ga ubogajo brez najmanjšega ugovarjanja. Potem pa se pojavi na prizorišču nekaj drugega.
 
Delovati začne ideja, zaradi katere postanejo fizične zmogljivosti moškega terorista popolnoma nepomembne.
 
Človeka, ki zna Koran, namreč ne ustreliš, čeprav si terorist, ampak ga pustiš pri miru, kot da je nedotakljiv. Terorist, ki je seveda vernik, pravoverni musliman, kot se reče, kratko malo ne more ustreliti ženske, ki pred njim citira Koran, čeprav malo pred tem z lahkoto postreli cel kup ljudi; vse skupaj je mrtvih več kot sto ljudi. Fizično bi torej zlahka ustrelil še enega človeka, toda simbolno ga preprosto ne more. Ideja je tista, ki mu to absolutno preprečuje, saj je fizično, kot rečeno, povsem sposoben streljati ljudi.
 
Kant nam torej pove, da se lahko simbolno ali duhovno preobrazimo tako, da globoko dojamemo idejo dobrega, trenutno me ne zanima človekov odnos do zla, kar postavi koordinate našega življenja tako, da preprosto nismo več zmožni za zlo. Vse to se dogaja v simbolnem polju, ne v polju objektivne realnosti, ki jo raziskuje znanost.
 
Biti simbolno bitje zato pomeni biti zmožen za to, da naša življenja uravnavajo in celo povsem določajo ideje. Natančneje: globoka spoznanja o naravi sveta, v katerem živimo. Nekateri bi rekli, da je to dokaz za prevlado duha nad telesom, toda v resnici ne gre za to, temveč za to, da je že sama telesna realnost simbolizirana, kot je dokazal Freud že pred časom, ko se je prav s tem spoznanjem rojevala psihoanaliza.