Pogosto se čutim nevidnega. Kaj pomeni biti neviden?

Zdi se, da prihaja čas, ko bomo na novo premislili razmerja med neoliberalnim priganjanjem posameznikov, ki se morajo zanašati na svojo voljo in trdo delati, ter odzivanjem ljudi na blaznosti okolij, v katerih živijo, ki jih lahko popolnoma onesposobijo in ustavijo. Znane so namreč zgodbe številnih ljudi, ki so ohranili razum tudi v povsem nemogočih razmerah, na primer v koncentracijskih taboriščih, o čemer je pisal Frankl, in zgodbe drugih ljudi, ki so se naučili, kako ohraniti sebe in si rešiti življenje v blaznem svetu. Ni uspelo vsem, a nekaterim je. Morda se iz njihovih pripovedi vendarle naučimo česa novega.

Po predavanju, ki sem ga imel ta teden, govoril sem o sočutju in ranljivih družbenih skupinah, sem se spraševal, koliko moje predavanje prispeva k družbenemu blagostanju ali k dobrobiti drugih ljudi. Počutil bi se izjemno slabo, če bi imel občutek, da ne prispeva, in bi se moral pretvarjati, da to vendarle ni čisto res. Resnično, kolikokrat si lahko ljudje iskreno priznajo, da njihovo delovanje ne prispeva k dobrobiti, ker opravljajo delo, ki je nesmiselno, nezanimivo in ne povečuje dobrobiti nikogar?

Draga Danaja,
 
danes je 16. september. Je čas za proslavljanje mladosti v vseh njenih razsežnostih, ki jih utelešaš. Živiš jih in omogočaš še drugim ljudem, da jih začutijo, kar je morda še pomembnejše, saj je plemenito.
 
Španski pisatelj Javier Marías je nekoč dejal, da je poslušanje najbolj nevarna stvar od vsega. Zakaj je nevarno? Ker resnično poslušanje drugega vodi proč od vsakdanjih klišejev, stereotipov, preprostih mnenj in propagandnih sporočil, vraževerja in vsega drugega smetja, ki si ga ljudje izmenjujejo.
 
Si izvrstna poslušalka, pogovarjanje s teboj je nepresegljivo zadovoljstvo. Sočloveku daješ vedeti, da ga zares poslušaš, da te resnično zanima; to je izjemen in dragocen dar. In poslušati drugega pomeni vedeti, kot pravi pisatelj, pomeni izvedeti nekaj novega in vedeti, kaj se v resnici dogaja, ne le na površju. Pomeni vedeti, kaj se dogaja z drugim človekom, pomeni vedeti, kaj se dogaja zares, ne na način, ki nam je morda všeč, a je daleč od resnice in pomeni zgolj sprenevedanje.
 
Pomeni biti živ in pomeni modelirati svet. Pomeni učiti se, razumeti ga na vedno nove in boljše načine. Vedno znova zato rečeš, da te zanima nekaj novega. Resnično, tvoja radovednost je brezmejna. Ko omenim film ali serijo, si že zapisuješ naslov, ko komentiram kako glasbo, te že zanima, kdo je izvajalec, da ga boš kasneje poslušala.
 
Hočeš poskusiti kaj novega, a tvoj odnos do novega je vselej visoko etičen. Tvoj odnos do sveta in vsega v njem je enak mladosti, ki je kakor ogenj. Zaveda se, da ni nič stalnega in da nobena stvar ne miruje, da vse teče in da morda v nekem radikalnem smislu sploh nič ne obstaja, ker življenja ne moremo zgrabiti in mu ukazati, naj za trenutek miruje, da si ga ogledamo z vseh koncev, nato pa modeliramo po svoje. Tega ne moremo narediti, zato biti živ pomeni nenehno se gibati in premikati, kot se premika ogenj.
 
Si kakor ogenj, ki greje vse okoli sebe. Imaš čisto srce, ki je belo.
 
Tvoj, DR
 
 

Razpravljanje o nadzorovanju delovnega časa delavcev, nadzorovati jih je domnevno treba, sicer se pokvarijo, polenijo in začnejo na različne načine izkoriščati delodajalce, je nujno potrebno. Obstaja namreč izjemno subtilno in natančno določeno mehansko drobovje vsakdanjega življenja v sodobnem svetu, o katerem se ljudje javno ne pogovarjajo, intimno pa vsakdo natanko ve, kaj se v resnici dogaja. Zdi se, da bi morali ljudje ves čas delati, čas je pač denar, biti nenehno zaposleni in nadzorovani, redno usmerjani in preverjani. A od kod to prepričanje, zakaj tako trmasto vztraja in zakaj številni starši priganjajo otroke k delu ter jim zbujajo občutke krivde, da niso dovolj vredni, če ne delajo ves čas? Zakaj se jim zdi moralno napačno, če ne delajo, ko očitno ni nobenega dela in preprosto ne bi bilo treba delati? Zakaj torej delati tudi, ko ni treba delati? Od kod ta treba je? Kdo nas sili k delu in čemu?

Kapitalizem ima veliko skupnega z religijo. O tem so pisali avtorji, kot je Max Weber, že pred časom. Upravičeno. Vedeli so, da je tako za religijo kot za kapitalizem zelo dobro, če se ljudje čim bolj zgodaj naučijo, da je uspeh v življenju pomemben, zanj pa morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji, ki si jih je treba zapomniti: vestna podrejenost, tudi nesmiselnemu delu in mizernim avtoritetam; moralna samodisciplina, močna volja. Vse to, pravi lekcija, naredi človeka boljšega. Le da ga praviloma zgolj poškoduje, dodajam, ker je neumna.

Statistika pove, da so skoraj vsi ljudje polno zaposleni. Stopnja nezaposlenosti je nizka, pravijo poročevalci. Gotovo se spoznajo na svoje delo in je res, kar pravijo. Nobenega dvoma tukaj. Kaj pa je za kulisami? Tam je namreč vedno nekaj. In vedno je tako, da ne povedo, kaj je zadaj. Imajo kajpak močan interes, da ne povedo.

Karl Marx in Friedrich Engels sta nekoč preprosto zapisala, da bi se moral kapitalizem umakniti in prepustiti svet boljšemu sistemu družbenega življenja; vedela sta, da kapitalizem preprosto ne more dolgo trajati. Za svojo trditev sta skozi desetletja raziskovanja kapitalističnega delovanja naštela goro argumentov. Razglasili so ju za radikalna, nevarna in utopična človeka hkrati. Potem so počasi pozabili na oba. Zdelo se je, da kapitalizem cveti in da je vse na svetu na poti v lepšo prihodnost. Le da ni bilo in tudi danes ni.

Ni še dolgo, ko je bilo zgolj omenjanje Freudovega imena ali priimka v ženski družbi nemoralno in zato strogo cenzurirano. V družbi se niso pogovarjali, kako pridejo na svet otroci, skozi kateri organ privekajo na svet, niso omenjali organa, ki ga ima samo ženska, beseda klitoris pa je bila dobesedno označeno za satansko. Freud, ki je odkrival novo znanost o tem, kar imamo ljudje vsak dan med seboj, pa če se tega zavedamo ali ne, o tem še vedno ne govorimo veliko, je bil večkrat označen za satanističnega človeka, ki se mu je preprosto zmešalo.

V časniku The Guardian sta, najverjetneje po čistem naključju, blizu skupaj priobčena članka. Prvi nosi zelo zgovoren naslov World on brink of five ‘disastrous’ climate tipping points, study finds (Damian Carrington), drugi pa Kim Jong-un says new law guarantees North Korea will never give up nuclear weapons (Agencies). Danes je deveti september 2022.