​Korejski film Heojil kyolshim (Park Chan-wook, 2022) je zares nenavaden v najboljšem pomenu besede. Njegov naslov je zelo zgovoren: Odločitev za odhod. In režiser se odloči, da jo razišče zares natančno. Razišče jo za nas, nam jo ponudi, potem pa pusti, da v miru razmislimo, kdo smo in kako se odločamo v življenju.

Sir Karl Raimund Popper je eden tistih avtorjev, ki sem ga temeljito študiral v času podiplomskega študija, a bil prav zaradi resnosti študija polit z gnojnico, ki jo je name zlival domnevno ugledni slovenski profesor. Popperjeva knjiga Odprta družba in njeni sovražniki je morda prav zato še danes na zelo vidnem mestu v moji knjižnici; tam je zato, ker je tako pomembna, ne zaradi gnojnice, ki sem je bil deležen. Ni bila pomembna le ob koncu druge svetovne morije, ko je zagledala luč sveta, pomembna je tudi danes. Obstajajo namreč sovražniki odprte družbe. Naj razložim.

Vodim podporno skupino. Pravzaprav sem njen del. Ni pomembno, ali jo vodim ali ne. Pomembno je, da smo podporna skupina. To pomeni, da se podpiramo. Kaj podpiramo? V čem se podpiramo? Podpiramo se v tem, v čemer bi moral vsak človek podpirati vsakega drugega človeka. In ko rečem podpirati, mislim na nekaj redkega, celo izjemnega. Ljudje se namreč redko podpirajo. Pogosteje tekmujejo drug z drugim, napihujejo svoj ego in hočejo biti pomembni. Hočejo uspeti, hočejo se nekam povzpeti, nekam priti, nekaj imeti. V resnici so zgolj nanosekunda v kozmični večnosti, a jim je za to popolnoma vseeno.

Pogosto slišimo, da je treba tudi v šole uvajati kritično mišljenje. Da se torej otroci učijo že zarana metodološko dvomiti v zadeve, da uporabljajo svojo glavo, kot se reče, da se ne pustijo naplahtati medijem, da ne sklepajo prehitro, da ne verjamejo avtoritetam že samo zato, ker so domnevno res avtoritete, da ne dovolijo manipuliranja ter oblastnega oblikovanja konsenzov in politično korektnih mnenj. Lepo in prav.

Razstava Vermeerjevih slik v Rijksmuseum v Amsterdamu ponuja te dni gledalcem nekaj, kar je nemogoče ubesediti. Nekaj, kar presega naše običajno zaznavanje in razlaganje sveta okoli nas. Lahko sicer poskušamo ubesediti, a smo že vnaprej prepričani, da nam ne bo uspelo. Vemo, da obstaja razkorak med besedami in tem, kar ustvarjajo, polja pomena in smisla, pa tudi med tem, kar ustvarijo podobe, kot so Vermeerjeve, in občutki, ki jih ustvarijo gledalčevi možgani, ko zrejo vanje. A razkorakov se veselimo, ker so v naše dobro, sicer umetniki sploh ne bi bili potrebni, saj bi v najboljšem primeru v svojih delih zrcalili realnost, kar je čisti dolgčas, v najslabšem pa bi ustvarjali slabe kopije realnosti, kar je še manj kot dolgčas.

Za trenutek smo postali mainstream, se spominja Jeremy Corbyn. Mainstream je glavni tok, prevladujoča drža, skladna s prevladujočimi vrednotami. Londonski pohod (zgodil se je 15. februarja 2003, op. cit. ) je bil tistega dne del dogajanja v več kot 600 mestih po vsem svetu, kar je morda največja posamezna mobilizacija ljudi v človeški zgodovini. Protesti so sledili vzhajajočemu soncu – začeli so se v Aucklandu in nato v Sydneyju, nadaljevali skozi Tokio, Manilo, Moskvo; približno 3 milijone ljudi v Rimu; 5 milijonov v španskih mestih (Tim Adams, "Čudovit izliv besa": ali je največji britanski protest v zgodovini spremenil svet?, The Guardian, 12. februar 2023). Ciniki kajpak porečejo, da vsi ti milijoni niso bili dovolj, da bi ustavili vojno v Iraku, kaj šele spremenili svet, toda ciniki česa drugega tako ali tako ne znajo povedati.

​Izjemni irski film z naslovom The Quiet Girl (An Cailín Ciúin, Colm Bairéad, 2022) je preprost, občutljiv in človeški v najbolj pristnem pomenu besede. Izriše izvrstni človeški premik in se globoko prikloni ideji novega rojstva, preporoda, renesanse, ki se zgodi tisto poletje, ko deklico Cáit (Catherine Clinch) pošljejo drugam, ker njena biološka starša očitno nista sposobna skrbeti zanjo. Cáit je zanemarjena – njena družina živi v zanemarjeni in umazani hiši, kjer ni nič tako, kot bi moralo biti, dekličin oče je ves čas nataknjen in zoprn, očitno je tudi zasvojen s konjskimi stavami, ki ga zanimajo bolj kakor lastni otroci, mama pa je ob kupu otrok vnovič noseča –, je ponižana in izključena tudi v šoli, kjer se sošolke ves čas norčujejo iz nje. Je zelo tiha, redko kaj pove, od tod tudi naslov filma. 

​Serija The English (Hugo Blick, 2022) je o vsem, kar moramo vedeti o mitih, s katerimi ne opevajo le osvajanja današnje Amerike, temveč opevajo tudi sodobno priganjanje ljudi k delu, moške k moškim oblikam dela, ženske pa k ženskim oblikam, kot so skrb za druge, vzgajanje in poučevanje otrok, domnevno protestantsko etiko klenih priseljencev v prazno Ameriko, njihovo pokončnost, pogum, odločnost in samozavest. Pobili smo vse bizone, kar se jih je paslo po ravnicah, nazadnje jih je bilo tam še kakih sto, slišimo v eni zadnjih epizod reči moškega, ki se ima za pravega Američana in prisega na zastavo ZDA, obenem pa razmišlja in pripoveduje, da so prvotni prebivalci njegove sedanje domovine komaj dovolj dobri, da služijo pravim Američanom.   

​Freud me je naučil, da so besede pomembne. Da ni vseeno, katero uporabim in kdaj, na kakšen način. Naučil me je, da je pomembno, v kaj verjamem, v kaj sem prepričan. Ker lahko verjamem tudi v napačne stvari in sam prepričan v nekaj, kar ni res. Da so torej pomembna stanja duha, za katera sem odgovoren sam. Da jih je koristno raziskovati. In se čemu odreči. Za odprtost. Ter tvegati, da te imajo potem za čudaka, kajti v kapitalizmu predvsem kopičimo, se ne odrekamo. A morda pri vsem tem ni nepomembno, da sem otrok socializma.  

​Ko se Svetlana Makarovič na slovenski kulturni praznik počasi povzpne ob spremstvu na oder, na katerem nato recitira pesem, se iz množice izvije krik. Nekdo jo označi za coprnico. Za čarovnico torej. Lahko bi rekli, da to ni nič novega, saj so ženske, ki jih zlasti moški niso razumeli, v preteklosti pogosto ozmerjali s čarovnicami, številne so nato tudi zakurili pri živem telesu ali obesili. Čeprav se piše leto 2023, se še vedno spontano oglasi ta ali oni človeški osebek, ki ne more drugače, kot da mu pride na misel beseda coprnica, ko ugleda žensko, ki je kratko malo ne razume, kar pomeni, da ne ve in bržčas niti noče vedeti, kdo v resnici je, kaj dela in čemu ima sploh priložnost uzreti jo. A privzemimo, da je Svetlana Makarovič zares coprnica. Kaj to pomeni in česa se iz lekcije lahko naučimo?