Po nedavnih dogodkih v ZDA, v katerih je umrlo pet ljudi, je Nancy Pelosi včeraj izjavila: Trump is deranged, unhinged, dangerous president. Deranged razumemo kot mentalno neuravnovešen, moten, zelo čuden ali ekscentričen. Beseda unhinged pomeni nestabilen, beseda dangerous pa nevaren. Amerika ima torej v tem hipu predsednika, ki ga kongresnica razume kot neuravnovešenega in nevarnega. Bolj ali manj strastno pa ga podpira več kot sedemdeset milijonov Američanov in Američank. Torej ne govorimo o majhni skupinici skrajnežev, ki vztrajno izjavlja, da ljubi svojega voditelja. Je to obrobni družbeni pojav? Seveda ne. Če pa dodamo še podatek, objavljen danes, da je Twitter blokiral več kot sedemdeset tisoč računov, ki so v glavnem namenjeni širjenju teorij zarote pripadnikov gibanja QAnon, je zadeva še resnejša, kajti teorije zarote z lahkoto pridobivajo nove in nove člane. Vse to terja temeljite premisleke, da bi ugotovili, kaj se dogaja v svetu, v katerem naj bi iz dneva v dan živeli bolje, kako je vse skupaj sploh mogoče v letu 2021.

V sredo imam torej predavanje z naslovom Teorija kognitivne kreativnosti. Razmišljanje o stresu, travmi in posttravmatski rasti zajema tudi kognitivno kreativnost. Na prvi pogled sicer ni videti, zakaj bi bilo to nujno, toda skušal bom pokazati, da je osebnostna rast človeškega bitja zavezana tako kognitivni kreativnosti, ki je tudi kreativnost telesa, kot želji in težnji po sreči.

Nenehno poudarjanje pomena vračanja v normalnost ima tudi razsežnosti, ki jih počasi in zanesljivo ustvarjajo drobne vsakdanje izkušnje, kot je ta, o kateri nameravam spregovoriti, saj je pomembna in verjamem, da velja za veliko število ljudi. Nihče je ne želi, ker je neprijetna, neprijazna in primitivna, boleča in škodljiva, pa vendar naj bi se vračali v normalnost, v kateri jih kar mrgoli. Na globalni ravni ima nenavadnega partnerja v podobi Donalda Trumpa, ki že nekaj let dokazuje vsemu svetu, kako prav imajo raziskovalci, ki pravijo, da na primer fašizem ni bil od samega začetka izdelan program nekaterih blaznežev, temveč je v glavnem nastajal sproti, tako rekoč iz dneva v dan, in krepil občutke, čustva in misli, ki jih ljudje spontano doživljajo in imajo za svoje. Ljudje morajo biti tako najprej dolga leta potopljeni v ozračje vsakdanjega življenja, v katerem se dogaja množica drobnih zadev, a nobena ni taka, da bi ljudje želeli ali mogli narediti kaj, da bi zadržali kaleče gibanje, saj dolgo časa zavest ne ve, kaj se v resnici dogaja. Utrjevanje fašizma tako poteka na mnogo različnih načinov, za katere bi lahko rekli, da so svojevrstni eksperimenti, kako daleč je mogoče iti, kaj vse si je mogoče dovoliti, ne da bi te kdo ustavil. Eksperimenti so sprva del normalnosti, vsakdanjosti, so naivni in trivialni, nekateri so videti celo naravni, tako kaže zgodovina 20. stoletja, potem pa počasi prerastejo v vse bolj prefinjene, sistematično načrtovane projekte, ki jih na neki točki preprosto ni več mogoče ustaviti. Vsakdanje izkušnje, drobne, kakršne pač so, potrjujejo zapisano; možnost fašizma ne izgine enkrat za vselej že samo zato, ker si tako želimo. Naj orišem vsakdanjo izkušnjo, o katere sem nameraval spregovoriti.

Včeraj popoldan, pravzaprav je bilo proti večeru, sem imel predavanje za učitelje neke šole. Naslov predavanja je bil Vedenjsko težavni otroci v učnem prostoru. Tak naslov so mi predlagali. In sem ga sprejel. Čisto naključje je, da je dan pred tem drhal vdrla v ameriški kongres in so zaradi njenega divjanja umrli štirje ljudje. Milo rečeno, so bili vedenjsko problematični ali težavni. A to je le vrh ledene gore, kajti njihovo nebrzdano divjanje ni bil zgolj temen dan v ameriški zgodovini, kot je po dogodkih izjavil novoizvoljeni predsednik Biden, temveč je bil delček mozaika v velikem prostoru, v katerem je vulgarnost politikov na dnevnem redu, za moralne standarde se zdi, da jih lahko vsak dan še nekoliko znižamo, za opis odnosov med politiki in volivci pa je zelo pri roki ljubezensko izjavljanje, da se ljubijo – tako kot politiki ljubijo volivce, ti ljubijo politike. Za ljubezenska razmerja pa velja, da so polna strasti.

To se ne bi smelo zgoditi v tej državi, so govorili opazovalci. Pa vendar se je zgodilo. Zgodilo se je, kar se ne bi smelo zgoditi, nekaj, kar je bilo še včeraj skoraj nepredstavljivo, nemogoče. Toda predsednik, ljubljeni voditelj, je jasno rekel: nikoli ne bomo odnehali. Nikoli preprosto pomeni nikoli.

Največkrat rečejo, da je filozofija nekaj abstraktnega in nerazumljivega, da je preveč oddaljena od vsakdanjega življenja ljudi. V resnici je ravno nasprotno. Pravijo tudi, da je nekoristna in neuporabna. Dejansko je prav nasprotno. Že vsaj od Sokrata sem je filozofija nekaj zelo konkretnega. Pravzaprav je tako konkretna, da bolj konkretna niti ne more biti. Pogovarjajte se s Sokratom vsaj pet minut in se prepričajte. Kaj nemudoma ugotovite? Da vam zastavlja zelo konkretna vprašanja o vaših mnenjih in prepričanjih, za katera se hitro izkaže, da so – preveč abstraktna, posplošena, premalo natančno premišljena in so daleč od resnice. Torej vas s svojimi vprašanji postavlja v poseben položaj, v katerem vam postane nelagodno, ker odkrivate, da ste ravno vi preveč abstraktni, da sklepate prehitro in na način, ki vas oddaljuje od resnice. Obenem je filozofija tudi upor zoper družbene nepravičnosti, zoper mizerijo ljudi, mehanizme, ki jo povzročajo in vzdržujejo, kar je zelo logično, kajti prehitro in preveč abstraktno sklepanje oddaljuje ljudi od resnice in pravičnosti, ki je možna le, če obstaja resnica. Vse to je filozofija. Ki je mogoča zaradi človekove želje.  

Napočil je čas, ko se počasi oblikujejo novi občutki. To so občutki nepotrebnosti, tudi odvečnosti. Knjige, ki sem jih pisal pred leti, se ne berejo več, nekaj so jih odpeljali v razrez, ker se tudi prodajajo ne. Verjetno imajo prav tisti, ki pravijo, da nove generacije mladih ne berejo veliko, da jim je blizu prebiranje kratkih sporočil, brskanje za novicami, ne pa branje knjig. Če bi hotel biti blizu mladim, so mi sicer prijazno rekli zadnjič, bi moral uporabljati storitev družabnega omrežja za izmenjavo videov v lasti kitajskega podjetja ByteDance, ki se imenuje TikTok. Ne vem čisto natančno, kako je s tem, vem pa, da sem se sprijaznil z novim stanjem duha, če ga lahko tako imenujem. Sprijaznjenje je bilo najprej boleče, potem je sledila spokojnost.

Sreče ne moremo doseči tako, da se držimo navodil ali napotkov, nasvetov in predlogov psihologov, psihiatrov ali psihoterapevtov oziroma ljudi, ki zastopajo korporativno naravo sodobnega življenja. Še slabše je, če se človek podreja državni psihologiji oziroma psihologiji, ki jo potrebuje sistem vsakdanjega subjektiviranja ljudi temu, kar prav zato postaja prevladujoče. Sam koncept sreče je namreč ujet v aporijo, ki zajema nemožnost; možna je natanko zaradi tega. O kateri nemožnosti govorim? Kako je mogoča sreča?

Naslednje predavanje iz cikla Psihologija stresa, travme in posttravmatske rasti imam 13. januarja. Spregovoril bom o teoriji kognitivne kreativnosti. Kreativnost je namreč izjemno pomemben del posttravmatske rasti, kakor je njeno pomanjkanje pomemben dejavnik stresa. Toda obenem bom spregovoril še o nečem, kajti kreativni ljudje ne živijo v vakuumu. Živijo v družbenih okoljih, za katere je v 21. stoletju bolj kakor kadarkoli doslej jasno tole. Za naša kapitalistična življenja naj bi bili značilni: prosti, svobodni trgi; ustvarjalno podjetništvo; pretok znanja. Lepo in prav, če ne bi obstajali lastniki kapitala, ki vse bolj živijo od rent. To niso podjetniki, temveč so to, kar imenuje Brett Christophers v knjigi z naslovom Rentier Capitalism: Who Owns the Economy, and Who Pays for It? (Verso, 2020) izkoriščevalci lastništva in nadzora, ki zelo malo vlagajo v prihodnost. O čem bom torej govoril?

Sistemi družbenega življenja se odzivajo na grožnje; ne odzivajo se le ljudje. Čeprav poznamo nekatere mehanizme, po katerih sistemi delujejo, to še ne pomeni, da se vedno zgodi, kar napovedujemo. Razlog je preprost in se nanaša na paradoks. Če bi bil sistem človek, bi lahko rekli, da ve, vsaj nezavedno, kaj ga ogroža, in se brani. To je pomembno spoznanje in je uporabno zlasti tedaj, ko nam kdo očita, češ da je kritična misel nemočna, nepotrebna in celo nekoristna. Resnica je, prav nasprotno, da je kritična misel, če je zares dobro artikulirana, vselej nevarna, zato naleti na obrambo. Sistem jo prepozna kot nevarno, zato jo skuša odriniti, zatreti in onemogočiti. Če ne bi bila nevarna, se zanjo ne bi niti zmenil, ker bi predstavljala zgolj še eno mnenje v poplavi mnogih. Prav zato pregovor pravi, da psi lahko lajajo, a gre kolona naprej, kot da se ne dogaja prav nič. Dobro artikulirana kritična misel nikoli ne doživi česa podobnega – preprosto je ne pustijo pri miru, zato smo lahko prepričani, da je res dobro artikulirana, da se nanaša na resnico in da sistem ne želi artikulirane resnice, čeprav njegovi zastopniki obenem na ves glas razglašajo, da jih zanima edino resnica, ne pa, denimo ideologija, iluzije ali fikcije. Prav resnico nam ponujajo, zlasti v teh dneh, in sicer v obliki jasnih perspektiv, kot jih imenujejo. Naj na kratko skiciram dve.