Kapitalizem nima alternative, nam nenehno sporočajo, kot bi se bali, da bomo to pozabili in začeli misliti o alternativi. Kapitalizem je namreč način organiziranja skupnega življenja ljudi, ki je demokratičen in produktiven, učinkovit in prijazen do ljudi, zlasti do narave, si končno priznamo. Razen da ni. Film z naslovom Trikotnik žalosti (Triangle of Sadness, Ruben Östlund, 2022), nominiran za tri oskarje, je zato nastal ravno pravi čas, ko se morda še lahko izvlečemo iz kloake. Ni nujno, da se bomo, a vendar imamo na voljo vsaj dovolj časa za ogled filma in za dobro, pošteno refleksijo.

Nikakor ni naključje, da so letošnji največji favoriti za oskarja za najboljše filme v letu 2022: Everything Everywhere All at Once, ki ni akcijska komedija, All Quiet on the Western Front, ki ni o idealističnih vojakih, The Banshees of Inisherin, ki ni o harmoničnem življenju v majhni vasi, v kateri se vsi poznajo in se imajo radi. Ne, to so filmi, ki nam vzamejo še zadnje iluzije: da je vrhunec neoliberalnega življenja, če je vse, kar lahko je, naenkrat in vsepovsod, če so torej ljudje potopljeni v ocean blaga, predmetov, dobrin, storitev in sploh vsega; da je vojskovanje kaj drugega kot do absurda prignana logika medsebojnega uničevanja brez razloga; da je življenje, ki mineva v rutinskem čvekanju in večnem druženju v javnem prostoru, ki se imenuje pub, v njem pa je na voljo neskončno veliko piva, res vredno, da ga človek živi.  

Michel Foucault je z izvrstnimi analizami antičnih besedil dokazal, kako pomembno je za nas razumevanje starih idej o jazu, posamezniku, sebstvu, skrbi zase. Danes moramo namreč mnogo bolj kot v preteklosti skušati dojeti, da je ego ali sebstvo izvorno odnos, da ni nedeljiva enota, zaprta vase, sklenjena in dopolnjena, ločena od drugih enot v polju, v katerem velja, da družba ne obstaja. V tem smislu ego ali jaz ali sebstvo ne obstaja – obstajajo relacije, obstajajo odnosi, obstaja sebstvo kot odnos, množica odnosov. Ne obstaja pravi jaz, resnični jaz, ki čaka, da ga odkrijemo ali ustvarimo, kot ustvari kipar iz gline kip. 

Sodobni trendi družbenih medijev skušajo zapakirati stara psihološka spoznanja v nova oblačila, da bi zlasti mladi ljudje spontano verjeli v magične moči pozitivnega mišljenja, dela na sebi in nenehnega izboljševanja kakovosti življenja. Kot princi in princeske iz pravljic se zato obnašajo skladno s sindromom srečnih ljudi, ki sprejemajo nove pakete in prakse, pod katere so se sicer pred desetletji podpisovali kritični misleci. Kritične misli ni več, nadomeščajo jih všečne misli. Danes njihovi uporabniki verjamejo, da se odlične stvari dogajajo prav njim, a ne po naključju. Verjamejo, da se lahko zgodijo, zato tudi se. Zadaj je kajpak imperativ: ves čas se morajo dogajati odlične, perfektne in popolne stvari. Dovolj je nenehna, nepretrgana pozornost nase, na svoj ego, na svoje telo. Vse se bo aktualiziralo, uresničilo in razvilo, če si le dovolj močno želimo. 

Simptom vse bolj bode v oči. Očiten je tako zelo, da je prav neverjetno, da ostaja neviden in neopažen. Na kaj mislim? Mislim na vedenje in delovanje družbenih skupin ljudi, ki v zadnjem času zahtevajo od vlade več denarja za plače in dodatke. Simptom je ta: ljudje žugajo vladi, da bodo odšli na ceste, če jim ne ustreže. Ekonomisti se kajpak držijo za glavo, vlada skuša ugajati in obljublja nemogoče, na primer radikalno spremembo sesutega sistema javnega zdravstva, skupine ljudi pa sebično tekmujejo med seboj, katera si bo zagotovila več dodatkov k plači, višje plače in levje skoke na lestvici plačnega sistema. Namesto novih družbenih agensov in bojev za zares drugačno družbeno pogodbo, o kateri je spregovorila pred časom celo aktualna vlada, namesto skupnih prizadevanj za boljšo prihodnost vseh imamo tako na voljo do konca prignano logiko tekmovalnosti, družbenih hierarhij, bojev za položaje, moč, vpliv, premoženje in denar. Vsem udeležencem se kajpak zdi, da je vse skupaj tako, kot mora biti in je že od nekdaj: oni spodaj se borijo vsak zase in za svoj položaj, oni zgoraj skušajo biti oblast, a ne vedo, kako naj bi oblast učinkovito delovala, opazovalci od strani komentirajo dogajanje, ker je to njihova dolžnost, pogled iz ptičje perspektive pa razodeva nevrotično mešanico nevednosti, ignorance, medsebojnega nespoštovanja in predrznosti. Nekje čisto na dnu se samotno tiho sveti ideja iz pradavnine, ki je ne vidijo in nočejo videti: Vselej bodo potrebni novi družbeni agensi, kolektivni subjekti. Njihovo družbeno delovanje ustvarja priložnosti za odpor in emancipacijo. Odpira nove perspektive pravičnega življenja in je generativno

​Prepričani smo, da se moramo ves čas učiti. Vseživljenjsko učenje je že nekaj časa zapoved, je norma, je imperativ. Vse življenje naj bi se nečesa učili, nam pripovedujejo že od malega. Pojma nimamo, zakaj in česa naj bi se učili, a zveni prijetno in zanimivo in nekoliko skrivnostno. Ne črhnejo pa nobene o tem, da se je včasih veliko pametneje odučiti česa kot pa učiti. Na primer. Če hočemo biti bolj iskreni do sebe in drugih ljudi, se moramo odučiti lagati, sprenevedati se in manipulirati, nečesa, kar sicer po malem ves čas počnemo. Navsezadnje učenje pomeni usvajanje novega. In zakaj bi se obenem držali še nečesa starega? Na primer. Kopičim znanje in sem enciklopedija na dveh nogah, a še vedno lažem in manipuliram, stopnje iskrenosti nisem povečal niti za dlako. Kaj sem s tem pridobil? 

V resnici ne vemo, kdo smo. A tega si zlepa ne priznamo. Demitologiziranje samega sebe je zato dobra vaja v življenju. To je vaja v sprehodu skozi svojo nečimrnost in je vaja v potovanju skozi svoje trpljenje, ki ga povečuje priganjanje k delu. Je vaja v preiskovanju svojih laži, načinov, kako lažemo sebi in drugim. Je vaja v priznavanju lastne nevednosti, pretvarjanja, manipuliranja. Je vaja v preseganju lastne sebičnosti in egoizma. Je zahtevna vaja, težka, naporna vaja. In je nujno potrebna vaja.

Igrajo poker. Igralci so hladnokrvni in mirni, kot da so mumije. Ves čas napeto razmišljajo, o čem razmišljajo drugi igralci in skušajo ugotoviti, kakšne karte imajo v rokah. In nikakor ne želijo izgubiti igre. Vložki so preveliki.

Vsi poznamo zgodbo o cesarjevih novih oblačilih. Nova oblačila so oboje: oblačila in nekaj novega. Obenem so metafora za prikrivanje in celo skrivanje; z oblačili se lahko preobrazimo v nekaj, kar sicer nismo, saj celo pregovor pravi, da obleka naredi človeka. Človek tako naredi obleko, novo, seveda, potem pa ga obleka naredi, da je tak, kakršen bi rad bil – nov. Pod obleko je kajpak vsakdo nag in nagost je ves čas enaka, se ne spreminja, toda radi si domišljamo, da je naša obleka pristna, naravna, medtem ko so obleke drugih zlagane in ponarejene, preveč kičaste in podobne maskam. Berem knjigo z naslovom Radical Honesty (Brad Blanton, 1996).

Izjemni film z naslovom Everything Everywhere All at Once (Dan Kwan, Daniel Scheinert, 2022) je tudi zabaven, čeprav izriše naš vsakdanji svet in nas sprašuje, če vemo, kaj pomeni, da je vse povsod in naenkrat. Zmedeni odgovarjamo, da nikoli nismo želeli imeti vsega naenkrat, da nismo hoteli, da bi bilo vse vsepovsod, zato vračamo vprašanje, kako je mogoče, da se je to zgodilo, saj nas vse skupaj ne dela srečnejše, prav nasprotno. In na koncu se vprašamo, zakaj se zdi, da hoče imeti svet vsega še več, da bi bilo navsezadnje neskončno veliko vsega vsepovsod in vselej, neprekinjeno, ves čas. Potem bomo imeli še več izkušenj, da je vsega preveč, in bomo lahko na nov način razmišljali, kaj je pomenilo, ko so nekoč v preteklosti nekateri ljudje govorili, da imajo vsega premalo. V miru ob čaju preberem članek z naslovom TikTok’s Lucky Girl Syndrome isn’t new – and it has a dark side (Alyx Gorman, The Guardian, 16. januar 2023).