Ko sem bil star enajst let, je v moje življenje čisto po naključju vstopil knjižničar. Postal je Veliki drugi, mož, ki je prebral vse knjige in ki je vse vedel. Takrat se nisem niti malo zavedal, kaj pomeni njegov vstop v moje življenje in kaj vse lahko pomeni. Potem sem bral knjige, veliko knjig.

Nekdo včeraj poprosi policista, naj navede en sam argument, zakaj ga popisuje na protestu zoper trenutno slovensko vlado. Policist odgovori, da osebo popisuje zato, ker je tisti trenutek na tistem kraju. Zadeva je komična, ironična in tragična obenem. Od policistov namreč ne pričakujete argumentov. Vprašanje je, če je tisti policist sploh vedel, kaj beseda argument pomeni. V šoli ga najverjetneje niso učili argumentativnih postopkov, ker policisti uveljavljajo moč, to so mu zagotovo povedali, ne uveljavljajo pa argumentov. Te uveljavlja znanost, uveljavlja jih tudi filozofija, uveljavlja jih umetnost in celo zdravi razum, če je količkaj razsvetljen. Policisti so tam zaradi moči in zato, ker so jih tja poslali nadrejeni. Tudi sicer predvsem ubogajo in pričakujejo, da bodo ljudje ubogali njih. A vendar je imela oseba prav, ko je od enega terjala argument. Zakaj je imela prav?

Ameriški predsednik Donald Trump redno obiskuje cerkev. Ne vem, kaj tam dela, morda prisluhne kaki maši. Če je tako, bi lahko slišal tudi kaj o ljubezni do sočloveka, saj je Jezus še vedno ključna oseba religije, ki se sklicuje na njegovo ime ter gradi velikanske in zelo razkošne cerkve. In če je njegovo delovanja vsaj malo pomembno za človeštvo, je pomembno zaradi dvojega. Prvič. Jezus brez ugovarjanja sprejme simbolno poslanstvo in vztraja v njem; s tem je zgled vsakemu drugemu človeku. Drugič. Ko se poslavlja s tega sveta, reče učencem, naj se ljubijo med seboj, naj vsakdo ljubi drugega, kot jih je ljubil tudi sam. Čisto preprosta lekcija za vsakega človeka zato pove, da se posameznik lahko osvobaja od neumnosti, predsodkov, strahov, naivnosti in vsega drugega z ljubeznijo do bližnjika, do drugega človeškega bitja, to pa zopet pomeni, da ga ljubezen nujno rani, da ga poškoduje v njegovi sebičnosti in zaverovanosti v lastni prav, zaradi česar je premalo pozoren nanj. Prav je, da mu odvzame, kar mora izgubiti, da bi bil zmožen za ljubezen, saj ta ni sebična, egocentrična in zaverovana v lastni prav. Donald Trump pa se kljub letom doslej ni naučil prav dosti o ljubezni, saj je vsak dan videti, da ne ljubi svojih nasprotnikov, ampak jih ima za sovražnike, ki jih sovraži. Njegovo odhajanje v cerkev je zato le del spektakla, ki ga uprizarja za privržence. Spektakel ima nekatere koordinate, ki jih dobro izriše Paul Krugman v današnji številki časnika The New York Times: prejšnje leto je Trump označil Nancy Pelosi, govornico v parlamentu, za »grdo, maščevalno, grozno osebo«. Nancy v resnici ni taka oseba – on pa je.

Postal si visokošolski učitelj in to v starosti, ki bi ti jo zavidal marsikdo, saj so redki visokošolski učitelji, ki pri tvojih letih dobijo mandat, da lahko poučujejo na univerzi. Kot učitelj seveda dobro veš, da drugih ljudi ni mogoče poučevati, če ne stojijo sami pred durmi, onstran katerih dremajo v polsnu misli, za katere so zmožni. Toda na današnji dan nameravam pisati o nečem drugem.
 
Napoči namreč čas, ko človek dozori.  Ni nujno, da dozori, seveda, je pa mogoče dozoreti; na stara leta ali pa že mnogo prej. In kaj pomeni zrelost, kaj prinaša?
 
Med drugim prinaša možnost razmišljanja o manj zrelih časih, kar je zelo logično. Tako razmišljanje je lahko pot k spoznanjem o tem, kar sicer leži na dnu duše, pa ni jasno, kaj je.
 
Na dnu duše je posebna zmožnost, da hodi človek med drugimi ljudmi in jim daje od svoje ljubezni. Ne od svojega znanja, saj ljudem ni mogoče dajati znanja, do njega se pač dokopljejo sami, temveč od ljubezni, brezpogojne naklonjenosti do drugega.
 
Hoditi po poti ljubezni je na trenutke izjemno naporno in zahtevno, saj mora človek nenehno postavljati v oklepaj lastno sebičnost in interese, ki bi jih rad postavil pred ljubezen do drugega. Modrost je tudi v tem, da človek preizkuša meje lastne modrosti in celo meje uma, kar pa zares zmorejo le redki.
 
Si eden tistih ljudi, ki kljub mladosti segajo k mejam modrosti; te številni ljudje le slutijo, k njim pa ne segajo, ker nimajo interesa ali pa jih je preprosto strah. In kdor sega k mejam, odhaja daleč, zato je verjetno, da mu bodo sledili le redki. Lahko se zgodi, da pride tako daleč, da ostane sam.
 
Ne mislim, da boš ostal sam, ker je tvoja prijaznost oplemenitena z dobronamernostjo, to pa ljudje zelo potrebujejo. Lahko jo sprejmejo, čeprav vedo, da naloga ni preprosta, da je v resnici zahtevna. Potrebujejo tudi modrost, učitelje in potrebujejo širokogrudnost. Modrost tvoje mladosti bo v prihodnosti zato premikala meje, ki jih občudujem že danes. Še bolj pa občudujem tvoje zmožnosti za tako premikanje.
 
Tvoj,
oče
 
 
 
 
 
 
 
 

Rodi se nov dan. Peljem se v službo, zunaj je še temno. Poslušam radio. Zažgoli prijeten ženski glas, na vrsti so oglasi. Dobro, saj mi ni hudega, bom že preživel še en oglas v morju drugih. Slišim, da mi glas sporoča, naj se začnem greti z zemeljskim plinom, ker da je to zelo koristno in je naložba smiselna, pa še denarno se povrne že v nekaj letih. Pomislim, da se uboga gospa verjetno ne šali, sicer pa je samo posodila glas nekomu, ki je napisal scenarij za to nevarno in neumno reklamo. Kasneje preberem najnovejše poročilo znanstvenikov, ki delujejo v okviru Global Carbon Project. Merijo količine toplogrednih plinov v ozračju. In poročajo. Vprašanje je kajpak, če jih sploh kdo posluša, kot smo prisiljeni poslušati zlasti reklame in politike.

Moč demokracije je tudi demokratična moč. Je demokratična in je moč, sila. Torej zlasti ni naivna. V teh časih pa prihaja do polnega izraza še neka ideja. To je preprosto psihološko spoznanje o pomenu empatije, sočutja in avtoritete. Medtem ko številni politični voditelji ne razumejo niti enega od treh konceptov ali pa se obnašajo, kot da jih ne razumejo, saj hočejo predvsem moč, s katero želijo sami odločati o usodah ljudi, je vse bolj jasno, da je sklicevanje na medicino in medicinske strokovnjake, številke in priporočila vlade dosti premalo za resno spreminjanje življenja ljudi, ki jih ne ogrožajo samo podnebne spremembe, saj jih ogrožata tudi smrtonosni virus in delovanje političnih veljakov, ki je daleč od delovanja resničnih avtoritet, te pa v takih časih ljudje potrebujejo bolj kot kadarkoli. Moč demokracije je zato svetilnik, ki nam bo pomagal skozi temne čase. A le, če bo dovolj ljudi dojelo, da je njena moč natanko inteligentni izraz empatije, razumevanja ljudi in njihovih resničnih potreb. Demokratična moč ni pravzaprav nič drugega kot izraz za kreativnost ljudi, da ustvarjajo nove načine skupnega življenja, ki ščitijo občestva in povečujejo njihovo blagostanje. Povečevanje BDP-ja in večno pritiskanje na ljudi, naj delajo več in naj bodo produktivni, češ da bodo potem srečnejši, zato še uvod k predgovoru ni.

Nekdo mi je napisal pismo. V njem je zapisal: Občutek imam, da delujem v nasprotju z vsemi silnicami, ki kreirajo moje življenje. Moj odgovor? Sledi.

Človek je lahko ogenj. Takrat si želi, da piha veter.
 
Nekateri ljudje želijo postati srečni. Potem se lotijo nasvetov, ki jih je kot listja in trave. Skušajo jih upoštevati; včasih jih tudi ne morejo. Nasveti so navadno precej preprosti.
 
Premagajte negativno razmišljanje. To ne pomeni, da morate nehati misliti negativno; če negativne misli odganjate, se samo še vztrajneje vračajo. Sprejmite jih in si jih priznajte, potem lahko z njimi kaj naredite.
 
Obnašajte se do sebe, kot se obnašate do prijateljev. Postanite prijatelj sebi. Nasvete, ki mu jih dajete, ko je na dnu, dajte tudi sebi.
 
Bodite Sokrat samemu sebi. Izzivajte svoje misli in svoja prepričanja. Ne vztrajajte, da jih pač imate, ampak se vprašajte, ali bi lahko imeli tudi drugačna.
 
Nadzorujte svoje dihanje, ukvarjajte se z jogo.
 
Napišite zgodbo o sebi, potem pa jo napišite še enkrat, na drugačen način.
 
Premikajte se po zelenih livadah. Veliko.
 
Opremite svoje stanovanje, da bo lepo; to ne pomeni, da morate biti obsedeni s čiščenjem, pomeni, pa, da kupite kaj lepega in na novo opremite stanovanje.
 
Prakticirajte optimizem. Če danes dežuje, recite, da bo že jutri sijalo sonce.
 
Iščite srečne ljudi in se družite z njimi. Pogosto.
 
Organizirajte se in počnite stvari, ki jih želite početi. Še enkrat premislite, ali res morate početi vse to, kar sicer počnete že dolgo in ste sveto prepričani, da jih morate početi.
 
Zložite svoja oblačila na posteljo. Potem izberite samo tista, ki so vam zares zares všeč in v katerih se počutite dobro. Ostalo podarite nekomu.
 
Delajte, kar ima veliko smisla in pomena. Kopičenje denarja in stvari ga nima veliko.
 
Ukvarjajte se z eno zadevo naenkrat, ne s tremi ali z desetimi.
 
Vzemite si čas in počnite, kar že počnete, počasi.
 
Bodite širokogrudni. Tamle zunaj so ljudje, ki vas potrebujejo.
 
Potem boste kakor ogenj in želeli si boste, da piha veter. Človek je namreč bitje želje, ne potreb, kot bi rekel Freud. In ljubezen, ki je vselej do drugega človeka, ni nič drugega kot ogenj, ki se širi, ker je to v njegovi naravi, kot je zapisal Bachelard v izjemni Psihoanalizi ognja. Kdor postane ogenj, se ne more nehati širiti. Greje vse okoli sebe. In če dela pri tem napake, se ne vznemirja. O njih razmišlja drugače. Takole: moje napake so izvirne, originalne. So posledica moje enkratnosti in neponovljivosti. Tako kot ljubim življenje in dejstvo, da sem ogenj, ljubim tudi svoje napake.

Če je človek bojevnik, pomeni, da se postavi na določen simbolni kraj in tam vztraja. Hitler ni bil bojevnik, ker je sovražil ljudi. Človek kot bojevnik je na strani ljudi, ki razumejo, da je človek lahko samo cilj, ne pa sredstvo za dosega kakega drugega cilja. Začenjam z branjem izvrstne biografije, posvečene francoskemu filozofu, ki je pomembno zaznamoval moje humanistično izobraževanje, usposabljanje in preoblikovanje.

Joseph Heinrich začne svojo knjigo The WEIRDest people in the world na zelo preprost, a nadvse prepričljiv način: vaši možgani so se spremenili na način, ki ga vaša kultura visoko ceni. Spreminjajo se že tisočletja, kot se spreminjajo tudi kulture. Ljudje imamo zato zmožnosti, spretnosti, veščine, sposobnosti, ki so zelo pomembne, visoko cenjene in koristne ne le za biološko preživetje, temveč zlasti za obstoj kulture. Ta jih krepi in nagrajuje ljudi, zato se njihovi možgani še naprej spreminjajo. Mednje že nekaj stoletij sodi zmožnost, da vsak posameznik sam najde pot odrešitve, karkoli že to pomeni; pomeni vsaj to, da ni dolžan poslušati drugih in njihovih nasvetov ali celo ukazov, kako se mora vesti. V teh pandemičnih časih je to spoznanje pomembno, a prav tako pomembno je še neko drugo spoznanje.

Pravijo, da bi se morali socialni demokrati bolj potruditi in celo prenoviti, zlasti pa približati mladim. Tako izjavljanje je na prvi pogled privlačno, vendar smo državljani utrujeni od njega, kajti vedno znova se najde kdo, ki trdi kaj podobnega. Še bolj pa smo utrujeni in naveličani nečesa, kar je izjemno preprosto in zlahka razumljivo. Zadevo lahko ponazorim. Trenutno berem knjigo z naslovom Democracy's Paradox: Populism and its Contemporary Crisis (uredila sta jo Bruce Kapferer in Dimitrios Theodossopoulos (2019)). V njej so predstavljeni trije koncepti, s katerimi se lahko dobro lotimo razmišljanja o naravi socialne demokracije. Izrazi so: politična odgovornost, zgodovinska zavest, paradoks demokracije. Razmišljam takole.