Prevelika pričakovanja

Normalno je, da ljudje v teh dneh pričakujejo od svojih športnih junakov medalje. Prav tako je normalno, da tečejo solze, ko športnik ali športnica osvoji četrto mesto, ko torej ne stoji na stopničkah. Ideja normalnosti je vsekakor pomembna in je vsepovsod. Zdi se, da je uporabna in koristna, prav tako nastaja vtis, da je dobro in koristno biti normalen, da je grozno, če te imajo za nenormalnega. A zadeva vendarle ni tako preprosta. Včasih je namreč normalno patološko skoz in skoz, le da ljudje ne spoznajo, da je tako, in ne želijo spoznati. Verjamejo, da obstaja jasna meja med normalnim in nenormalnim, vendar je zadeva, kot rečeno, kompleksna.

Teorije osebnosti nam povedo, da je človeški jaz mimogrede sposoben razmišljati o normalnosti na prav poseben način. Ne zanaša se na podatke in dejstva, temveč se zanaša na hevristike in verjame tole. Ves svet je čuden, le jaz sem normalen. Jaz ali ego se praviloma razburja in pritožuje, ker je svet tako čuden, vendar nima pojma, kakšen je v resnici. Ne pozna ga, saj je preveč zaprt sam vase in sebičen, uporablja obrambne mehanizme, da ga ne bi spoznal, ker ima rad udobje domačega pristana, a pritožuje se kljub temu.
 
Kar je normalno, naj bi bilo torej tudi dobro. Nobene nujnosti ni, da je tako, a prepričanje neracionalno vztraja. In morda imajo psihologi, ki preučujejo človeško osebnost, prav, ko trdijo, da je eden najboljših načinov za razumevanje normalnega in patološkega vpogled v njeno neracionalnost.
 
Analitična izkušnja potrjuje zapisano. Pacient je na dobri poti k ozdravitvi šele, ko dobiva vse večji vpogled v lastno sebično neracionalno razmišljane in delovanje. Dokler takega vpogleda nima, se ne more spremeniti ali preoblikovati. Vztraja pri svojih mnenjih in prepričanjih ter se udeležuje družbenih ritualov.
 
Brez vpogleda je težko živeti. Človek se namreč vede neracionalno. Preveč pričakuje od sebe, preveč pričakuje od drugih ljudi. Od sebe pričakuje popolnost, zato se priganja, od drugih pričakuje brezpogojno sprejemanje in naklonjenost, zato se pritožuje nad njimi, ker mu ne ustrežejo, od sveta pričakuje, da bo pravičen, zato se pritožuje nad njim, ker preprosto ni tak.
 
Ljudje smo tudi tekmovalna bitja, ne le sebična. Živimo v hierarhičnih občestvih in skrbimo za hierarhije. Skušamo priti čim više, zato ni nobeno naključje, da te dni skoraj brez izjeme nenehno poslušamo o stopničkah in prizadevanjih športnikov, da dajo vse od sebe, da bi premagali tekmece in zmagali.
 
Nič novega torej. In jutri ne bo nič drugače. Tekmovali bomo še naprej in skrbeli za lastne interese. Obenem bomo skrbeli za zunanje fasade, kar pomeni, da bomo drug drugemu sporočali, da smo nesebični, altruistični, dobri drug do drugega, solidarni in prijazni.
 
V prihajajočih mesecih bomo slišali še več zgodb, ki bodo potrjevale zapisano. Politične stranke so namreč narejene za to, da sledijo lastnim interesom, vendar bomo iz dneva v dan poslušali, kako so odprte za dialoge, kako močno sprejemajo različnost, zlasti pa bomo velikokrat slišali, da skupaj zmoremo vse.  
 
Pravi politični motivi bodo ostali skriti, čeprav vsi vemo zanje. Vemo, da smo ljudje tekmovalne politične živali, kot je pokazal že Aristotel, da skrbimo zlasti za svoje interese, da smo torej sebični in da hočemo dobro predvsem in najprej sebi.
 
Kljub temu bomo pričakovali, da nas bodo politiki nagovarjali z žargonom, v katerem ne bo niti ene od naštetih besed. Vsi bodo govorili o vrednotah, kot so solidarnost, medsebojna pomoč, sodelovanje, vsi bodo sporočali, da so za nehierarhično demokratično delovanje v dobro vseh, za konstruktivne dialoge in da so odprti drug do drugega.
 
Verjeli jim bomo, izbirali med njimi kot med blagovnimi znamkami, obenem pa vedeli, da je pripoved o cesarjevih novih oblačilih še vedno aktualna, da smo ljudje družbena bitja s socialnimi in z družbenimi motivi oziroma interesi, da družbeno življenje vedno poteka po dveh tirih, od katerih je eden javen, drugi pa skrit in prikrit.
 
Morda je pri tem najbolj žalostno, da bomo obenem navijali tudi za kritično razmišljanje in morda iskreno verjeli, da tudi sami kritično razmišljamo. Makiavelističnega vedenja, spolno in erotično razkazovanje, gospostvo in podrejanje, razkazovanje mišičastih in lepih teles, politično manevriranje, bo še naprej veliko, toda videti bo, da večina ljudi pristaja na vse skupaj kot na igro, v kateri je mogoče, če imaš kanček sreče, še uspeti, karkoli že to pomeni.