Preveč racionalnosti

1/25/2021

Še nekaj let nazaj je veljalo, da si ekstremist in da povzročaš nepotrebno paniko med ljudmi, če si razmišljal ali govoril o scenarijih globalnih podnebnih sprememb, ki so kakorkoli odstopali od teh, ki so bili v obtoku in so tolažili ljudi, češ da so lahko mirni in da se do leta 2100 ne bo zgodilo prav dosti, ter zagotavljali, da bo še pred tem človeštvo tako ali tako ustavilo spremembe. V današnji številki časnika The Guardian pa berem članek Fione Harvey z naslovom: Global ice losss accelerating at record rate, study finds; podnaslov je Rate of loss now in line with worst-case scenarios of the Intergovernmental Panel on Climate Change. Po slovensko: Študija ugotavlja, da se svetovne izgube ledu pospešujejo rekordno hitro: stopnja izgube je zdaj v skladu z najslabšimi scenariji Medvladnega foruma o podnebnih spremembah. Kaj reči na to?

Morda to, o čemer piše Jacques Rancière v prispevku z naslovom Bedaki in modreci – misli ob koncu Trumpovega predsedovanja.

Filozof najprej poudari tole. Če ljudje zavračajo, kar je očitno, tega ne delajo zato, ker so neumni, temveč zato, da pokažejo, da so inteligentni. Znak sprevrženosti, zapisane v sami strukturi našega razuma. Kako to razumeti?

Odgovor na zapisano vprašanje je pravzaprav zelo preprost. Živimo namreč v svetu, v katerem nas nenehno od malega nagovarjajo, naj kritično razmišljamo, naj bomo kreativni, drugačni in out of the box, obenem pa sporočajo, da je tamle zunaj cel kup izmišljenih novic, lažnih informacij in zavajajočih podob. Kako naj se človek znajde v poplavi vsega tega?

Kot racionalno bitje se odziva tako, da – dvomi. Stari dobri Descartes, ki je bil tako radikalen pred stoletji, ko je spoznaval, kako pomembno je metodično dvomiti v vse in se prepričati z rigorozno metodo, kaj je res in kaj ni, je danes bolj v modi, kot je bil kadarkoli. Vsak prvošolček se že uči kritično misliti, zanikanje podnebnih sprememb in virusa ali pa Trumpovo javno nastopanje zato nista nič drugega kot skrajni izraz istega. Če je treba dvomiti, če je tako zelo pomembno kritično misliti, potem pač kritično mislimo in o vsem dvomimo.

Rancière: Toda ta delirij je navsezadnje le skrajna oblika vrste racionalnosti, ki je na splošno cenjena v naših družbah. Od nas zahteva, da vsako posamezno dejstvo vidimo kot posledico globalnega reda, ki ga poveže z vsem drugim, povezava pa ga razloži in na koncu pokaže, da je zelo drugačno od tistega, kar se je zdelo sprva. Geslo dneva je tako jasno: nič ni, kot se sprva zdi, da je!

V takem svetu ni težko dvomiti o vsem, kajti vsako dejstvo je vselej mogoče zanikati na zelo preprost način ter tako ustvariti vtis, kako pameten in kritičen si. V mreži, v kateri je neko dejstvo sploh mogoče prepoznati kot dejstvo, je namreč vedno mogoče najti luknjo, manjkajoči člen, potem pa se sklicevati nanj.

Tako bo vedno manjkala vsaj ena povezava, manjkal bo vsaj en člen, to pa bo dovolj za skepticizem, dvom, zanikanje, paranojo in vse drugo. Ljudje torej niso neumni, temveč so, nekoliko paradoksno, preveč racionalni.

Zares ni težko biti tak, če upoštevamo še temeljno psihoanalitično spoznanje o sami naravi instance, ki dvomi, instance, ki jo imenujemo ego ali jaz. Ta instanca je paranoična po svojem nastanku, kar pomeni, da se vselej nečesa boji, da nenehno trepeta za svoj obstoj, išče potrditve, da vendarle obstaja in da je vredna, obenem pa odkriva to, o čemer tudi slišimo vsak dan, zlasti v zadnjem letu.

Ljudje tako zahtevajo od vlade svobodo, normalnost in vse, kar spada zraven, kot da jim je bilo kaj odvzeto. Nekateri so tako absolutno prepričani, da jih vlada nadzoruje, da jih hoče še bolj nadzorovati, da je izumila še virus, da bi jih laže nadzorovala, kot jih že sicer. Prepričani so, da je nadzor povsod, da ima vlada generični interes, da nadzoruje vse in vsakogar.

Filozof dodaja: Možnost zanikati vse ni tak »relativizem«, ki ga izpodbijajo zastopniki resnega uma, ki se vidijo kot varuhi racionalne univerzalnosti. To je sprevrženost, zapisana v sami strukturi našega razuma. (…) Krošnjarji z lažnimi informacijami tako niso niti naivni ljudje, ki si domišljajo, da so informacije resnične, niti ciniki, ki vedo, da so lažne. Preprosto so ljudje, ki si tega želijo, ki želijo videti, razmišljati, čutiti in živeti v skupnosti sentimenta, ki jo tkejo te besede.

Absolutno se strinjam s filozofovim razmislekom. Tako dobro je živeti v takem sentimentu, biti zadovoljen sam s seboj in si misliti, kako racionalen, kritičen in inteligenten si. In še pika na i.

Kako naj razumemo to skupnost in to željo? Tu čaka na nas še ena lena predstava, populizem. Namesto dobrih in naivnih ljudi pričara razočarane in zavistne ljudi, pripravljene slediti nekomu, ki zna utelesiti njihove zamere in izpostaviti njihov razlog za delovanje.

26 Comments

Andrej

1/26/2021 01:35:04 am

Izpoved milenijca Adam Lewental o tem kako domneva, da je že Da Vincijeva šifra Dana Browna pripravljala njegove starše na to da so pozneje postali privrženci QAnon teorije, je nadvse grozljiva pripoved. Jacques Rancière nas opozori, da predno ljudi žigosamo kot navadne bedake, da vzamemo v obzir same medije v katerih črpajo tako snov za ''dešifriranje'' kot sam način ''dešifriranja''.

I think Dan Brown turned my parents into QAnoners
Link: https://www.salon.com/2020/12/18/qanon-conspiracy-dan-brown-da-vinci-code/

Anonymus

1/26/2021 04:36:33 am

Že nekaj časa se ljudje sprašujejo ali je vzpon desnega populizma bolj povezan s kulturnimi ali ekonomsko-socialnimi dejavniki. Glede na to, da gre za desni populizem bi odgovor moral biti na dlani: kulturni dejavniki so pomembnejši. Zlasti pojmi kot so rasa, nacionalnost, tudi neenakost in nemoč množic ljudi, bodisi navidezno lepša preteklost ali pa nikoli razrešena preteklost pa tudi neskončna poplava informacij, ki je znižala moč tradicionalnih medijev, ki so gradili svoj vpliv na bolj postopen način.

V tej neskončni množici informacijskih avtocest in križišč je možno vse zanikati in si tudi kaj uspešno izmisliti, npr. kako novo zaroto. Zdi se, da nemočne množice ljudi naravnost uživajo v tej "svobodi", vse skupaj seveda ne vodi nikamor, kvečjemu v neko pogubo.

1/26/2021 06:44:22 am

Sam kapitalistični sistem telemlji na blagovni formi in vse spreminja v blagovno menjavo. Da bi lahko nemoteno deloval mora blago izprazniti vsakršne vsebine. Identitetna politika (kulturni dejavniki) je simptom takšnega delovanja. Če pristanemo na to da so kulturni dejavniki poglaviti vzrok, potem smo že pristali na reakcionaren/koservativen okvir. Potem smo že izgubili, ker vidimo zgolj eno partikularnost, ki se bori proti drugi partikularnosti.

Universality and Identity Politics, Todd McGowan:

By conceiving of the struggle in a way that leaves universality out of the picture, one accepts the basic conservative premise of politics that says that the starting point for politics is the isolated individual. According to this position, individuals exist in a meaningful way outside the universality that constitutes them as individuals in the first place. Once one accepts this premise, the struggle is already over because universality will always appear as an impingement on the privilege of the individual.

The capitalist epoch is the first in human history that permits individuals to view themselves as isolated entities with no inherent connection to their fellow beings. In the capitalist universe, there is neither a divinity binding everyone together nor a leader that has the fealty of the whole society. One would think that such a structure bespeaks capitalism’s vulnerability to revolutionary change, its precariousness. A system that doesn’t create explicit connections between people seems destined to be short-lived. The irony is that the isolation of individuals does not threaten the capitalist system but ensures its perpetuation.
The structuring principle of capitalism is not the figure of a master. It is not God or the name of a monarch but the commodity form. The commodity form provides the foundation for all value in the capitalist system, just as God does in a theocratic system. One can say or do whatever one wants in capitalist society as long as one submits to the commodity form, which means treating everything as a commodity to be exchanged and accumulated. This form dictates not just economic relations but every way in which people interact and even how they think about themselves. Their value relies on how they view themselves as commodities on the market.

Once one understands the dominance of the commodity form, one understands why capitalism works so well despite not giving individuals an explicit master with whom to passionately identify.

By thrusting subjects into an isolated particularity without explicit reference to a master, capitalism leaves individuals without any relatively consistent sense of identity. All individuals under capitalism are empty particulars bent on accumulating, bent on acquiring commodities and turning themselves into commodities. Many try to use the commodity itself as a way of creating identity out of the empty commodity form. They believe that if they accumulate enough commodities or discover the right one, they will fill out the empty form of capitalist particularity with a content. But no number of commodities are ever enough, and none is the right one. The identity of the capitalist subject remains empty.
The emptiness of identity under capitalism distinguishes it from earlier eras. Subjected to the Roman Empire or living under the Han Dynasty or working as a serf under a feudal lord, one’s identity had a clear content. One had the identity associated with the ruling master. (Under Rome, one had the identity of a Roman, for instance.) This sense of an identity disappears as capitalism empties out all identities into the pure form of the commodity.
But it is impossible to live without an identity. Even though identity is always ideological insofar as it obfuscates the self-division of the subject with an image of wholeness, it is nonetheless unavoidable. By emptying out identity through reducing subjects to a pure particularity, capitalism puts them in an untenable situation. This is why so many under capitalism seek an identity to give their subjectivity some content, and they often find it in religious, ethnic, or nationalist projects.

In modernity, the project of turning to identity attempts to compensate for what capitalist subjectivity lacks. It produces movements like Nazism, the National Front, America First, and Islamic fundamentalism. These movements are so virulent because they are trying to establish an identity that the prevailing socioeconomic structure—capitalism—constantly undermines. Even when they are not explicitly anti-capitalist, fundamentalist movements such as these engage in an unending struggle to create what the global system itself renders impossible, which is why fundamentalism cannot finally triumph. If fundamentalists do win and defeat capitalist modernity, they would find themselves without the background that undergirds the identity that fundamentalism provides.

1/26/2021 08:27:35 am

Kulturni dejavniki najverjetneje so poglavitni vzrok za vzpon desnega populizma. To ne pomeni, da v naši dobi ni resnih politično-ekonomskih problemov. Niso še artikulirani na tako množični ravni, da bi levi populizem ogrožal neoliberalni kapitalizem.

1/26/2021 09:45:46 am

Mi lahko prosim naštejete te kulturne dejavnike ki so poglaviti vzrok za vzpon desnega populizma?

Stokrat hvala.

1/26/2021 10:39:02 am

S kulturnimi dejavniki mislim na dolgotrajne zgodovinske značilnosti narodov, ki so tam že dolgo časa. Madžarska na primer ni bila nikoli liberalna družba. Liberalni projekti Sorosa po njeni osamosvojitvi so bili s tega vidika smiselni. Orbánizem se ni zgodil zaradi njih, ampak kljub njim, kar samo kaže na to, da so bili Sorosovi strahovi utemeljeni in, da to družbo kar dobro pozna.

Na evropskem zahodu, ki sicer je bolj liberalen obstaja dolgotrajna kulturna razlika med mesti in podeželjem, ki se vidi tudi v volilnih rezultatih. V ZDA dediščina belskega rasizma, ki je prišla do izraza, ko je belemu delavskemu razredu relativno slabše kot kdajkoli, starih avtomatskih privilegijev skoraj nima več.

Vprašanje je zakaj je vse skupaj prišlo tako močno do izraza v drugem desetletju 21. stoletja. Vsi populisti pa imajo skupno značilnost strašenja pred migranti in nejasno opredeljenimi "globalisti", ki med sabo menda sodelujejo. Vse skupaj ustvarja za marsikoga prepričljivo in ljubo sliko, da sam spada med klene, čiste, poštene delovne ljudi, ki ga nategujejo zlobne elite. O kompleksnosti delovanja kapitala pa ne duha ne sluha.

Po letu 2008 je bilo win-win pravljice o skupni prosperiteti konec, ali pa je bila vsaj resno načeta. Ljudje so nekako sprejeli, da je ekonomija globalna, da se kapital prosto pretaka, prostega pretoka ljudi, pa niso nikoli zares sprejeli. In slednje je bilo po letu 2008 tudi najbolj brutalno in uspešno napadeno. Iz tega se vidi kaj ljudi močno skrbi in kje se mentalno nahajajo, verjamem pa, da to ni lahko oz. prijetno videti.

1/26/2021 10:39:31 am

1/26/2021 03:01:26 pm

Kaj je mišljeno pod dolgotrajne zgodovinske značilnosti narodov?
Hočete reči, da obstojajo neke trajne lastnosti narodov, ki so imune na ekonomske-socialne dejavnike? Da jim čas ne more do živega? Da se ne glede na družbeno ureditev te značilnosti ohranjajo skozi zgodovino? Kako bi bilo kaj takega sploh možno? Vsak pošten naravoslovec vam bo potrdil, da se narava in okolje ves čas spreminjata in da je tudi človeška evolucija nedokončan projekt, ter da se tudi vesolje stalno razvija. Se opravičejum, ampak v nestanovitnem svetu je vse začasno. Miti, ali zgodbe, ki si jih narodi sami sebi pripovedujejo, niso nič drugega kot to. Miti namreč. So popolnoma arbitrarni.

Razlagati vzpon desnega populizma kot neka lastnost ali dovzetnost, ali nagnjenost naroda zaradi neliberalne preteklosti, ali ker imajo to v ''krvi'', kulturni dediščini, je za moje pojme precej sporna izjava, ker odreka možnost narodu, da deluje v nasprotju z lastno preteklostjo.

Je bila potemtakem Hitlerjeva Namčija in Mussolinijeva Italija posledica dolgotrajne zgodovinske značilnosti teh narodov ali je bila zgolj odklon (anomalija)?

Močno dvomim da lahko dolgotrajne zgodovinske značilnosti narodov pojasnijo nastanek nacizma in fašizma.

Marcel Štefančič: Fašizem je nekaj, kar se lahko zgodi povsod. Ne le da lahko vsakdo postane fašist, in ne le da je fašizem prevedljiv v vse družbe, ampak se mu vsi tudi hitro prilagodijo. Postane sprejemljiv, najprej za del prebivalstva, potem pa za večino, ki hoče le mirno živeti naprej, kot da ni nič. V demokraciji ali fašizmu – vseeno. Antifašizem ni torej nič samoumevnega. Še več: fašizem je samoumevnejši od demokracije. Ko ljudje zagledajo fašizem, se ne prelevijo samodejno v junake.

Marcel Štefančič: Ne, o kapitalizmu ne morete govoriti, ne da bi obenem govorili o fašizmu. Kot je rekel Max Horkheimer: ''Če nočete govoriti o kapitalizmu, morate molčati o fašizmu!''
Alenka Župančič: Fašizem je bil nek notranji odgovor na sam kapitalizem, to ni bil korak drugam. Fašizem je bil nekaj, kar je sam kapitalizem od znotraj proizvedel, ne da bi stopili kam drugam.
Franco Berardi Bifo: Izvor trpljenja ni fašizem, temveč kapitalizem. Fašizem je v bistvu psihotična reakcija na situacijo, ki se vedno bolj kaže kot brezizhodna.

Edvard Kardelj :
Fašizem je cvetka, ki uspeva le v krizi. Pri tem moramo ločiti dvoje: prvo je fašistična vlada, drugo je fašistično gibanje, fašistične množice. Fašistična vlada rešuje finančni kapital pred propadom, pred naskokom ljudskih množic, skuša mu omogočiti prevalitev krize na rame delovnega ljudstva.
Fašistično gibanje pa sestavljajo malomeščanske in kmečke množice, ki se bore za izgubljene položaje v kapitalistični družbi, ob katere jih ni spravil nihče drug kot finančni kapital, katerega socialna opora postajajo. To so množice, ki nočejo več prenašati, da bi jih zatiral finančni kapital, toda na drugi strani tudi še niso obupale nad kapitalizmom. Ravno to zadnje dejstvo pa omogoča finančnemu kapitalu, da jih s pomočjo demagogije in imperialističnih iluzij začasno uporabi za socialno podlago svoje vlade, za svojo vojsko proti proletariatu.

Marcel Štefančič (MLADINA) : Ko pa se kapitalizem bori za preživetja, se fašizira. Logično: fašizem, odrešitelj kapitalizma, je učinkovit in produktiven, ljudi prisili v uboganje in podrejenost, demokracijo in vse procese odločanja depolitizira, zakone, parlament in ustavo zamrzne, celotno družbeno življenje in vso človeško dejavnost pa podvrže kultu nadpolitičnega Vodje – v današnjih časih kakopak kultu nadpolitičnega prostega trga.
Toda ironično: fašizacijo Evropske unije – ekstremizacijo kapitalizma – prikazuje kot nekaj dobrega, celo etičnega. Prostotrgovinski sporazum je moralni imperativ, ker da bo dober za vse nas, pravijo. Saj veste: hujša kot bo ekonomska neenakost, več bodo lahko elite darovale. In več ko bodo lahko darovale, bolj etične bodo. Vidite, kapitalizem se čuti eno z ljudstvom – kot fašistični Vodja. Prostotrgovinska radikalizacija kapitalizma bo omogočila etiko brez demokracije – če smo etični, itak ne potrebujemo demokracijo. In antifašističnega konsenza, na katerem je temeljila povojna Evropa, tudi ne.

Mladen Dolar :
Bil je simptom n

1/26/2021 03:04:37 pm

Mladen Dolar :
Bil je simptom neke forme modernizacije, ki je privzela antimoderne forme. Družba se je formirala po militarističnem modelu, kjer naj bi bilo jasno, kdo daje ukaze in kdo uboga. Osnovno geslo celega fašističnega gibanja, preden je prišlo na oblast, je bilo nasprotovanje liberalizmu, ki so ga dojemali kot splošni razpad vrednot, kot laissez-faire. Fašizem je sebe razumel kot vrnitev k vrednotam, zato me vedno malo stisne, če kdo prostodušno govori o ''več vrednot''. Situacija, na katero je reagiral fašizem med obema vojnama, je bila situacija prevlade liberalnega kapitalizma, ki pa je prišel do svojega kraha leta 1929. Na prapor si je postavil predmoderna gesla, zahtevo po hierarhizaciji. Tam je lahko bilo jasno, kdo ukazuje. Kapitalizem pa je v izhodišču nastopil ravno kot nasprotje socialne hierarhije, na podlagi prepričanja, da lahko na trgu kdorkoli uspe po svojih zmožnostih. Disperznost odločanja je vgrajena v njegov mehanizem. Ampak če sprašuješ, zakaj se ne bo nihče opravičil, potem je odgovor v tem, da je demokracija ravno tista politična forma, ki onemogoča takšno prevzemanje odgovornosti za nekaj, kar so učinki strukture.

1/26/2021 11:24:02 pm

Pa še tole od Dr. Rutarja:

Fašizem je beseda, ki jo ljudje uporabljajo pogosto takrat, ko je njena raba povsem neustrezna, ne uporabljajo pa je takrat, ko bi jo morali. Fašizem je namreč najprej zgodovinski poskus reševanja kapitalizma. Še preden pomislimo na nasilje in pobijanje ljudi, črne srajce in vojaške parade, moramo zato pomisliti natanko na nekaj pozitivnega, na nekaj, kar je bilo zgodovinsko pomembno, kajti kapitalizem je bil takrat v resnih škripcih in je potreboval nekoga, da ga rešuje.
Ko torej govorimo o fašizmu in fašistih, mislimo na reševanje kapitalizma, mislimo na reforme tržnega gospodarstva in mislimo na težave, v katerih se je znašel sistem, za katerega smo sicer spontano prepričani, da je dober in celo večen, da je torej nekaj, kar imamo radi, in je nekaj, kar skušamo reševati, ko se znajde v težavah. Fašizem zato ni nič iz registra norosti in destruktivnosti.
Ljudje so se ob reševanju kapitalizma s fašizmom na novo naučili razmišljati o svetu in svojem položaju v njem. Zato je tako pomembno, kar je poudarjal Karl Polanyi: ljudje so se od fašizma naučili, da je kapitalizem sistem, v katerem nimajo nobene upoštevanja vredne vloge, in da niso odgovorni za njegovo delovanje.
Fašizem torej ni nekaj zlobnega in pokvarjenega, ni napad na ljudi, ni uničevanje občestev, temveč je, prav nasprotno, zgodovinski poskus reševanja ljudi, reševanja občestev in reševanja kapitalizma pred njim samim. Torej mirno rečemo, da skuša ubraniti ljudi pred škodljivimi posledicami notranjih kontradikcij kapitalizma. Res je, da kasneje uničuje prav to, kar brani, vendar ne smemo pozabiti začetnih idej in praks, nad katerimi so bili navdušeni milijoni.
Reševanje kapitalizma je poudarjalo pomen posameznika kot podjetnika, svobode in obče dobrega, ki ga vselej nekaj ali nekdo krni. Šele na tej točki vstopi ideja, da je treba tega nekoga ali to nekaj onemogočiti, zavrniti in odstraniti.

1/26/2021 11:58:33 pm

Če pa vzamemo v razmislek še zapis iz zadnje Dr. Rutarjeve kolumne:

Ne, politično ljudstvo je vselej šele treba ustvariti, kar pomeni, da ne obstaja že vnaprej. Tako ustvarjanje pa ne terja le propagande, medijskega nastopanja, procesov, postopkov, organiziranosti, koordiniranosti in zapletenih oblik delovanja, temveč terja še nekaj drugega. Terja nove besede, nove besedne zveze, nove predstave, nove ideje. Ali kot pravi Rancière: politično ljudstvo potrebuje besede, podobe in predstave, ki ne izražajo občutkov obstoječega ljudstva, temveč ustvarjajo določeno ljudstvo, specifični režim afektov zanj.

Politično ljudstvo je torej konstrukt. ''Origin story'', kot uporabljajo izraz v žanru superherojskih zgodb o poreklu kakega junaka, je torej fantazijska tvorba in služi kot povezovalno tkivo. Dolgotrajne zgodovinske značilnosti narodov so samo zgodbe za politično mobilizacijo.

1/27/2021 12:55:04 pm

"Vsak pošten naravoslovec vam bo potrdil, da se narava in okolje ves čas spreminjata in da je tudi človeška evolucija nedokončan projekt, ter da se tudi vesolje stalno razvija. Se opravičejum, ampak v nestanovitnem svetu je vse začasno."

Specifike se spreminjajo in zgodovina se v nekem doslednem in dobesednem smislu ne ponavlja. V nekem drugem, cikličnem smislu pa se. Zato vojna ni neka preživeta, arhaična zadeva iz preteklosti, ki je nikoli več ne bo, ampak bo nekega dne v neki novi obliki spet tu. Zato tudi sami v letu 2021 pišete o fašizmu in o njem pišejo mnogi drugi. Neke stalnice dejansko obstajajo, a jih je treba razumeti na historičen način. Kot nekaj kar se neprestano spreminja, a v nekem temelju ostaja enako.

1/27/2021 03:16:52 pm

Recimo da se je Homo sapiens razvil pred okoli 200.000 leti. Kaj nam povedo arheološke raziskave? Dokazi iz terena razkrivajo, da človek ni poznal vojne prej kot približno 17.000 let nazaj. 200.000 – 17.000 = 183.000 let. Torej za 183.000 let nimamo nobenih dokazov, da je človek poznal vojno. Ni so našli ne okostja, ki bi dokazoval poškodbe, ki bi bile povzročene zaradi medsebojnega voskovanja, niti niso našli orožja, ki bi bila izdelana izključno za vojskovanje. Če torej upoštevamo celoten evolucijsko časovnico, je vonja zelo kratek čas postala naš spremljevalec. Daleč od tega, da bi bila arhaičen pojav in neka stalnica. Vonja je dokaj sodoben pojav in če upoštevamo celoten čas od kar človek roma po zemlji je večino časa preživel kot nomad. Nobene potrebe ni imel po vojni. Šele s pojavom poljedelstva in opuščanjem nomadstva so arheologi našli dokaze o vojnah. Torej vojno lahko črtate iz vašega seznama večnih stalnic. Vonje niso od nekdaj, ampak so se pojavila komaj včeraj.

Pa se dajva pogledati kaj bi bilo možno reči o zgodovini kot vedi:
Todd McGowan: When we approach history, we do so from a specific perspective, the perspective of our present mode of subjectivity and our present social arrangements. This perspective allows us to see what fits within it and blinds us to what doesn’t. It also inevitably colors our relation to the past as such. Because of our orientation relative to history, the past appears not as existing on its own but as leading to our present. Even if we eschew a progressive narrative of history development, we cannot escape this illusion of perspective that reads history through the lens of our present.

Pogled v zgodovino je nomogoč pogled? Zakaj? Ker smo obsojeni gledati iz današnje perspektive. Naša trenutna subjektivnost je ovira, ker nam popači pogled. Mi sklepamo iz današnje perspektive in smo zato nujno pristranski.

Todd McGowan: Because we always narrate history from the standpoint of the present, our historical narratives inevitably come to serve a fantasmatic function. Rather than providing access to the historical object, these narratives support the current ideological structure by offering a historical justification for this structure.
(...)The fantasy—the belief that the past will unlock some truth about the present—provides the impetus for the very inquiry into historical phenomena. This heavy reliance on fantasy when constructing historical narratives completely colors their ontological status: rather than informing us about the real of history, historical narratives instead expose our fundamental fantasies.

Zgodovino torej ustvarjamo (nemoremo jo neposredno opazovati). Fregmente, ki so nam na voljo iz preteklosti sestavljamo v neko zgodbo in zato je vsaka zgodovinska naracija nepopolna. Sestavljna je iz delčkov, ki so polni lukenj in te luknje ponavadi zapolni naša domišljija.

Zgoraj zapisano lepo ponazori naslednji vic:
Kakšna je razlika med Bogom in zgodovinarjem: prvi zgodovine ne more spremeniti, drugi jo lahko.

»Hegel, ki je bil prvi filozof, ki je zgodovino postavil kot resen filozofski objekt in ne kot zgolj empirično sosledje dogodkov, je izpostavil, da se lahko iz zgodovine naučimo le to, da se iz zgodovine ne moremo ničesar naučiti – kar pa je nemara pomembna lekcija«.

Vidim da se boste izognili pojasnitvi kako si razlagate ''dolgotrajne zgodovinske značilnosti narodov''. Besedna zveza mi ni poznana. Nisem je zasledil ne v antropoloških študijah, kot tudi ne v socioloških, niti v zgodovinskih razpravah. Niti se ne morem predstavljati kakšno metodologijo bi lahko nekdo uporabili, da bi določili takšne značilnosti.

Zelo bi bil vesel, če bi mi pojasnili kaj v zgodovini v nekem temelju ostaja enako in kaj bi to pojasnilo ali dokazovalo? Če se v psihoanalizi pacient otepa soočenja z nekim kofliktom potem ne rečemo, da ze nekaj stalno ponavlja, ampak da nekaj vztraja in kot to velja za posameznika, velja tudi za celotno človeštvo. Problem ali konflikt s katerim odlašamo zgolj vztraja ali kot bi rekel zgodovinar Božo Repe: ''V zgodovini sicer ni ponavljanja. Gre za enkratna dejanja, ki jih ne moremo poustvariti v nekakšnem sociološkem laboratoriju. Lahko pa sledimo podobnemu ali enakemu ravnanju, če ključni vzroki za konfliktna razmerja, ki pripeljejo do družbenih kriz, niso odpravljeni...''

Vsak dober psihoanalitik vam bo lahko potrdil, da se pacient lahko celo življenje vrti v krogu ali pa stopi na novo pot. Tudi človeštvo se lahko vrti v krogu in potem ima človek lažni občutek, da se zgodovina p

1/27/2021 03:21:47 pm

Vsak dober psihoanalitik vam bo lahko potrdil, da se pacient lahko celo življenje vrti v krogu ali pa stopi na novo pot. Tudi človeštvo se lahko vrti v krogu in potem ima človek lažni občutek, da se zgodovina ponavlja. Če se nočemo učiti iz naših napak smo pač usojeni, da jih ponavljamo, ampak na tem ni nič nujnega. Zgodovino ne določa naše prihodnosti.

1/28/2021 12:45:23 am

Kaj ugotovimo če obravnamo človeško telo kot vodič po naši zgodovini. Najprej pogljemo nekatere zapise Neila Shubina (paleontolog).

Neil Shubin, The Universe Within:
Inside every organ, cell, and piece of DNA in our bodies lie over 3.5 billion years of history of life. Accordingly, clues to human story reside within impressions of worms in rock, the DNA of fish, and clumps of algae in a pond.
While I was thinking about that book, it became clear that worms, fish, and algae are but gateways to ever deeper connections ― ones that extend back billions of years before the presence of life and of Earth itself. Written inside us is the birth of the stars, the movement of heavenly bodies across the sky, even the origin of days themselves.
― It isn’t merely the atoms in our bodies that extend across the far reaches of the universe: molecules that make our bodies are found in space. The building blocks for the proteins and larger molecules that makes us ― amino acids and nitrates ― rain down to Earth in meteorites and lie on the rocky crust of Mars or on the moons of Jupiter. If our chemical cousins are in the stars, meteors, and other heavenly bodies, than clues to our deepest connection to the universe must lie in the sky above our heads.
― Our entire species is but one little twig on an enormous tree of life filled with life on Earth. But each discovery that moves us from the center of creation to some obscure corner brings an entirely new relations between us, other species, and the entire universe. All the galaxies in the cosmos, like every creature on the planet, and every atom, molecule, and body on Earth are deeply connected. That connection begins at a single point 13.7 billion years ago.
― We are tied to water for more than our present lives: our bodies contain the history of water itself. The first 2.7 billion years of our history was entirely in water, and the imprint is in every organ system of our bodies. The fundamental organization of our head is based on a series of swellings that develop into the bones of our jaws, ears, and throats as well as the muscles, nerves, and arteries that supply all of them. (…) In a sense, the muscles, nerves, and bones that we use to talk, chew, and hear correspond to the gill bones of our fishy ancestors.
While most of our past lay inside the water, the most recent 300 million years has been defined by our seperation from it. Our kidneys have developed specializations to help balance the water and salts inside the body in the face of life on dry land. (…) Our terrestrial existence comes about through repurposed organs that fish use to live in water.
― Earth is about 4.57 billion years old, and the laws of stellar physics tell of another billion years before the sun expands to the point that it bakes the possibility for life off the planet. Looking back, life got going quickly after Earth’s formation ― within a paltry few hundred million years. Bodies took roughly 2.5 billion years to come about. Then, one after another, heads, hands, and consciousness arose in ever more rapid succession.

Zdaj pa pomislite kaj vse se je moralo predhodno zgoditi predno so se pojavile vojne. Na bilijone let je moralo trajalo predno smo izmuli vojne, narode, kulturo in podobne reči. Se opravičujem, ampak to so samo fusnote v zgodovini razvoja človeške vrste.

1/28/2021 01:08:27 am

Tako je, vojna je prisotna odkar je svet bolje organiziran, odkar je človeštvo izumilo kmetijstvo, oz. poljedelstvo in dajalo večji poudarek lastnini. S tem nastane tudi vprašanje dedovanja lastnine, širi se monogamija, itd... S tega vidika je vojna stalnica že nekaj tisočletij. Zaradi mene lahko to imenujete "včeraj", prav.

Pod zgodovinskimi značilnostmi narodov ne mislim nekaj determinističnega, govorim o prevladujočih tendencah. Na Madžarskem zagotovo obstajajo ljudje, ki mislijo zelo, zelo drugače kot Orbán in njegovi volilci. V ZDA obstajajo radikalni levičarji, teoretiki marksizma, tudi anarhizma, itd... A če v grobem pogledaš zgodovino teh narodov zadnjih nekaj stoletij so to manjšinske družbene sile. Možnost, da bodo zelo vplivne je majhna, ni pa to povsem nemogoče, le malo verjetno.

Pa tudi ne gre za to, da nas zgodovina "določa", a vsak resen pogled v sedanjost pa tudi v prihodnost se ne more izogniti pogledu v preteklost. Primer: od 17. stoletja naprej je v vsakem stoletju izbruhnila ena velika, celo globalna vojna. Možnost, da bo izbruhnila tudi v 21. stoletju je zelo velika, ni pa seveda 100%. Do konca tega stoletja je še 79 let, bomo videli. Če mene vprašaš zaenkrat ne kaže dobro, oz. mirno.

1/28/2021 02:53:57 am

Kapitalizem nujno potrebuje stalno ekspanzijo, da preživi. Stagnacija ali krčenje rasti pomeni njegov propad. Sistem se sesuje sam vase če se stalno ne širi, zato nenehno uporablja ekonomske vojne, kibernetske vojne, konvecionalne vojne... Jaz močno upam, da razumete, da človek lahko postane ujetnik lastne iznajdbe. Kapitalizem ni zgolj nekaj kar smo se izmislili in zdaj to apliciramo po mili volji. Kapitalizem uporablja nas. Naše telo, želje, volja, aspiracije, upanja, tendence, kultura, identitete so se transformilare pod njegovim delovanjem. Kapitalizem sam od sebe proizvaja odvečno prebivalstvo. Sami smo postali blago, ki ga proizvaja kapitalizem.

Pojdiva na začetek. Vi trdite nasledje:
''Že nekaj časa se ljudje sprašujejo ali je vzpon desnega populizma bolj povezan s kulturnimi ali ekonomsko-socialnimi dejavniki. Glede na to, da gre za desni populizem bi odgovor moral biti na dlani: kulturni dejavniki so pomembnejši.''

Potem sem vas vprašal če mi lahko opišete te kulturne dejavnike in ste odgovorili, da s kulturnimi dejavniki mislite na dolgotrajne zgodovinske značilnosti narodov.

Potem sem vas vprašal kaj so sodolgotrajne zgodovinske značilnosti narodov in ste preusmerili temo na fenomen vojne in kako je to neka stalnica v človeški zgodovini.

Na koncu pa ste uporabili prazen termin o ''prevladujočih tendencah'', ki naj bi nekaj pojasnil, čeprav nimam pojma kaj. Lahko zgolj ugibam, kaj bi ta termin lahko pomenil.

Pogled v preteklost sam po sebi ne pojasni ničesar (ponavadi je zelo selektiven). Človeku se kaj hitro pripeti, da napačno sklepa ali interpretira. Če ugotovimo, da se nekaj ponavlja, po induktivni logiki sklepamo, da smo našli nek vzorec, čeprav induktivna logika ne garantira, da smo našli pravilno ali ustrezeno pojasnilo. Potem so tu še zamenjava vzroka in posledice, mešanje korelacije in vzročnosti, post hoc ergo propter hoc (korelacija, ki ni vzročnost), itd.

Seveda, pa se strinjam z vami, da neke obstoječe tendence ne bo možno preprečiti iz znotraj. V mojem primeru je to kapitalistična tendenca (ekonomsko-socialnimi dejavnik), v vašem pa kulturni dejavniki (katere lastnosti pripisovati posameznemu narodu je zame preveč subjektivno selekcioniranje).

Po mojem mnenju so kulturni dejavniki prav tako podvrženi ekonomsko-socialnimi dejavnikom in niso nikakor izuzeti. Kaka kritična prevrtitev pa mi mogoče celo pokazala da delujeta vzajemno.

Albert Einstein: “The economic anarchy of capitalist society as it exists today is, in my opinion, the real source of the evil.”

Henry A. Giroux, The Terror od the Unforeseen: Neoliberalism is more than an economic policy and set of political ideas - it is also powerful narrative and story that defines who we are and how we should act. As an ideology, it disowns structural problems and systemic forms of oppression and preaches a survival of the fittest ethos that teaches people that they are on the own, utterly responsible for whatever problems, failures, and misfortunes they may face. Failure, regardless of the cause, now becomes a rationale for self-hatred, shame, and often misdirected anger.
Mass entertainment functions primarily to infantilize and depoliticize everything it touches as it turns audiences primarily into consumers and every relationship into an act of commerce and harsh competition. Economic Darwinism has produced a hardening of the social order - a kind of self-righteous coldness that takes delight in the suffering of others...

MLADINA, DARJA KOCBEK:
Neoliberalizem je ideologija, ki je vir vseh naših problemov
Ideologija, ki danes prevladuje in od katere so odvisna naša življenja, nima imena. Če jo omenimo v pogovoru, sogovorniki samo skomignejo z rameni. Tudi če poznajo njeno ime, imajo težave pri opredeljevanju, kaj je. Ta ideologija je neoliberalizem. Anonimnost je hkrati simptom in razlog za njeno moč, ima pomembno vlogo pri finančni krizi, skrivanju bogastva v davčnih oazah, pri počasnem propadanju javnega zdravstva in šolstva, povečanju revščine otrok, pri kolapsu ekosistemov, pa tudi pri vzponu kandidata republikanske stranke za predsednika ZDA Donalda Trumpa, v Guardianu piše George Monbiot.
Toda na te krize se odzivamo, kot da bi nastajale ločeno, ker se očitno ne zavedamo, da je njihov temelj filozofija, ki ima ime.
A ni večje moči kot delovanje v brezimnosti. Neoliberalizem je postal tako razširjen, da ga le še redko prepoznamo kot ideologijo. Sprejemamo predpostavko, da ta utopična vera predstavlja nevtralno silo, neke vrste biološki zakon, kot je Darwinova teorija evolucije. Toda filozofija, ki se imenuje neoliberalizem, je nastala ko

1/28/2021 03:00:07 am

Toda filozofija, ki se imenuje neoliberalizem, je nastala kot zavesten poskus predelati človeško življenje in premakniti mesto moči.
Za neoliberalizem je konkurenca temelj odnosov med ljudmi. Zanj so državljani potrošniki, ki svoje demokratične izbire najbolje izražajo z nakupovanjem in prodajanjem, s procesom, ki nagrajuje prednosti in kaznuje neučinkovitost. Izhaja iz prepričanja, da »trg« ponuja koristi, ki jih nikoli ni mogoče doseči z načrtovanjem. Poskuse za omejitev konkurence obravnava kot škodljive za svobodo. Davki in regulativa morajo biti v skladu s filozofijo neoliberalizma minimalni, javne storitve je treba privatizirati.
Pogajanja med delodajalci in sindikati o kolektivnih pogodbah veljajo za napake trga, ki spodkopavajo naravno hierarhijo zmagovalcev in poražencev. Neenakost je nagrada za koristi in generator bogastva na račun vseh drugih. Poskusi za vzpostavitev bolj enake družbe v neoliberalizmu veljajo za kontraproduktivne in moralno sporne, saj trg zagotavlja, da vsak dobi, kar si zasluži. Sprejeli smo in širimo njegove zapovedi. Bogati se prepričujejo, da so do bogastva prišli na podlagi zaslug, revni so prepričani, da so za svoj neuspeh krivi sami.
Pojem neoliberalizem je bil skovan na sestanku v Parizu leta 1938, opredelila sta ga Ludwig von Mises in Friedrich Hayek. Ko je Hayek leta 1947 ustanovil prvo organizacijo, ki je širila neoliberalizem (Mont Pelerin Society), so jo finančno podprli milijonarji in njihove fundacije. Z njihovo pomočjo je začel vzpostavljati transatlantsko mrežo akademikov, poslovnežev, politikov in aktivistov. Bogati so financirali ustanovitev številnih inštitutov, ki promovirajo ideologijo neoliberalizma.
Z razvojem je neoliberalizem postal bolj oster. Hayek je menil, da bi vlade morale regulirati konkurenco, da bi preprečile monopole, ameriški podporniki med katerimi je bil ekonomist Milton Friedman pa so monopole videli kot nagrado za učinkovitost. Sčasoma je gibanje izgubilo tudi svoje ime. Leta 1951 se je Friedman ponosno opredeljeval za neoliberalca, kmalu zatem je ta termin začel izginjati.
V 80. letih prejšnjega stoletja sta bila med politiki glavna podpornika neoliberalizma ameriški predsednik Ronald Reagan in britanska premierka Margaret Thatcher. Neoliberalne politike so po svetu uveljavljali Mednarodni denarni sklad (IMF), Svetovna banka, Maastrichtska pogodba, Svetovna trgovinska organizacija (WTO). Najbolj neverjetno je, da so ideologijo neoliberalizma sprejele stranke, ki so včasih sodile med levičarske (socialnodemokratske recimo).
Svoboda, ki jo ponuja neoliberalizem, pomeni svobodo od sindikatov in kolektivnih pogodb ter s tem svobodo za pritiskanje na plače. Svoboda pred regulacijo pomeni svobodo za zastrupljanje rek, za slabšanje delovnih razmer za zaposlene, za oblikovanje eksotičnih finančnih instrumentov. Svoboda pred davki pomeni distribucijo bogastva od večine k manjšini. Ko neoliberalnih politik ni mogoče uvesti doma, so uvedene na mednarodni ravni prek sporazumov o prosti trgovini z mehanizmom za reševanje sporov, na podlagi katerih korporacije lahko tožijo države.
Večje kot je razdejanje, ki ga povzroči neoliberalna politika, bolj ekstremna ta postaja. Vlade uporabljajo neoliberalne krize kot izgovor in priložnost za zniževanje davkov, privatizacijo javnih storitev, zmanjševanje socialne države, deregulacijo korporacij in regulacijo državljanov. George Monbiot piše, da najbolj nevarna posledica neoliberalizma najbrž ni gospodarska, ampak politična kriza. Ker je vloga države zmanjšana, imajo državljani vse manj možnosti, da bi spremembe uveljavili z volitvami. Neoliberalna politika namreč državljanom omogoča izbiro na podlagi potrošnje, a nekateri imajo v denarnicah več kot drugi, zato volilna moč ni enakomerno porazdeljena. Ker stranke na desnici in nekdanji levici sprejemajo podobne neoliberalne politike, je veliko volivcev izključenih iz politike.
Publicist Chris Hedges piše, da baza fašističnih gibanj niso politično aktivni, ampak pasivni, »poraženci«, ki čutijo (pogosto upravičeno), da nimajo glasu ali vloge v politični eliti. Ko nas politika ne naslavlja več ljudi, se ti odzovejo na slogane, simbole in senzacijo. Za podpornike Donalda Trumpa recimo dejstva in argumenti niso pomembni.
Zmaga neoliberalizma odraža tudi neuspeh levice. Ko se je gospodarstvo laisez-faire leta 1929 končalo s katastrofo, je ekonomist Keynes zasnoval celovito ekonomsko teorijo, ki ga je nadomestila. Ko je Keynesinska teorija povpraševanja v 70. letih prejšnjega stoletja dosegla s

1/28/2021 06:13:24 am

Če je neka vednost motiv ali razlog da se lotimo pogleda v preteklost, se kaj hitro lahko pripeti, da dobimo več kot smo na začetku upali. Spominite se le na Odjipovo zgodbo. Rednemu bralcu Dr. Rutarjevih kolumn bi zdaj že moralo postati jasno, da je želja slepa pega našega pogleda. Želja nas postavi na nek kraj od koder gledamo in želja popači tisto kar vidimo. V tem primeru je naš 'pogled' je pomembnejši od tistega kar 'vidimo'.

Šaljiva basen pravi, da se je pri zdravniku nekega dne oglasila starajoča se kača s pritožbo, da vse slabše vidi. Zdravnik ji je zato predpisal očala in ji priporočil kontrolni pregled čez štirinajst dni.
Kača se je res oglasila pri okulistu, kot je bilo dogovorjeno, tokrat pa je bila že na prvi pogled potrta.
’’Ja, kaj pa je?’’ jo je vprašal zdravnik. ’’Vam očala niso nič pomagala?’’
’’Ah, ne, očala so v redu, gospod doktor. Ampak, kaj sem, o, groza, zdaj odkrila... Ugotovila sem, da sem zadnji dve leti prebila čas... oh, ne morem verjeti... kaj takega... z vrtno cevjo. Pomislite, to se mi je zgodilo!’’ se je pritožila kača.
Živalske basni imajo navadno skrito sporočilo. Iz te, ki smo jo zapisali, je mogoče razbrati marsikaj, tudi, da so spoznanja kdaj za koga dvorezen meč. In da težave ni, dokler je ne vidimo – jo nočemo ali pa ne zmoremo videti.

1/28/2021 08:17:22 am

Takole na blef bi rekel, da vi nevede govorite o kolektivnih iluzijah (imaginarnih scenarijih), ko govorite o 'prevladujočih tendencah'.

Pa si poglejva kaj je Dr. Rutar rekel na predavanju Psihoanaliza in film, novembera 2016:
Imaginariji so v resnici predstave o svetu, so reprezentacije sveta. Tudi občutki so del imaginarijev. Se pravi reprezentacij sveta, predstav sveta, ki nastajajo z medsebojnim zrcaljenjem. To so imaginariji. Kar pomeni da ko mi spontano zaznavamo svet mi ne vemo da ga zrcalimo. Lahko sicer pomislimo kdaj na kaj takega, ali pa če študiramo si rečemo: aha, pravzaprav naše oko na nek način zrcali realnost. Ne, ni tako! Čeprav v imaginarijih pa ravno tako je! Poenostavljeno rečeno: imaginariji nastajajo tako, da ljudje drug drugemu ponujajo reprezentacije sveta in verjamejo vanje. O reprezentacijah sveta se zato ne sprašujemo. Vsaj radikalno se ne sprašujemo, ampak jih sprejmemo. Preprosto imaginariji temeljijo na verovanjih. Temeljijo na tem, da ljudje preprosto verjamemo, da je svet res takšen kakršen se nam zdi in se s tem zadovoljimo, in rečemo: OK, tako je! Čisto v redu je. Potem pa samo neki zblojeni filozofi kunštajo je ali ne, ampak oni so itak nori. Mi pa smo normalni in živimo v imaginarijih. Pa vendar ni tako, ker se nam ne izide. Vedno znova se nekaj zaplete samo da ne vemo zakaj.

Imaginarne scenarije podpira nezavedna želja, zato bo videti, da je svet ogrožen in da ga je treba reševati pred nepridipravi, ki bi ga radi spravili iz tira; na primer pred teroristi. Ne bo pa videti, da ga spravlja iz tira sam kapitalizem.
Bogati in močni, kar ZDA prav gotovo so, bodo zato skušali reševati svet, da bi rešili zlasti lastne fantazme o njem.
Napoved onkraj imaginarijev ali fantazem pa je kristalno jasna: upočasnjena globalna gospodarska rast bo prispevala k naraščajočim nacionalizmom, to pa bo prispevalo k novim napetostim med državami. In nikakor ne smemo pozabiti na dramatične podnebne spremembe, zaradi katerih bodo stroški vse višji, hrana pa vse dražja, če pomanjkanja čiste pitne vode niti ne omenjam.
In ko ljudje ne bodo imeli dovolj za v želodec, ideje o sreči, digitalizaciji in prijaznem kapitalizmu ne bodo vredne niti toliko kot pol kozarca tople vode.
Pod lepimi pravljicami, prijaznimi željami pripadnikov elit, modrovanju o prijaznem kapitalizmu s človeškim obrazom je tako kruta resničnost in ljudje vsaj nezavedno vedo zanjo. Svoje bodo kajpak prispevali še roboti in pametne naprave, ki bodo zamenjali veliko delavcev, da bodo lahko samo odšli domov in gledali v zrak.
Ali pa bodo tudi sami končno odvrgli maske, postavili fantazme pod vprašaj in storili še kaj drugega.

Marcel Štefančič, jr. :
Desnica - Konservetivnega uma – ne zanima realnost, temveč izključno realnost, ki jo sama ustvarja. Če to realnost ozaljša s konspirologijo (med begunci so teroristi in posiljevalci, Slovenijo bodo islamizirali, levica ''uvaža'' begunce, da bi jih prelevila v svoje volivce, zaničuje in izganja pa domače ljudi ipd.), toliko bolje – realnost lažje pride v ljudska srca. Še toliko bolj, če jo poganja tudi zastraševanje (slovenstvo je ogroženo, barbari so pred vrati ipd.). Slovenija ni prva dežela, v kateri ljudje zelo ljubijo tiste, ki jih najbolj strašijo.
Pozabite torej na razvetljenske ideale – na dejstva, empirijo:dolgčas! Desnice ne zanimajo dejstva, temveč fantazije. Fantazije so močnejše in privlačnejše od dejstev. Nihče si jih ne zapomni – fantazije pač. Ljudje itak nočejo dejstev, temveč fantazije. Ljudje bolj verjamejo temu, ki jih straši, kot pa onemu, ki našteva dejstva.
Desnica zato dejstva prepušča levici. Levica ima morda res prav, pa tudi dejstva ima morda res na svoji strani, tako rekoč v svoji posesti, toda na referendumih zmaguje desnica. Če naj parafraziram Stephena Duncomba, avtorja knjige Sen (Dream) : levica verjame v realnost, desnica pa verjame le v realnost, ki jo sama ustvari. Ali bolje rečeno : desnica verjame v ustvarjanje realnosti – v sanjarjenje, če hočete.

ANONYMUS

1/28/2021 08:51:53 am

"Glede na to, da gre za desni populizem bi odgovor moral biti na dlani: kulturni dejavniki so pomembnejši."

Vidim, da je ta stavek narobe razumljen. S tem ne mislim, da so t.i. kulturni dejavniki nasploh pomembnejši od ekonomsko-socialnih. Nekoliko pomembnejši so samo kar se tiče pojava desnega populizma. V ZDA se že kar nekaj let sprašujejo kaj je za fenomenom Donalda Trumpa. Ali je pomembnejša premoženjska in dohodkovna neenakost znotraj te države, ali dediščina belske prevlade in nelagodje s politično korektnostjo?

Glede na podatke volitev iz leta 2016 ni velikih dohodkovnih razlik med volilci Clintonove in Trumpa. Ni res, da so zanj volili osmoljeni reveži, zanjo pa tisti, ki jim je ekonomsko bolje. Največja razlika med volilci ni bila v dohodku, temveč v izobrazbi, rasi, spolu in starosti.

Če se še enkrat citiram: "Po letu 2008 je bilo win-win pravljice o skupni prosperiteti konec, ali pa je bila vsaj resno načeta. Ljudje so nekako sprejeli, da je ekonomija globalna, da se kapital prosto pretaka, prostega pretoka ljudi, pa niso nikoli zares sprejeli."

Na podlagi česa pa (zlasti volilci desnice) zavračajo prost pretok ljudi? Ja na podlagi tega, da so migranti ljudje drugih narodov, govorijo drugačne jezike, lahko so tudi druge veroizpovedi, drugačne barve kože, itd.. Sami KULTURNI dejavniki, ki so zadnja leta postavljeni v središče političnega življenja.

Res je, da se vse skupaj dogaja znotraj specifičnega ekonomsko-socialnega konteksta. A o tem kontekstu se v glavnem še vedno ne govori in se ga ne skuša spreminjati v egalitarno smer. Če bi se ga bi bila to zmaga za politično levico.

1/28/2021 10:26:02 am

V bistvu vas popolnoma razumem o čem govorite. Pod to kar ste zapisali se Jordan Peterson zlahka podpiše.

Ne morem si pomagati, ampak imam neprijeten občutek, če vas bi vprašal od kod pa izvirajo te kulturni dejavniki, kako pa so nastali, mi boste zopet odgovorili, da so to neke dolgotrajne, čeprav nikakor ne deteministične lastnosti, ki že dolgo prosperirajo znotraj neke družbe in so že nekaj časa tam, in jaz bi vas zopet vprašal kako da so ravno take in ne drugačne, itd., itd., itd.Vse skupaj bi izpadlo podobno kot tista Kozmična želva; Na čim sloni svet? Na štirih slonih. Na čim slonijo sloni? Na ogromni želvi. Na čim sloni želva? Na drugi želvi. Na čim sloni druga želva? Na tretji želvi, in tako dalje in tako dalje... v slabo nekončnost.

Nekaj ste sicer opisali, a pojasnili bore malo. Škoda.

1/28/2021 11:48:15 am

Vsaka razlaga dogodkov, ki ne vzame v obzir same medijskega univerzuma, v katerem danes človek prebiva več časa kot kdajkoli v svoji zgodovini. V bistvu česa podobnega sploh nikdar ni izkusil. Ne obstoja precedensa. Tovarna sanj se nikdar ne ustavi. Potrebno je analizirati kako nam servirajo medijske vsebine, kako jih konzumiramo, interpretiramo, sprejemamo, zavračamo, itd., itd. Danes ogromno časa posvečamo umetno ustvarjenimi svetovi, ki jih ustvarjajo in servirajo koorporacije. Kulturni dejavniki so danes tržno blago. Dizajnirani za potrošnjo. Sortiranje ljudi v skupine je dobičkonosen posel. Sovraštvo se izredno dobro prodaja (Hate Inc.: Why Today's Media Makes Us Despise One Another - Matt Taibbi), zakaj se v medijih ne poroča in govori kako o zločinih kapitalizma (Manufacturing Consent: The Political Economy of the Mass Media - Noam Chomsky), kako novice spreminjajo v zabavo (Amusing Ourselves to Death: Public Discourse in the Age of Show Business - Neil Postman), kako nas sortirajo (The Age of Surveillance Capitalism: The Fight for a Human Future at the New Frontier of Powe - Shoshana Zuboff), itd., itd.

Prvenstveno treba poglobljeno analizo medijske krajine, predno začnemo govoriti o nekih družbeno/kulturnih tendencah neke družbe in neki kvazi kulturnih vonjah, ki so daleč da bi spontano vzniknile, ampak so prišle iz zgoraj navzdol....

1/28/2021 11:48:21 am

Od kod izvirajo ti kulturni dejavniki? Odkar Slovenci vedo, da niso Italijani in odkar Rusi vedo, da niso Francozi, itn... Odkar ljudstva vlečejo razlike med sabo in drugimi ljudstvi.

Obstaja zadeva, ki se imenuje ljubezen do svojega, "love of one's own". To je najbolj spontana, na nek način najlažja ljubezen, ki je ni tako lahko preseči za kako boljšo, sploh pa ne na kolektivni ravni. Je tudi politični koncept. Morda vam bo predavanje na to temo zanimivo: https://youtu.be/eovIYNFopgw

1/28/2021 11:00:47 pm

Po ogledu predavanja Georga Friedmana mi je zdaj bolj jasno kaj zagovarjate. Kakršnikoli zagovor nacionalnih ali kulturnih identitet, ki niso izključena ali odrinjena je zagovor partikularnega. Ljubezen do svojih vedno temelji na sovraštvu do teh, ki niso del te identitete. Sovraštvo izraža mojo pripadnost svoji skupini. Le tiste identitete, ki niso vključene so na strani univerzalnega. Black Lives Matter je zato na primer na strani univerzalnega. Univerzalno je vedno na strani tistih, ki ne pripadajo, tistih ki so izključeni. Kakor hitro postanejo vključeni prenehajo biti na strani univerzalnega in postanejo samo še ena partikularnost. Ne pripadati nobeni identiteti (nacionalni, etični, religozni...) pomeni biti na strani univerzalnega. Moja nezmožnost se poistovetiti s kakšnokoli identiteto je univerzalno. Moje nezavedno, moji simptomi kljubujejo vsakršni asimilaciji. Saj ravno to, da se ne morem popolnoma poistovetiti z neko identiteto, da proizvajam simptome dokazuje mojo singularnost. Prav ta nezmožnost pripadanja nas dela zmožne za univerzalno.

Universality and Identity Politics, Todd McGowan:
― Nonbelonging is universal.
No society can include us without simultaneously alienating us from it. My belonging in a society always breaks down, which enables me to turn against this society when it takes a direction that I cannot accept. This is why I am free. Freedom is not a value of belonging, of being a member of a free society. Freedom becomes apparent as a value when we experience our nonbelonging, a nonbelonging that is universal because it applies to everyone, even those who most feel like they fit in.
Nonbelonging brings freedom because it indicates that we have no substantial support in the social order to rely on.
It is our inability to fully belong that also provides the basis for the universality of equality. No one can fully belong to a social order that is itself incomplete and thus cannot precisely differentiate between belonging and nonbelonging. There is no secure inside that can serve to define belonging. All fail to belong equally, even though some cling to the illusion of their belonging more than others.
Social hierarchies mask this failure and present some people as more equal than others. But this value depends entirely on the assessment of others. It is not self-sustained by any social authority. If no one truly belongs, then no hierarchy has any substantial status. All social hierarchies depend on our collective belief in them. Simply by collectively disbelieving in someone’s importance, we can cause this importance to vanish, which reveals the universal equality that becomes evident through the lack of belonging.

Dušan Rutar:
Presojati jih moramo v razmerjih z univerzalnim, ki je večno in nespremenljivo. Vztrajanje pri partikularnem ima lahko daljnosežne in zelo destruktivne posledice, kajti nikoli ne obstaja ena sama partikularnost, kar pomeni, da lahko pride prav zaradi vztrajanja do sporov, konfliktov in celo uničevanja, kakršnega prinaša vojna.

Človek namreč ne preseže svoje partikularnosti, ker se za to odloči ali ker ga k temu nekdo pozove. Ne obstaja notranja motivacija, tako ljuba psihologom, da bi človek segal k univerzalnemu. Prav nasprotno je res: človek je notranje zainteresiran, da ohranja partikularnost in jo brani pred drugimi ljudmi, po možnosti pa še poveča in razširi – praviloma celo na račun drugih, za katere se ne meni kaj dosti niti tedaj, ko trpi sam in trpijo oni.
Pa vendar se lahko dvigne nad partikularnost. Za to je potrebna sila; človeka mora nekaj siliti k preseganju lastne egocentričnosti, omejenosti in končnosti. Drugače povedano: človek se ne odpre neskončnemu v sebi brez zunanje prisile. Prav zato se je nekoč rodil koncept etike. Ljudje, ki sledijo zgolj svojim potrebam in interesom, ne potrebujejo nobene etike.
Univerzalno je pogoj kreativnosti, za katero je zmožno človeško bitje, in vstajenje, kot poudarja Badiou, zaradi česar se univerzalna dejanja vedno znova vpisujejo v zgodovino človečnosti kot svetel zgled

1/29/2021 01:50:50 am

To kar sem zapisal o univerzalnosti se opira na Dr. Rutarjevo Teorijo Hendikepa:

Dr. Rutar:
...hendikep ni sinonim za invalidnost; z njo tako rekoč nima ničesar skupnega. To je koncept, ki je še najbolj soroden sociološki in filozofski zamisli o družbenem delovanju množice ljudi, ki niso vključeni v občestvo, čeprav mu pripadajo. Jacques Rancière zato podobno kot jaz poudarja, da izključeni ljudje niso posebna družbena skupina, na primer ranljiva, za katero je treba poskrbeti in za katero je mogoče razumno poskrbeti, če se malo potrudimo, kot trdijo politiki, akademiki in administratorji, temveč so to ljudje, ki govorijo v imenu vsega občestva in zastopajo, kar imenujemo demokratični dogodek.

Hendikep je opisana omejitev in velja za slehernega človeška, ne le za nekatere.
Hendikep je torej osnovni pogoj vsake človeške eksistence, pomeni način, kako je posameznik omejen in odprt sočasno, pomeni, da se lahko preobraža in ohranja samo odprtost, da je torej ne zabaranta za materialne dobrine, uspeh in drugo iz kapitalističnega sveta.

Ljudje niso bitja z različnimi identitetami, med katerimi je mogoče izbirati prave, normalne in jih ločevati od nepravih, nenormalnih. Vsaka identiteta je zaznamovana s tem, kar imenujem hendikep. To pomeni, da je vsaka inherentno nekonsistentna, ne-cela in je učinek samorefleksivnosti; torej ni dana vnaprej in ni usojena. Nobena človeška identiteta ni preprosto dana kot naravno dejstvo; vsaka je simbolno posredovana in je konstrukcija, zato se človeška bitja tudi ne moremo zediniti, kaj natančno pomeni biti moški, ženska, gej, lezbijka, transseksualec, kaj je tretji spol. Vsi smo v istem čolnu, imamo nekaj zamisli o identitetah, toda natančneje jih spoznavamo, manj določljive so.
S Freudom bi lahko rekel, da noben človek nima v lasti lastne identitete in da nobena ni povsem čista; moški zato nikoli niso zgolj moški, heteroseksualci niso le heteroseksualci ... Nobena identiteta nima jasnega temelja, ki bi jo enoznačno določal enkrat za vselej.
Vztrajanje pri delitvi človeških identitet na prave, naravne in neprave, nenaravne je izjemno družbeno nevarno. Primer, ki ponazarja spoznanje, je nacizem. Nacisti niso bili nenormalni ljudje, temveč so bili tako zelo normalni, da so bili prepričani, da je njihova normalnost univerzalna in da bi jo morali prav zato razširiti na vse ljudi, kar bi pomenilo, da bi bili na koncu vsi ljudje nacisti. Lahko bi rekli, da so bili nacisti preveč normalni.

Preveč racionalnosti

Leave a Reply.

AVTOR

Arhiv

Kategorije