Preveč nafte in preveč vsega

Jane Goodall je pred nekaj dnevi povedala nekaj zelo preprostega in nekaj zelo pomembnega. Povedala je nekaj, kar želim komentirati in zabeležiti v svojem dnevniku. Zapis bo nekoč pozneje dokaz, kako zelo smo lahko ljudje neumni ali pa pametni, če se pravilno odločimo. In za tako odločanje ne potrebujemo ne Lune, ne kozmosa, ne nevidne roke trga, še božje pomoči ne potrebujemo. Zadošča čisto preprosta odločitev, pa naj obstaja svobodna volja ali pač ne. Kaj je torej rekla slavna raziskovalka nam najbližjih živalskih sotrpinov?

Morda se bomo končno odvrnili od potrošništva in materializma, ki postavlja ekonomski razvoj pred zaščito okolja, škodi prihodnjim rodovom ljudi in živali. Strah pa me je, da je tamle zunaj tako veliko političnih voditeljev na vseh koncih sveta, ki bodo želeli, da se čim hitreje vrnemo k temu, kar imenujejo business as usual. In ga še pospešiti, da bi nadoknadili izgubljeni čas.
 
Resnično, njen strah je povsem upravičen.
 
Prav te dni namreč iz sveta že prihajajo dramatične novice, da korporacije načrpajo toliko nafte, da pravzaprav ne vedo več, kam naj jo shranjujejo, ker je poraba tako močno upadla. Vprašanje, kam shranjevati nafto, je v tem obdobju ironično in pravzaprav bizarno, kajti razum pravi, da bi bilo daleč najbolj smiselno pustiti nafto, kjer je že shranjena, v tleh namreč. Že dolgo nas znanstveniki svarijo pred kurjenjem fosilnih goriv in katastrofalnimi podnebnimi spremembami, na katere v dneh pandemije skoraj pozabljamo, a so vendarle dogajajo. Nafte pa potegnemo iz nedrji Zemlje več kot kadarkoli v zgodovini.
 
Vtis je, da nam res ni pomoči.
 
Ali kot je zapisal avstralski raziskovalec podnebja Andrew Glikson v svojem komentarju k najnovejšim objektivnim podatkom o podnebnih spremembah: izraza, kot sta podnebne spremembe in globalno segrevanje, nič več ne odslikavata skrajne narave podnebnih dogodkov, saj se je že zgodil premik h podnebnim katastrofam v geološkem obsegu.
 
Zadeva je še hujša. Proizvajalci nafte plačujejo odjemalcem, da odpeljejo nafto, sicer bi se dobesedno razlivala naokoli. Totalna norost.
 
Norosti se pridružuje razmišljanje, ki ga morda ne zastopa nobena konkretna oseba, sledi pa sami logiki kapitalistične proizvodnje dobrin in logiki tekanja za dobički. Virus bo tako poskrbel, ne da bi ubogi revež vedel, kaj dela, saj verjetno niti ni živo bitje, da bodo številni stari ljudje, bolni, onemogli in ranljivi preprosto umrli; ocenjujejo, da jih bo na koncu nekaj deset milijonov. To niti ni slabo, pravijo ti, ki se spoznajo na finance, dobičkonosnost in druge kapitalizmu prijazne zadeve, oziroma je celo dobro, kajti tako ali tako niso produktivni, kar pomeni, da veliko jemljejo in malo ustvarjajo. Po kapitalistično: ne generirajo vrednosti in ne skrbijo za dobičke.
 
Ko bo torej pandemije konec in bo mrtvih veliko ljudi, bo sledilo novo norenje. Svet bo čist in spočit in voljan delati, garati, tekati za dobički, zapravljati, črpati nafto, jo kuriti in onesnaževati ozračje. Kapitalizem se bo širil kot se ni še nikoli, tako obljubljajo že sedaj, produktivnost bo rasla v nebo, rasli bodo dobički, rasli bodo BDP-ji, borznim indeksom se bo mešalo. Razen mrtvih in onemoglih bodo vsi srečni. Natančneje: srečna bo elita, vsi drugi pa bodo lahko še naprej sanjali.
 
Do naslednje podnebne katastrofe ali pandemije - kar bo prej.