Presežek

Obstajajo ljudje, ki hočejo vladati drugim ljudem; vseeno je, ali na mehko ali s trdo roko, ni pomembno. Za to so pripravljeni storiti marsikaj. Nekateri so tako močno prepričani, da morajo vladati in da si zaslužijo vladanje, češ da vladati tudi znajo, da jih na poti na vrh preprosto ni mogoče zaustaviti. To so zelo nevarni ljudje, ki dobesedno ne morejo razumeti, kar sledi. Sledi nekoliko zahtevnejše filozofsko razmišljanje.   

Obstaja presežek. Sprva se ga zavedamo zgolj intuitivno. Čutimo, da ne moremo sami sebe pojasniti v celoti. Da nikoli ne pridemo do konca, pa če se še tako močno trudimo, da ne moremo ugotoviti, kaj vse je ego, kaj vse tvori našo osebnost. Kot bi uhajali sebi, kot bi bili nedoločljivi. Kot da obstaja nekakšni sebe onkraj naših spoznavnih zmožnosti, kot da obstaja transcendenca.
 
In res obstaja.
 
Ko se srečam z drugim človekom, je ta za mene tujec in sam sem tujec zanj. Lahko se spoznavava, lahko odkrivava tančice in se vse bolj razumeva, toda zaradi presežka, ki ga predstavlja vsak človek za drugega človeka, predstavlja ga tudi sebi, kot rečeno, je življenje zanimivejše in vznemirljivejše. Dogaja se namreč še nekaj posebnega.
 
Srečanje z drugim človekom je obenem tudi etični dogodek, kot ga je razumel Emmanuel Lévinas. Ni ga razumel kot vsakdanjo trivialnost, na ulici se pač srečata človeka, temveč kot nekaj posebnega, zato je beseda etični zelo na mestu. Pokazal bom, da je res tako.
 
Najprej je dogodek. Nekaj se zgodi. Človeka se srečata, sta si tuja, pa vendar sta človeški bitji, kar pomeni, da imata nekaj skupnega. Skupno jima je, da sta človeka, in skupno jima je, da sta si tujca. Obenem velja oboje.
 
Vznikne zahteva. Samodejno je tam, med njima. Naslavlja se na oba. Vsakdo je namreč drugi. Od drugega prihaja zahteva, da skrbim zanj. Drugi zato skrbi zame. A le, če se odzove, sicer ne. Tu je navadno problem; ljudje čisto premalo skrbijo drug za drugega.
 
Zahteva je etična. Kaj to pomeni?
 
Drugi je nedosegljiv, ker se skozenj naslavlja name etična zahteva. Ne izhaja iz njega, iz njegovega ega, ne izhaja iz njegovega drobovja, ni njegova muhavost, želja, zahteva ali potreba, temveč se name naslavlja iz drugosti drugega. Sprva je zato prav gotovo ne razumem.
 
Lahko pa jo negotovo sprejmem in začutim moralno odgovornost do njega. Preprosto jo začutim. Morda je še ne razumem, jo pa čutim kot nekaj resnega. Odgovornost za drugega je resna zadeva, zato je ne jemljem zlahka.
 
Ljudje, ki hočejo vladati, ki hočejo biti nad drugimi, ki jim mami kakršen koli gospostveni položaj, zapisanega ne razumejo in ne morejo razumeti. Nikoli ne bodo razumeli. V tem je nekaj tragičnega. Ne morejo namreč postati moralno odgovorni do drugega, ne morejo se odzvati zahtevi, o kateri sem na kratko spregovoril. Kratko malo ne morejo. Radi bi gospodovali, ukazovali in se narcistično razkazovali, to pa je tudi vse.
 
In nikoli ne bodo legli na kavč k analitiku, da bi se znebili svojih simptomov. Drugi jih bodo morali prenašati.
 
Razen če jih ne bodo.