Preprosto, a ne preveč

Pametni ljudje večkrat rečejo, da človek, ki nekaj dobro razume, zna to drugim na preprost način pojasniti, kar zlasti pomeni, da ne potrebuje strokovnega žargona, ki ga nepoznavalci ne razumejo; to spoznanje je pomembno zlasti za vsakega učitelja. Tudi v znanosti velja, da so resnice o svetu take, da jih je mogoče izraziti na preprost način. Preveč preprosto pa vse skupaj spet ne sme biti, je svaril Einstein. In ne brez razloga. Raziskave kognitivne znanosti namreč potrjujejo, da imajo ljudje pogosto željo, da skrčijo kompleksne probleme ali razsežnosti sveta na preproste resnice. Ko je bilo tako zadnjič, maja letos, na Kredarici nekaj manj kot tri metre snega, so se tudi v domačih logih hitro našli ljudje, ki so bentili čez znanstvenike, češ da nimajo pojma o podnebnih spremembah in segrevanju Zemlje. In neke druge raziskave potrjujejo spoznanje, da bi tako imenovane lažne novice ali fake news imele manj možnosti za svoje širjenje, če ljudje ne bi imeli omenjene želje.

Ljudi pa ne smemo prehitro obsojati, saj lahko pojasnimo, zakaj imajo tako željo, ker smo študirali psihoanalizo. Imajo jo tudi znanstveniki, ki so kajpak ljudje. Klasični znanstveni realizem na primer temelji na domnevi, da znanstvene teorije zelo natančno opisujejo glavne značilnosti sveta, v katerem živimo. Vsakdanje življenje ljudi seveda ne more biti podložnik klasičnega znanstvenega realizma, ki ima poleg vsega še kup problemov s samim seboj, saj bi to pomenilo, da bi se morali vsi ljudje poučiti vsaj o tem, kaj je klasični znanstveni realizem.
 
Znanstvene teorije so tako domnevno vsaj približno resnične, kar pomeni, da lahko pojasnijo, kaj se dogaja v svetu, obenem pa še natančno napovedujejo prihodnje dogodke. Njihove razlage sveta so preprosto najboljše od vseh možnih razlag, ki jih zmorejo ljudje.
 
Obstaja pa vsaj ena težava, ki jo velja pri tem omeniti; v resnici jih je še več.
 
Zadeva je torej zahtevna že v osnovi, kaj šele v nadaljevanju.
 
Če rečem, da je Mona Liza en kilogram barve plus platno plus nekaj lesa, se nisem zmotil. Če pa rečem, da je Mona Liza samo to, sem se zmotil. Potrebujem namreč še koncept, idejo ali teorijo, ki mi pove, kaj še je Mona Liza, ki jo torej pojasni. A niti v tem primeru še nisem na zeleni veji.
 
Težavo opišemo takole. Znanstvena teorija je lahko tudi empirično uspešna, kar pomeni, da jo empirične raziskave potrjujejo, pa to še ne pomeni, da je resnična. Kar opisuje realnost zelo natančno, je še ne pojasnjuje popolnoma natančno. Preprosto rečeno: kar je res v času t1, morda ne bo res kasneje, v času t2.
 
K problemu lahko dodamo še enega. Če verjamemo, da je neka znanstvena teorija resnična, še ne moremo reči, da vemo, da je svet zares tak, kot ga opisuje.
 
Klasične oblike znanstvenega realizma so zato danes že skoraj pozabljene, saj niso dovolj dobre; so precej dobre, a ne dovolj. Danes je zato kar koristno nekaj vedeti o kognitivnem strukturnem realizmu, kot ga imenujemo, ki temelji na najnovejših spoznanjih o delovanju možganov, zlasti na spoznanjih, kako možgani obdelujejo informacije.
 
Temeljna ideja kognitivnega strukturnega realizma je, da ustvarjajo znanje znanstveniki, ki so ljudje z omejenimi kognitivnimi zmogljivostmi, te pa je mogoče pojasniti.  
 
Ali zapisano pomeni, da bodo v bodoče ustvarjalci fake news bolj spoštovali preprosto znanstveno spoznanje, da so ljudje bitja, opremljena z možgani in s kognitivnimi sistemi za pojasnjevanje sveta? Seveda ne. Jih bodo spoštovali sleherniki, njihovi uporabniki?