Preprosta vsakdanja izkušnja

Preprosta vsakdanja izkušnja: če v družbi, v kateri sicer želim biti, kaj rečem, ni v redu, če nič ne rečem, me čudno gledajo. Tako pripovedujejo ljudje. Vedno znova in znova. Zakaj jim ne morem povedati tega, kar zares, iskreno želim povedati? Zakaj ni prav, če sem iskrena in ljudem povem, kar dejansko mislim? Zakaj je treba blefirati in govoriti, kar je domnevno treba, vedno znova isto, ne pa tega, kar zares, v svojem jedru čutim in želim povedati? Kaj se dogaja z nami?

Analitična izkušnja je pomembna. Je drugačna od vsakdanjih izkušenj ljudi, ki vstopajo v medsebojne odnose in komunicirajo drug z drugim; pogosto na način, predstavljen uvodoma. Bržčas nihče ne dvomi, da je vsakdanje komuniciranje normalna zadeva, kot so normalni običajni vsakdanji odnosi.
 
V čem je potem razlika med analizo, odnosom med pacientom in analitikom, in vsakdanjim komuniciranjem ter zakaj je pomembna? Kaj lahko rečemo o tej razliki danes, leta 2021, več kot sto let po rojstvu psihoanalize, ki je bila vsekakor pomembna izkušnja vsaj za Freuda in njegove paciente? Kaj lahko danes sporočata nam Anna O. in Breuer, ko pa se zdi, da je psihoanaliza povsem pozabljena in obupno zastarela? Kaj naj počnemo z domnevno zastarelostjo analitičnih pogovorov v svetu, v katerem je uvodna izkušnja pogosta, zelo pogosta, v svetu, v katerem je osamljenost ljudi velikanska, v svetu, v katerem ljudje vedno znova rečejo, da nimajo nikogar za malo resnejši pogovor o življenju?
 
V resnici se psihoanaliza rodi kot posebna izkušnja, ki ni značilna samo za dunajsko okolje ob koncu 19. stoletja, ko se Breuer in Anna O. začneta pogovarjati. Njuno pogovarjanje namreč razkrije dvoje.
 
Prvič. Obstajajo zgodovinsko pogojena razmerja med ljudmi, na primer med moškimi in ženskami, ki so polna nasprotij, nekoherentnosti, nerazumevanja in medsebojnega, vzajemnega izkoriščanja. Anna zato ni pacientka, ki jo je treba zdraviti, da bi se vrnila v sicer normalno, zdravo okolje in živela v blagostanju. Daleč od tega. Drugič. Analitična izkušnja je univerzalna. To preprosto pomeni, da bo v vsakem obdobju mogoče razmišljati o partikularni naravi medsebojnih odnosov tako, da se bo izkazala njihova resnica, njihova resnična narava, ne le to, kar je spontano zaznati na površju.
 
Danes torej ni nič drugače. Analitična izkušnja omogoča pripoved o pacientovem trpljenju, ki pa ni le njegova posebnost, motnja, defekt ali oviranost, kot da so vsi drugi ljudje zdravi in ne trpijo. To je pripoved o resnici tega, kar imajo ljudje med seboj, ne da bi natančno vedeli, kaj imajo. Klinični prostor, v katerem poteka analiza, je kajpak umetno ustvarjen, zato analiza ni mogoča v gostilni ali na ulici, vendar to zgolj potrjuje bistvo analitične izkušnje.

Njeno bistvo je, da pacient končno naleti na drugega človeka, ki ga je pripravljen in zmožen razumeti onkraj vsakdanjih banalnosti, klišejev, vsega tega, kar imenujemo normalna vsakdanja komunikacija med ljudmi. Kaj se torej spremeni?
 
V analizi, kot pove samo ime, se dogaja to, kar se v spontanem vsakdanjem komuniciranju ne dogaja in se ne more zgoditi. Poteka natančna analiza tega, kar se dogaja pacientu, kar se dogaja v odnosih, v katere vstopa. To ne pomeni, da je analiza idealno komuniciranje med dvema človekoma, ki je sicer nedosegljivo v vsakdanjem življenju. Ne, analiza dokaže, da obstaja poseben odnos med pacientom in analitikom, ki omogoča vpogled v vsakdanje dogajanje kot nekaj, kar vedno znova spodleti, kar je vedno znova neuspešno.
 
V nekem smislu je tudi analiza neuspešna. Ne ustvari ideala, temveč pokaže na nesmiselnost vsakega ideala in trpljenje, ki je organski, sestavni del vsakdanjega življenja. Pokaže, da nečesa ne moremo doseči, ker je tisto nekaj nedosegljivo, kar pomeni, da se moramo odreči poskusom, da bi ga dosegli. V analizi ne spoznamo, kakšna je prava komunikacije med dvema človekoma, temveč spoznamo, da je prava komunikacija, paradoksno, tista, ki se vnaprej odreka ideji, da je med vsemi možnimi načini komuniciranja eden, ki je zares pravi. S tem se odpre prostor za – odprtost.
 
Odprtost do nedosegljivega je bistvo analitične izkušnje.