Preoblikovanje

Kaj bi se zgodilo, če bi se veliko ljudi lotilo transformativnega učenja, namesto da uporabljajo površinske strategije učenja, s katerimi predvsem kopičijo znanje na način informativnega učenja? Transformativno učenje je namreč proces, s katerim posameznik nekaj preoblikuje, spremeni. Kaj spremeni ali preoblikuje? Ko je vključen v proces učenja, preoblikuje zlasti to, kar imenujemo referenčni okvir; to je tisti okvir, skozi katerega zaznavamo, doživljamo in razlagamo svet okoli sebe in sebe v njem. Tega ni lahko narediti, ker imamo tak okvir za svojega in se nanj zanašamo samodejno, kar pomeni, da pomembno določa našo osebnost, naše vedenje in naše delovanje. Zaradi tega razvijamo miselne navade, jih krepimo, ohranjamo pa tudi domneve o svetu in o tem, kar se dogaja v njem, kakšen svet sploh je. Tako živijo ljudje, ki verjamejo, da je Zemlja ploščata, in ni jih mogoče prepričati v nasprotno. Transformativno učenje je tako zelo zahtevno, je pa koristno, dobro in etično, saj pomeni spreminjanje referenčnih okvirov. O učenju govorimo zato, ker so novi okviri odprti, vanje je refleksija vgrajena že vnaprej, zato so tudi fleksibilnejši od starih oziroma obstoječih. Zaradi takega učenja pa se spreminja tudi človek, ki podobno postaja bolj odprt, fleksibilen in zmožen za nove spremembe. Transformativno učenje tako pomeni zamenjavo referenčnega okvira za novega, v katerem se človek bolj raziskovalno loteva resnice tega, kar obstaja, svojega življenja. Nemogoče je dokazati, da je tako učenje slabše od učenja na pamet, kopičenja informacij ali obnavljanja istega. Kaj bi se torej zgodilo, če bi se veliko ljudi lotevalo transformativnega učenja?

Sprožile in dogajale bi se velike spremembe, kajti transformativno učenje spreminja vedenje in delovanje ljudi. Ne pomeni dodajanja znanja, ki ne terja nobenih sprememb v vedenju. Tako dodajanje namreč ohranja to, kar imenujemo način delovanja (line of action). Ko se navadimo na določen način delovanja v svetu, se pravzaprav ne sprašujemo več o njem. Sledimo mu, krepimo in obnavljamo ga, verjamemo vanj. Obenem krepimo tudi težnjo, da zavračamo vse, kar ne sodi v naš referenčni okvir.

Vidimo torej, da zadeva z učenjem ni tako preprosta, kot se morda zdi. Znanje, ki ga kopičimo, nikoli ni nevtralna množica objektivnih podatkov ali dejstev, ki jo pač imamo, tako kot imamo v omari srajce, saj neposredno določa tudi naše vedenje in delovanje, moralo in etiko, ki ji sledimo. Zamenjava referenčnega okvira ima tako vselej dolgoročne in dramatične posledice.

Ljudje danes potrebujemo transformativno učenje bolj kot kadarkoli doslej. Namenjeno je namreč preoblikovanju ne le posameznikov, temveč tudi družbenega življenja. Njegovi cilji so povsem jasni in znani: odstranjevanje represivnih, zatiralskih, nemoralnih in neetičnih, nepravičnih in nasilnih družbenih praks, zlasti nad ranljivimi družbenimi skupinami; preobrazba institucionalnih struktur, ki onemogočajo polno, egalitarno participacijo vseh ljudi; uveljavljanje egalitarnih simbolizacij družbenega življenja.

Ko nas politiki pred volitvami pozivajo, naj jih izbiramo kot blagovne znamke, volimo in podpiramo, bi se morali najprej vprašati, koliko so zares zmožni za transformativno učenje. Če niso, bi jih morali nemudoma pospremiti na smetišče zgodovine.