Premikajmo se kot eno

Povabili so me na neko okroglo mizo, ki se bo zgodila v petek, 4. oktobra letos, namenjena pa je razpravi ob svetovnem dnevu cerebralne paralize. Letošnji slogan tega dneva je Move as One. Ideja, ki jo zastopa, je zelo preprosta: skupaj se lahko premaknemo, skupaj smo lahko močni, skupaj lahko svetu pokažemo, kaj zmoremo za boljši jutri otrok, mladostnikov in odraslih oseb s cerebralno paralizo. Se absolutno strinjam. Sedaj pa poglejmo, kaj se bo najverjetneje zgodilo na tej okrogli mizi, če bodo tja prišli predstavniki elite, državnih ustanov, ministrstev in podobno. Vnaprej namreč lahko napišem scenarij, kaj bomo lahko slišali; je pa precej verjetno, da jih tja sploh ne bo, saj bo petek popoldan, začetek vikenda in konec delovnega tedna.

Scenarij lahko napišem, ker poznam žargon, ki ga uporablja elita, žargon, ki ga uporabljajo predstavniki države, ko nanese beseda na preobražanja, spreminjanja danih stanj stvari v državi, žargon, ki ga uporabljajo intelektualci, ki podpirajo sistem. Poleg tega poznam tudi nekatere druge železne značilnosti realnosti, v kateri živimo, zato mi ni težko uganiti, kaj bo kdo rekel, katere besede bo uporabil in katerim se bo ognil, kako se bo obnašal, vem celo, kako bo kdo oblečen. Na žalost so ljudje tako zelo predvidljivi, še bolj pa so predvidljivi, če so na kaki lestvici visoko ali zelo visoko, saj položaj, ki ga po naključju zastopajo, še bolj določa njihovo že tako predvidljivo obnašanje in govorjenje.
 
Prva, najbolj železna zakonitost realnosti je tale. Ponazarja jo izjava: rečeš lahko, kar hočeš, saj ima vsakdo lahko svoje mnenje, ker živimo v demokratičnem svobodnem svetu, dokler zastopaš dani red stvari. Nič se namreč ne more spremeniti zunaj okvirov, itak pa se vse spreminja znotraj njih, zato se bo vse spreminjalo, kot se mora, ne pa tako, kot želiš ti.
 
In ko nanese beseda na denar, ki je potreben za kako izboljšavo, spremembo na bolje, ga seveda – nikoli ni. Zlasti pa ga ne bo sedaj, ko se bliža globalna recesija. V resnici ga bodo še vzeli.
 
A ko pridejo v Slovenijo predstavniki NATA, vsi klečeplazijo okoli njih in prehitevajo drug drugega v zatrjevanju, da bo država zagotovo povečala vojaški proračun, ki je sicer po definiciji namenjen ubijanju ljudi.
 
Železna zakonitost sveta je tudi patologija vladajoče elite. Za ljudi, ki jo tvorijo, je značilno obnašanje, ki ga zlahka opišem.
Najprej je na vrsti moralna praznina. Ti ljudje so v glavnem moralno prazni, zato izpuščajo klišeje, že tisočkrat prežvečene stavke, nikoli ne povedo ničesar novega, ker nenehno pazijo, da govorijo, kar morajo in kar je politično korektno. Njihovo govorjenje je zato prazno in konformistično.
 
Širijo duh povprečnosti, obnašajo se kot zagovornik in zastopniki tega, kar je v sredini, tam pa je povprečna sivina, tam živijo nezanimiva, premalo inteligentna mediokritetna bitja, ki nikoli ne naredijo česa opaznega in zares zanimivega.
 
Za pripadnike elite je značilno tudi delovanje mehanizma, ki ga imenujemo self-delusion, kar je isto kot varanje samega sebe. Zaradi tega so tako močno prepričani, da je njihov pogled na svet pravilen, da jih je nemogoče prepričati v karkoli drugega, zato je vsako resno pogovarjanje v resnici nemogoče.
 
Zapisano privede do absurda dejstvo, da so pogosto šolani na najbolj elitnih tujih šolah, da imajo torej elitno izobrazbo. Raziskave namreč potrjujejo visoke korelacije med stopnjo izobrazbe in miselno togostjo. Bolj izobraženi ljudje se tako bolj narcistično oklepajo svoje vednosti, zato niso pripravljeni slišati nič drugega, kar pomeni, da sami sebi igrajo odvetnika.
 
Narcizem je še večji zaradi možnosti, ki jih imajo v življenju. Moja mama je imela eno samo možnost, ker je bila delavka v tovarni, medtem ko imajo pripadniki elite priložnosti, nove priložnosti, potem pa imajo na voljo še več priložnosti, med katerimi lahko izbirajo. Naj mi zato nihče ne govori o enakih možnostih, kot da bodo čudežno padle z neba!
 
Na okrogli mizi bodo zato zagovarjali enake možnosti, demokracijo in enakost pred zakonom, kot da smo pravkar prileteli z Lune in o vsem tem še nikoli nismo slišali ničesar. Pripadniki elite imajo še eno značilno vedenje. Verjamejo namreč, da jim morajo drugi ljudje streči, ker so pač elita, kar pomeni, da so na vrhu kake lestvice. Vsi drugi so spodaj, zato se morajo do njih tudi vesti, kot se za te, ki so spodaj, spodobi. Torej morajo biti tiho, govorijo le, če se jih kaj vpraša, zlasti pa ne smejo ugovarjati niti tedaj, ko imajo prav.
 
Za pripadnike elite so vsi drugi ljudje pogrešljivi, zato jim je vseeno, koliko jih umre – na primer zaradi milijarde evrov in pol težkega dimnika v termoelektrarni, ki proizvaja strupe, ljudje pa zaradi njih zbolevajo in umirajo.
 
Elita nima stika z vsakdanjo realnostjo, saj živi v balončku, kar obenem pomeni, da je odštekana, izštekana, odklopljena od realnosti, skratka.
 
Ljudje pa, no, nekateri se eliti nenehna priklanjajo, saj hočejo biti tudi sami del nje, ker jih fascinira, kako živi.