Prehodi

Socialna nevroznanost, ki jo bom predstavljal slušateljem v naslednjem šolskem letu, nas uči nekaj zelo preprostega. To je tako preprosto, da se po eni strani lahko čudimo, zakaj je spoznanje tako malo v obtoku pri ljudeh, po drugi strani pa nas to ravno ne čudi, saj nam pove veliko natanko o tem, kar imamo ljudje med seboj, veliko bolje pa bi bilo, če tega ne bi imeli. O čem govorim?

Govorim o  spoznanju, da je socialno in družbeno odločanje ljudi algoritmični proces, v katerega človeška bitja vključujejo dve vrsti motivatorjev. Prvič. Lastno blagostanje in težnjo k preživetju. Drugič. Vrednotenje odločanja drugih ljudi.
 
Iz zapisanega ne sledi, da so ljudje egoistična bitja, ki izkoriščajo drug drugega, ki so v vojni druga z drugim, ki komaj čakajo, da koga premagajo ali prehitijo v čem, ne sledi, da jih je treba spremeniti v racionalne mašine, ki težijo k povečevanju lastne koristi v spopadanju s kapitalističnimi tekmeci. Tako vedenje, če bi obstajalo, nekateri ga še vedno zagovarjajo, je namreč dolgoročno nezmožno zagotoviti ljudem preživetje. To ne pomeni, da takega vedenja ne moremo zaslediti, toda če bi povsem prevladalo, bi bilo ljudje zagotovo v izgubljenem položaju.
 
Prevladati mora drugačno vedenje. Kakšno?
 
Zopet nam socialna nevroznanost ponuja izsledke raziskav na ljudeh, ki potrjujejo, da izražajo osebki veliko kooperativnega ali sodelovalnega vedenja, ki zajema altruizem, medsebojno zaupanje in druge oblike recipročnosti. To je kajpak nekaj drugega kot večno poudarjanje hierarhij, sebičnosti, pohlepnosti, agresivnosti, tekmovalnosti, boja za preživetje, socialnega darwinizma in vsega drugega.
 
Omenjeno vedenje pa ni prirojeno in ne pride samo od sebe. Je rezultat vzgoje otrok ter številnih bioloških in drugih dejavnikov, ki omogočajo dva prehoda, ki ju natančneje predstavljam.
 
Najbolj zgodnja oblika socialne kognicije in iz nje izhajajočega vedenja pri otrocih se imenuje predkonvencionalna. Zanjo je značilno konkretno razmišljanje, neposredno povezano z zadovoljevanjem lastnih potreb, ki pa ima nadaljevanje. Daleč od tega, da bi bili otroci, mlajši od devet let, sebični in ujeti v zadovoljevanje egoističnih potreb. Res je prav nasprotno: že predkonvencionalno konkretno razmišljanje zajema spoznanje, da lahko svoje potrebe zadovoljujem le, če prepoznam pravico drugih ljudi do svojih potreb. Res je, da je zgodnja stopnja te faze egocentričnost otrok, ki se pogosto odločajo tako, da bi se ognili kazni, toda večina otrok do devetega leta starosti naredi orisani prehod.  
 
Druga razvojna stopnja je kajpak konvencionalna. Ta je najprej zaznamovana s tako imenovanim zlatim pravilom: bodi dober v lastnih očeh in v očeh drugih ljudi. Kognitivno zahtevno nalogo uspešno reši večina adolescentov, zato je pritoževanje čez mladino povsem zgrešeno. Hrbtna stran tega pravila je spoznanje, da ima človek dolžnosti do družbe. Posameznik prepozna samega sebe kot delček sistema, ne pa kot izolirano, individualno bitje, ki mu je vseeno za druga individualna bitja, s katerimi tekmuje. Kot rečeno: za večino najstnikov ta prehod ni problem.
 
Tretja stopnja v razvoju socialne kognicije se imenuje postkonvencionalna. Zanjo je značilno odkritje, da so moralne in etične perspektive lahko v nasprotju z aktualnimi zakoni, ki vladajo v družbi. Peščica odraslih ljudi opravi tudi to nalogo z odliko, kar pomeni, da se usmeri k univerzalnim moralnim principom ali k etičnosti, o kateri že nekaj časa razmišljam v okvirih teh dnevniških zapisov.
 
Najvišja stopnja človekovega socialnega in kognitivnega razvoja je torej tista, na kateri postane ljudem jasno, da je smisel njihovega posamičnega življenja v blagostanju vseh ljudi in v zaščiti njihovih pravic, pa čeprav je treba za to kdaj v boj z veljavnimi zakoni.
 
Zastavlja pa se pomembno vprašanje. Zakaj to stopnjo doseže le peščica ljudi, ne pa vsi? Raziskave na pacientih, ki imajo poškodovane možgane zaradi tumorjev, cist, padcev, prometnih nesreč, udarcev in drugih dejavnikov, kažejo, da take poškodbe ne dovolijo prehodov, o katerih sem spregovoril. Preprosto rečeno: preveč nevronalnih mrež je poškodovanih.
 
Kaj pa pri ljudeh, ki nimajo poškodovanih možganov? Ljudi, ki imajo poškodovane možgane, je navsezadnje izjemno malo.
 
To je sicer res, toda kje piše, da niso možgani poškodovani na drugačne načine? Na primer s čustvenim zanemarjanjem otrok, z vcepljanjem strahu pred drugimi, s tepežem, z ustvarjanjem stresnega domačega okolja, v katerega se otrok vrača leta in leta, vsak dan, ko na primer pride iz šole, z duhovnim nasiljem, z brezbrižnostjo, z razdiralnimi medsebojnimi odnosi, s kognitivnim siromašenjem, z uživanjem nezdrave hrane, kamor sodijo sladkor, nasičene živalske maščobe, transnasičene maščobe, da o alkoholu, tobaku in drugih substancah niti ne govorim.
 
Potrebne so kajpak nadaljnje raziskave, o katerih bom govoril na že omenjenih predavanjih, ki se pričnejo v kratkem in se jih veselim.